Tiskane izdaje
Ingemar Stenmark je razlog, zaradi katerega so bila osemdeseta leta najboljše obdobje smučarske zgodovine. Zdel se je kot največji egoist na svetu, a v resnici je bil kot z drugega planeta. Še danes, ko je že zdavnaj v pokoju, se ob pogledu na večno lestvico enostavno moraš nasmejati. Zdi se, da zeva med številko 1 in 2 prepad, brezno, ocean ... Ob Stenmarkovem imenu je zapisana številka 86, Maier ima 54 zmag, Tomba pa 50.
Veljal je za tihega, redkobesednega človeka. A raje kot besede je imel dejanja. Lastni superlativi, ki jih je dosegel s perfekcionističnim trdim delom, ga še danes spravljajo v vidno zadrego. Zaradi svoje prizemljenosti nikoli ni razumel vsega cirkusa, ki so ga zganjali okoli njega. Bil je predan z dušo, telesom, srcem ... Imel je vsesplošni športni talent. Salto nazaj je naredil kot za šalo, tudi na ulici, če je bilo treba. Z mesta je v daljino skočil krepke tri metre. Po vrvi je hodil kot akrobat. Na hitrost se je navajal, tako da so ga pripeli na streho najbolj zmogljivega saaba in potem je vztrajal v smukaški preži, tudi ko se je števec približeval številki 200.
Njegova premoč je bila neverjetna. Ko človek pomisli, koliko je bil Stenmark boljši od vseh ostalih, ga prevzame prav posebna oblika strahospoštovanja. V sezoni 1978/79 je zmagal na vseh desetih veleslalomih in niz nadaljeval še v naslednji sezoni, ko je bil po štirinajstih zmagoslavjih končno poražen. Nekoč je na kitzbühelskem slalomu prehitel drugouvrščenega Phila Mahreja za več kot tri sekunde, na veleslalomu v Jasni pa Bojana Križaja za debele štiri sekunde. Zato so njegovi tekmeci uvedli interno šalo in so svoje zaostanke preračunavali glede na čas drugouvrščenega. Kajti drugo mesto je bilo v tistih časih, če je Stenmark prišel do cilja (in to je bilo skoraj vedno), vredno toliko kot zmaga. Njegovi zmagoviti nizi so spravljali v obup tudi funkcionarje mednarodne smučarske zveze (FIS). Ko je trikrat zapored osvojil veliki kristalni globus, so uvedli nesmiselno pravilo, da je za skupno točkovanje štelo pet najboljših rezultatov iz vsake discipline. Ko bi moral v Sarajevu braniti zlati kolajni, ki jih je leta 1980 osvojil v Lake Placidu, so mu kot nosilcu polprofesionalne licence prepovedali nastop. Nikoli se ni pritoževal, čeprav je sam pri sebi vedel, da se mu je zgodila podobna krivica kot Karlu Schrantzu v Saporu 1972. Čeprav je imel o nesmiselnih birokratskih ukrepih svoje mnenje, je vseskozi poudarjal, da se je sam zavestno odločil za licenco B in da je že od samega začetka vedel, da ne bo smel nastopiti v Sarajevu.
»Bil sem jezen in ponosen hkrati. Sploh na začetku so me takšni ukrepi resnično razburili. Vendar sem kmalu prišel do bolj filozofskega pristopa. Potolažil sem se z dejstvom, da sem verjetno res hudičevo dober in nevaren, da zaradi mene spreminjajo pravila. Nikoli se nisem obremenjeval s tem, koliko velikih globusov in zlatih kolajn bi osvojil, če ne bi bilo teh neumnosti. Saj je vseeno, ali svetovni pokal osvojiš trikrat ali štirikrat. Enako velja za olimpijske kolajne.« Ampak takrat je smučal tudi zato, ker je ugotovil, da si bo v naslednjih letih lahko ustvaril možnosti za lepo eksistenco za vse življenje. »Seveda so bila razmišljanja o koncu kariere neprijetna in težavna. Verjetno je tudi to eden izmed razlogov, da sem vztrajal vse do leta 1989. Z današnjega vidika bi bilo morda celo bolje, če bi nehal prej. Najtežje sem se sprijaznil z dejstvom, da v nobeni stvari, ki se je bom lotil, ne bom niti blizu smučarskim uspehom. Samo slovo niti ni bilo posebej težko. Ne sodim med športnike, ki so ves čas objokovali zamujeno mladost in so potem pri petintridesetih letih hoteli vse nadoknaditi.«
Stenmark je pogosto dejal, da je v tekmovanjih začel uživati šele po osvojenih zlatih kolajnah v Lake Placidu, ko ni več občutil silovitega medijskega pritiska. »Šele takrat sem resnično začel smučati za svoje veselje. Medtem ko sem prej užival izključno v zmagah, sem od takrat naprej užival predvsem v smučanju.«
Do zanimivega podatka je prišel Stenmarkov dolgoletni serviser in zaupnik Jure Vogelnik, ki je izračunal, da je v svoji karieri skupno kar 165-krat stal na odru za zmagovalce. To pomeni, da je skoraj pol leta svoje kariere vsak dan stopil na »stopničke«.
