Veter ni odpihnil Teje in Klemna

Kontiolahti – Če bi pred enim tednom upoštevali le pokljuško bero, potem slovenskim reprezentantom na naslednji postaji sezone na Finskem ne bi pripisovali možnosti prav za najvidnejša mesta. A na teh sta se za včerajšnje slovo od Kontiolahtija, prihodnje leto prizorišča svetovnega prvenstva, odrezala Teja Gregorin (4.) in Klemen Bauer (5.).

Šprinterski zgodbi se slovenskemu taboru v četrtek in soboto nista razpletli prav po vseh željah, a vendarle je izhodišče za nedeljsko zasledovanje pri udarnih treh adutih – Gregorinovi, Bauerju in Jakovu Faku – ponujalo možnost za prodor k vrhu. Predvsem pri naši vodilni biatlonki ni bila dvoma o optimističnem razmišljanju, saj v karavani svetovnega pokala že dolgo velja za eno od specialistk zasledovalnih preizkušenj. Nenazadnje si je prejšnji mesec prav v tej disciplini priborila prvo olimpijsko kolajno doslej za slovenski biatlon po izhodišču 15. mesta …

A prav podobno je bilo tudi včeraj, le da je napadla kot 14., na koncu pa ostala tik za stopničkami, na katerih so se razvrstile ta čas vodilna v skupni razvrstitvi Kaisa Mäkäräinen, trikratna olimpijska prvakinja Darja Domračeva in ruska reprezentantka Olga Zajceva. »Pri zadnjem streljanju se mi je zdelo, da bi lahko ujela Zajcevo, nakar se prav za sklepni poskus nisem ustrezno zbrala. In kot se je izkazalo pozneje, niti ob zadeti zadnji tarči ne bi ujela ruske tekmice,« se je prva Slovenka z olimpijsko kolajno v biatlonu spomnila trenutkov odločitve na včerajšnji tekmi, ko je sicer dosegla svoj najboljši izid v tej sezoni svetovnega pokala.

Prekaša ga seveda le omenjeni bron iz Sočija, po katerem so si sledili sprejemi in proslave, med množico pa je Teja ob vsej izčrpanosti staknila še virus in namesto da bi se umirjeno pripravljala na zadnji del sezone, se je zdravila z antibiotikom. »Zdaj se počutim bolje kot na prejšnji pokljuški tekmi, vendar pa moči še vedno ni dovolj, kar se pozna zlasti pri strmih klancih, značilnih za to progo na Finskem,« nam je dejala včeraj po tekmi, v kateri je prvič doslej dosegla niz treh zmag zapored domača junakinja Kaisa Mäkäräinen.

Na štadionu, kjer bo čez eno leto svetovno prvenstvo, je pihalo kot za stavo, zgrešenih strelov je bilo zategadelj precej, visok vetrovni davek sta plačala Andreja Mali (42.) in Jakov Fak (25.). Pa je bil slednji dolgo v boju med deseterico skupaj z Bauerjem, a ga je polomil s porabljenim časom ob zadnjem postanku, zgrešil kar štiri tarče in krepko zaostal za dotlej enakovrednimi tekmeci …

V vetru je tokrat precej bolj premišljeno ravnal Bauer, s 5. mestom dosegel svoj najodmevnejši izid v sezoni in potrdil dejansko dobro pripravljenost ob koncu sezone, ki je bila pri njem vidna že nazadnje na Pokljuki. Takrat je sploh prvič doslej na posamični tekmi zadel vse tarče, nakar je bil tudi v trenutkih odločitve natančnejši, kot smo ga bili največkrat vajeni ob podobnih preizkušnjah v preteklosti. »Povrhu pa mi je še strma proga v Kontiolahtiju vselej ustrezala. Se že veselim svetovnega prvenstva,« je omenil po včerajšnji imenitni predstavi v smučini, kar je potrdil tudi drugi tekaški čas zanj v zadnjem krogu.

Podobno kot v ženski konkurenci Finka se je tudi Norvežan Johannes Bø prvič doslej veselil niza treh zmag zapored. Lepše popotnice si pred prihajajočim finalom v domovini, na Holmenkollnu nad Oslom, kar ni mogel želeti.