Tiskane izdaje
Ljubljana – V primerjavi z uvodnima dvema posamičnima tekmama v Klingenthalu in Kuusamu so imeli smučarski skakalci minuli konec tedna na preizkušnjah v Lillehammerju še kolikor toliko enakovredne razmere. Toda kljub temu so proti tekmovalnemu razsodišču znova letele ostre puščice.
Tokrat so jih sprožili v finski reprezentanci, v kateri se še zmeraj niso sprijaznili s tem, da je moral njihov glavni adut Janne Ahonen v finalu nedeljske tekme na veliki olimpijski napravi Lysgårdsbakken (HS-138) tako dolgo čakati na svoj nastop. In to kljub temu, da so bile tedaj nad hrbtiščem skakalnice zelo ugodne razmere in je imel povrhu vsega 36-letni zvezdnik iz Lahtija na semaforju zeleno luč.
A pristojni – ob dolgoletnem direktorju skakalnih tekmovanj v svetovnem pokalu Walterju Hoferju in njegovem pomočniku Miranu Tepešu so preizkušnjo vodili še norveški šef tekmovanja Robert S. Hansen, finski tehnični delegat Pekka Hyvärinen in njegov ameriški pomočnik Reed Zuehlke – so si ravno pred njegovim nastopom (kljub sneženju) vzeli daljši čas za razmislek, po katerem so Ahonenu skrajšali nalet za dve zaletni mesti.
Ko je eden od najboljših skakalcev vseh časov, ki se po dveh letih premora počasi, a vztrajno spet približuje svetovnemu vrhu, po več minutah čakanja na mrazu (pri približno desetih stopinjah pod ničlo) le dočakal dovoljenje za štart, se je veter že toliko umiril, da ni mogel izvleči več kot 126 metrov. V ne dosti boljšem položaju za njim ni bil niti Rus Dmitrij Vasiljev (124 m). Zato je tekmovalno razsodišče že pred nastopom naslednjega – Jurija Tepeša (124,5 m) – spet ukrepalo (tokrat bistveno hitreje) in znova zvišalo zaletišče.
Nad tem, kako so vodili finale, se je najbolj jezil glavni trener finske reprezentance Pekka Niemelä, ki je za različne medije (Yle, Iltalehti) večkrat ponovil, da so njegovega varovanca prikrajšali za (še) boljši rezultat. Na koncu je zasedel 9. mesto, kar je sicer vseeno njegova najvišja uvrstitev po drugi vrnitvi na skakalnice.
»Janneja so oškodovali kar trikrat. Najprej s tem, da mu niso dovolili skočiti v odličnih razmerah, ki bi si jih po tem, ko je imel z njimi v tej sezoni že večkrat smolo, tudi zaslužil, nato s tem, da so ga povsem brez potrebe tako dolgo zadrževali na vrhu zaletišča, in nazadnje s skrajšanjem naleta, čeprav se je medtem veter že skoraj polegel,« je bentil 39-letni Finec, ki še vedno ne razume, zakaj so se odgovorni odločili tako, kot so se.
»Z njihovim izgovorom, da je bilo prenevarno, se pač ne morem strinjati. Italijan Davide Bresadola je pred Jannejem brez večjih težav doskočil pri 131,5 metra, to je še zmeraj kar 6,5 metra pred točko HS, ki označuje velikost naprave,« je Niemelä zmajeval z glavo in razočarano pojasnjeval, da za dve mesti skrajšan nalet na veliki olimpijski napravi Lysgårdsbakken, katere rekord je 146 metrov (Simon Ammann iz leta 2009), pri enakem nastopu v daljavi pomeni tudi do deset metrov krajši skok.
Zanimivo, da se je na stran Fincev postavil tudi avstrijski »selektor« Alexander Pointner. »Na semaforju je gorela zelena luč, veter pa je bil znotraj koridorja, tako da bi morali Janneja vsekakor spustiti po zaletišču. S tem so mu preprečili, da bi izvedel pravo 'bombo', s katero bi se zelo približal zmagovalnemu odru. S super skokom bi si zagotovo tudi izdatno okrepil samozavest,« je razmišljal glavni trener naših severnih sosedov.
Zanimivo, da se Ahonen ni pretirano vznemirjal. Jezil se je le zato, ker se delavci na zaletišču niso odzvali na njegove prošnje, naj smučino očistijo snežink. »Verjetno bi bil moj rezultat res boljši, če bi lahko takoj skočil in mi ne bi bilo treba tako dolgo čakati na nastop, zaradi česar so se moje mišice malo ohladile. A zdaj je, kar je, za nazaj tako ali tako ne morem ničesar spremeniti. Pomembno je, da napredujem iz skoka v skok, zato se že veselim naslednjih preizkušenj,« je omenil 36-letni Finec, ki se je – mimogrede – s 13. in 9. mestom na Norveškem v skupnem seštevku povzpel že na 19. mesto.
