Tiskane izdaje
Hochfilzen – Ko se je slovenska reprezentanca selila iz Skandinavije proti tradicionalni drugi postaji sezone v kraj z nekaj več kot tisoč prebivalci na Tirolskem, si je želela ponovitev lanske zgodbe. Tu je takrat Jakov Fak dvakrat stal na stopničkah, a zdaj očitno še nikakor ni na ravni pripravljenosti iz uvodnih tednov prejšnje sezone.
Podobno kot v dopoldanski ženski šprinterski predstavi so tudi mnogi med 8000 gledalci v popoldanskem sneženju presenečeno pospremili razplet, saj se je zmage veselil Norvežan Lars Berger. Ta je sicer v biatlonskem cirkusu bolj prepoznaven kot Selina Gasparin in tudi Švice v tej športni panogi nikakor ne gre primerjati z Norveško, ob Nemčiji in Rusiji tradicionalno vodilno velesilo teka in streljanja. Toda Berger pri svojih 34 letih sploh ni imel mesta v reprezentanci A svoje dežele, ni ga niti med vsemi predstavljenimi tekmovalci v letni knjigi, ki jo pred sleherno sezono izda Mednarodna biatlonska zveza (IBU).
A s svojo imenitno hitrostjo v smučini – nenazadnje je na bogati športni poti zmagoval tako med tekači kot biatlonci – je izkoristil specifične razmere na tekmi. Drugače, kot so napovedovali vremenoslovci, je namreč snežiti začelo sredi tekme, zato je bila proga iz minute v minuto zahtevnejša. Na svoj račun so tako prišli tekmovalci z nižjimi štartnimi številkami, zataknilo pa se je nekaterim močnejšim adutom posameznih reprezentanc, saj so si skupaj s trenerji izbrali številko v drugi polovici. Tako je Bergerju pripadla sedmica, prvi favorit sezone Martin Fourcade je imel številko 69, slovenska aduta, Jakov Fak in Klemen Bauer, pa med 105 nastopajočimi 57 in 61.
»Sam sem se zapodil po progi in si glede na senzacionalno zmago Seline med biatlonkami dejal, čemu ne bi jaz presenetil udarnih kandidatov za vrh,« se mu je smejalo na novinarski konferenci, kjer sta bila še drugouvrščeni Fourcade in vodilni as biatlonske zgodbe Ole Einar Bjørndalen, ki se je po dolgem času vrnil na stopničke za najboljše tri.
Na njih je bil pred enim letom v Hochfilznu tudi Fak, a tokrat je na 22. mestu zaostal daleč za svojimi najboljšimi nastopi v preteklosti. Toda to nikakor ni presenetljivo, saj so bili lani slovenski biatlonci, predvsem pa njihov najvidnejši favorit, na postaji pred Pokljuko že vrhunsko pripravljeni, zdaj pa gre očitno za mesec ogrevanja pred pomembnejšim januarjem in turnejo Oberhof-Ruhpolding-Anterselva ter nato želeno eksplozijo v Sočiju kot tudi na slovenskem prizorišču, ki mu v tej zimi izjemoma namesto običajnega decembrskega termina pripada uvodni marčni. V zahtevnih razmerah pa Faku včeraj tudi smuči niso drvele, kot jih je vajen. Slovenski serviserji ga redko polomijo pri pripravi in končni izbiri materiala, po včerajšnjem nastopu resda ne dobijo »cveka«, odlične ocene pa tudi ne …
»Ne vem, a zame je še vedno zelo pomembno, da lahko tekmujem brez bolečine v rami, zavedam pa se, da v športu ne gre vedno po željah, da bi kar vedno dosegal visoke uvrstitve. Pričakujem pa, da bo iz tekme v tekmo bolje. A včasih, tako kot tokrat, ti jo zagodejo razmere, na kar ne moreš vplivati, pa tudi pritoževati se ne kaže. Biatlon ima pač svoje zakonitosti,« je umirjeno ob ciljnem prostoru govoril Fak, ki pa bo sploh edini slovenski udeleženec v nedeljskem moškem zasledovanju.
Včerajšnji šprint je namreč postregel s hudim razočaranjem za Klemna Bauerja. Na Tirolsko je prišel s popotnico lepega 10. mesta v skupnem seštevku, včeraj je bil komaj 64. in si tako zaprl dveri zasledovalne preizkušnje, ko je na štartni črti le 60 najboljših iz šprinta. »Trije zgrešeni streli so bili preveč, pa še v smučini mi ni šlo. Ko mi je trener Uroš Velepec ob progi dejal, da že 20 sekund zaostajam za vodilnim, sem vedel, da je nekaj narobe,« je omenil Bauer, od katerega sta bila še počasnejša Janez Marič (71.) in Simon Kočevar (97.).
