Tiskane izdaje
Planica – Ob številnih prošnjah mladih navijačev za podpis se je Matjaž Pungartar včeraj lahko počutil kot pravi zvezdnik, ne pomni namreč, kdaj je med zadnjimi zapustil jezik skakalnice. Še pred tednom ni vedel, ali je naredil prav, ker se je odpovedal finalu celinskega pokala, včeraj je bil najboljši kvalifikant. Rana zavoljo izgubljene sezone ga je zato vsaj malo manj skelela.
Študent Fakultete za šport, ki je svoj status za zdaj zamrznil in dal veliko prednost garanju in rasti na skakalnicah, se sicer včeraj ni pustil zapeljati, da bi svojemu dosežku pripisoval previsoko ceno. Zaveda se, da bo danes tekma potekala drugače, a kvalifikacijska zmaga ima svojo vrednost. Pa četudi v tako čudnih razmerah kot včeraj, ko je proti koncu pri najboljših smučina že popustila pod spomladanskim soncem. Nikoli ni bil niti blizu takšnemu razpletu, v tej zimi niti točkam svetovnega pokala, česar mnogi ne bi predvideli po sijajnem poletnem obdobju, iz katerega je izšel s svojo prvo zmago na veliki nagradi FIS v Almatiju. Tedaj je ugnal prav Jerneja Damjana, ki je pozimi na zmagovalni oder stopil tudi v Saporu in Willingenu, medtem ko se je pri njem krivulja obrnila navzdol. Po dolgih mesecih mu je še kako jasno, kaj je delal narobe.
»Naredil sem napako, namesto da bi poleti nalagal v zimo, sem se v jesen podal utrujen od številnih potovanj in nastopov na veliki nagradi,« osvetli glavni razlog, da še vedno čaka na svojo skakalno eksplozijo, saj sicer velja za velikega talenta. Ob včeraj nanadno povečani pozornosti je ustregel domala vsakomur, ki ga je pocukal za rokav, razložil, da je to zanj velik izziv tudi za celoten preostanek konec tedna in da niti sanjal ni, da bi lahko stal na vrhu kvalifikacijske tabele. Tudi utrujenosti in zasičenosti, ki v tem času že močno muči skakalce, ne čuti, saj je redko nastopal v svetovnem pokalu, tudi v celinskem ne vedno. »Brez težav bi zimo še malo podaljšal,« je besede nato potrdil tudi po vseh obveznostih, ko je sproščeno in brez zadržkov sledil stanovskim kolegom v ogromni prireditveni šotor, v katerem so slovenski skakalci pozdravili otroke, ki jih je pod Ponce pripeljala Zavarovalnica Triglav.
»Posledice poletja sem nosil daleč v zimo. Cela sezona je bila zame neuspešna, v začetku meseca sem se zato odločil odpovedati tudi finalu celinskega pokala v Rusiji, saj se mi je zdelo pametneje čas izkoristiti za trening na planiški skakalnici. Pred finalom sem tako tu zbral kar lepo število skokov in očitno se je odločitev obrestovala. Zadnje čase so bile namreč v Planici podobne razmere, toplo in sončno, smučina je bila zato počasnejša in očitno sem to dobro naštudiral. Nasploh ne bi vedel, koliko skokov sem to zimo zbral na planiški skakalnici, a jih je bilo zaradi dobrih snežnih razmer res veliko,« je razlagal velik ljubitelj ribarjenja, ki je očitno priljubljen konjiček v skakalnih krogih, tudi trener Goran Janus rad prime za ribiško palico.
»Forma je prišla celo prepozno, saj sem od zime več pričakoval, a morda se bo dobro končalo,« je priznal skakalec iz Vrhpolja pri Kamniku, ki je šel s kvalifikacijsko zmago po poti Roberta Kranjca na domačem zaključku svetovnega pokala. Slednji je pred tremi leti, resda tedaj na velikanki, prav tako pobral zmago na četrtkovem ogrevanju, nato pa na zmagovalnem odru (2.) stal tudi na eni od dveh tekem finala. Kranjec bi podobno kot mnogi seveda raje videl, da bi te dni leteli, Pungertar piha v isti rog, pravi, da se na letalnici bolje počuti, adrenalin je večji, a dosežku po tako težki zimi seveda ne bo gledal v zobe. Ne gre pač pozabiti, da je lani nastopil tudi na nordijskem svetovnem prvenstvu (24.), letos pa član kluba iz Mengša zaradi padca forme ni bil niti blizu poti na olimpijske igre.
