Selina odločno proti vrhu kljub pomanjkanju tradicije

Biatlonka Selina Gasparin premaknila švicarski mejnik. Med oddihom je ni čez turno smuko.

Objavljeno
09. december 2013 23.52
BIATHLON-WC-WOMEN
Siniša Uroševič, šport
Siniša Uroševič, šport
Hochfilzen – Pred enim letom je bil junak tradicionalne avstrijske biatlonske postaje Jakov Fak, potem ko se je veselil svoje prve zmage na eni od klasičnih tekem svetovnega pokala. Letos se je to posrečilo Selini Gasparin, a njen uspeh je odmeval še bolj, saj je šlo sploh za prvo švicarsko zmago na najvišji biatlonski ravni.

»Naša dežela res nima biatlonske tradicije in se pravzaprav s to panogo šele spoznava,« je ob začetku pogovora v novinarskem središču štadiona v Hochfilznu poudarila vodilna biatlonka svoje dežele, ki resda slovi po odličnih športnikih, seveda tudi na snegu, a tek in streljanje sta tam dolgo veljala za športa redkih čudakov. »Nato pa je napočilo leto 2004, ko je v Švici biatlon uradno vstopil skozi vrata smučarske zveze. Odtlej je že lažje, a o zmagi si še dolgo nismo upali niti sanjati,« se je spomnila ter se nato v hipu ozrla k nepozabnemu mejniku na Tirolskem. »Hm, saj zdaj sploh ne vem, kako naj se obnašam, nisem vajena vsega hrupa in vrveža,« nam je dejala, potem ko smo skupaj s skupino ruskih in nemških poročevalcev spoznavali novi obraz na seznamu zmagovalk svetovnega pokala v biatlonu.

»Drži, potem ko sem že bila 4. in 5., sem seveda sanjala tudi o stopničkah. A da bom že kar ob vstopu v olimpijsko zimo zmagala – in to povrhu z eno zgrešeno tarčo –, si pa nisem nikoli mislila,« se je nasmejala, priznala, da je tudi po koncu uradnega dela novinarske konference zmedena, a vseeno je prav uživala v neštetih vprašanjih in niti za hip ni kazala, da se ji kamorkoli mudi. »No, ko bom prišla v hotel, bo najbrž moj telefon pregorel … Nisem ga vzela s seboj na štadion, tako da še niti nisem videla niti klicev niti sporočil. Kajpak mi je pa všeč, da so to zmago na tribunah v Hochfilznu pospremili najbližji – starši, prijatelji iz domačega kralja,« nam je pripovedovala v nemščini, niti ne tako značilno švicarski. Doma je sicer ob meji z Italijo, blizu sta Livigno in St. Moritz, kjer kraljujejo alpski smučarji.

Iz omenjene novinarske skupine so vmes prihajala tudi vprašanja v angleščini, ruski kolegi so jo poskusili izzvati, naj pove tudi kaj v ruščini, ki se jo uči iz veselja in bojda tudi ljubezni do smučarskega tekača Ilje Černousova. A o tem ni hotela govoriti, z nasmehom pa je prikimala, da je del zadnjih poletnih priprav prestala v Moskvi …

»Zdaj sem se prepričala o svojih sposobnostih, trening se mi je očitno posrečil. Ne bojim se bremena, olimpijske igre so vendarle še daleč. Vem pa, da tam ne bo daril. Vsak bo namreč v tej zimi poskusil biti najbolje pripravljen prav v Sočiju,« so zrelo zvenele besede biatlonke, ki je v Švici šele v zadnjem poletju dočakala postavitev ženske ekipe. Prej pač ni bilo dovolj biatlonk. Ob koncu olimpijske zime bi bila rada dobre volje, nato bi vsaj nekaj časa namenila svojemu prvemu konjičku – turnemu smučanju. Ko pa napoči poletni čas, jo najbolj sprošča gobarjenje.