Tiskane izdaje
Harrachov – Čeprav se je že večkrat prepričal, da je izvrsten letalec na smučeh, je Jurij Tepeš predvčerajšnjim kljub vsemu presenetil samega sebe, potem ko je na največji češki napravi zablestel s tretjim mestom. Z njim je poskrbel za jubilejno 100. posamično uvrstitev slovenskih smučarskih skakalcev na zmagovalni oder v svetovnem pokalu.
»Vseskozi sem vedel, da se lahko z dobrimi skoki prebijem med najboljšo šesterico in se približam celo zmagovalnemu odru. V Harrachovu mi je nato na drugi tekmi uspel izvrsten nastop, povrhu sem imel tudi ugodne razmere, ki sem jih znal izkoristiti,« je svoj krstni polet na oder za najboljše smučarske skakalce podoživel Tepeš. Z njim se je nekaj dni vnaprej presenetil z lepim darilom za 24. rojstni dan, ki ga bo praznoval 14. t. m., torej dan pred kvalifikacijami v Oberstdorfu. Če bi se tudi na letalnici Heinija Klopferja prebil tako visoko (ali še višje), to ne bi bilo več nikakršno presenečenje. Konec koncev je zdaj že večkrat dokazal, da je sijajen letalec na smučeh; tudi v uvodni seriji prve tekme na češki velikanki. »Že takrat mi je šlo zelo dobro, pravzaprav preveč dobro, saj me je odneslo predaleč. Čeprav sem se poskušal obdržati na nogah, to zaradi velikanskih pritiskov preprosto ni bilo mogoče. V drugo sem storil manjšo napako po odskoku in tako zapravil višjo uvrstitev od 15. mesta. Verjetno se mi je ta prikradla tudi zato, ker sem bil jezen. Najprej sem bil nezadovoljen z izmerjeno daljavo, saj sem bil in sem še vedno prepričan, da sem poletel vsaj pet metrov dlje od 220 metrov, potem so me razjezile še ocene za slog. Eden od sodnikov mi je namreč za padec pri takšni daljavi dal le sedem točk, kolikor bi dobil, če bi se na glavo postavil že takoj po odskočni mizi. Še dobro, da se je druga tekma začela debeli dve uri pozneje, ker sem se v tem času malo umiril in nato prikazal pravi skok, morda še boljšega, kot je bil tisti s padcem,« se je razgovoril skakalec Dolomitov in si po ogledu posnetka prvega poleta, pri katerem je vsaj za 5,5 metra preletel rekord letalnice Čertak (214,5 m – Matti Hautamäki in Thomas Morgenstern), oddahnil, ker je ostal nepoškodovan.
Čeprav je že pri kakšnih 150 metrih vedel, da bo pristal pri »črti za padec«, ni niti pomislil na to, da bi »zaviral« ali prekinil let. Za razliko od mnogih v enakem položaju se sam ni ustrašil. »Vedno grem do konca in od tega ne odstopam. Tako so me pač učili od mladih nog. Na žalost mi je na koncu zmanjkalo upora pod smučmi, zaradi česar sem tudi nekoliko nerodno pristal,« je trd pristanek opisal Tepeš ter dodal, da ga je po njem sicer odbilo in se je poskušal postaviti na noge, vendar pa mu to ni uspelo. Če bi mu, bi se po vsej verjetnosti že po dopoldanski preizkušnji udeležil slovesne razglasitve najboljših.
S svojim napredkom v zadnjem obdobju je zelo zadovoljen. »Pred vsako sezono si za cilj zastavim, da je boljša od prejšnje, kar mi zadnja štiri leta lepo uspeva. Upam, da bom nadaljeval v takšnem slogu in v prihodnjo olimpijsko zimo 2013/14 krenil še močnejši,« si je zaželel zgovorni Jurij, ki se je – zanimivo – svoje prve uvrstitve na zmagovalni oder v svetovnem pokalu veselil na istem prizorišču, kot se je premierne tudi njegov oče Miran (2. mesto leta 1985), povrhu prav tako pri 23-ih letih. »Zelo sem vesel, ker mi je to uspelo na velikanki, ker tako rad letim. Upam, da bom to še kdaj doživel. Oče mi je takoj čestital, nato pa sva se pa malo nasmejala na račun mojega poleta s padcem,« je zaupal 14. Slovenec na odru za najboljše smučarske skakalce na svetu.
Ker je letos že dosegel več, kot je pričakoval, se bo lahko na naslednje preizkušnje – današnje DP, moštveno turnejo v Nemčiji (z začetkom ta konec tedna v Willingenu) in nordijsko SP v dolini Fiemme (od 20. t. m. do 3. marca) – odpravil mirno in sproščeno. »Še naprej bom poskušal skakati tako, kot znam, vesel pa bom slehernega dosežka do desetega mesta,« je razkril in pripomnil, da na skakalnicah ne pozna strahu. »Za zdaj mi pravijo, da sem še mlad in neumen. Naj tako kar ostane še nekaj let, kajti strah zna predvsem na letalnicah močno zavirati. Mene na srečo za zdaj ne,« se je pošalil Tepeš.
Na vprašanje, kaj je skrivnost njegovega (zadnjega) uspeha, je odvrnil, da je ni. »Ključ je v trdem delu in odrekanju, vendar pa ta kljub vsemu še ne zagotavljata uspeha,« je razmišljal skakalec Dolomitov, ki dobro ve, o čem govori. Že od nekdaj je namreč veljal za velikega upa. Ko je moral, denimo, na mladinskem SP leta 2006 v Kranju premoč priznati zgolj Gregorju Schlierenzauerju, ki je pozneje kot za stavo rušil rekorde med elito, so mnogi nestrpno čakali, kdaj se bo tudi Tepešu posrečil takšen preboj v svetovni vrh. Primerjave z avstrijskim superzvezdnikom mu nikdar niso bile po godu, verjetno so tudi zavirale njegov razvoj, na srečo pa ga niso ustavile. Morda so ga slednjič tudi te naredile močnejšega v slogu reka, »kar te ne ubije, te le še okrepi.« Nedolgo tega je poudaril, da se »Schlieriju« počasi in vztrajno približuje, to pa znova potrdil predvčerajšnjim, ko mu je že stal ob boku ...
