Ameriški ritem bo tekmecem odnesel rutino

Pravijo mu gospod Veleslalom. Z laskavim nazivom se je Ted Ligety ovenčal, ko je ob prehodu na daljše veleslalomske smuči pometel s konkurenco. Pričakoval je, da ga bodo tekmeci tudi v tej sezoni gledali v hrbet, a je izgubil primat. Na svetovnem prvenstvu naj bi 30-letni mož za velike tekme zaradi manjšega pritiska in domačega terena še lažje napadel vrh.

»Enkratno je, ker v Ameriki gostimo vrhunec sezone, boj za naslove svetovnih prvakov. Tega velikega tekmovanja na domačem terenu še nisem izkusil, zato se ga še posebej veselim. Prav tako se mi zdi zanimivo Evropejce vsake toliko časa spraviti iz njihove rutine in jih za nekaj tednov soočiti z življenjem v potovalnih torbah,« se je domačega okolja hudomušno razveselil Ligety, čigar prednost v zadnjih sezonah je bilo pogosto nabiranje kilometrine na prizorišču SP. »V Beaver Creeku so nam vedno odlično pripravili teren. Na tem smučišču pa sem dosegel tudi veliko uspehov,« ima Ligety dober občutek, preden se bo začel lov na kolajne.

Statistika tekmovalca iz Park Cityja je v njegovi paradni disciplini na tem ameriškem terenu izjemna: v enajstih nastopih za svetovni pokal je enkrat odstopil, med drugimi desetimi uvrstitvami pa ni bil slabši kot četrti. Zmagal je petkrat, nazadnje decembra lani, na drugem veleslalomu sezone, ko je s 23 zmagami Kolorado zapustil kot drugi najuspešnejši veleslalomist v športni zgodovini (izenačil se je s Švicarjem Michaelom von Grünigenom). Takrat je na strmini, ki jo pozna do podrobnosti, suvereno letel med vratci s tremi vijaki v levem zapestju. Poškodoval si ga je pred tedni na treningu, pot do uspeha pa mu ni preprečila niti operacija. Vendar pa je po zgodovinskem dosežku v Beaver Creeku njegova prevlada usahnila.

Da ni tisti pravi gospod Veleslalom, ki ga je smučarski svet vajen zadnjih sedem sezon, je pravzaprav pokazal že na uvodu v tekmovalno zimo v Söldnu, ko je iztržil le 10. mesto. Beli cirkus je pričakoval, da bo v poolimpijski zimi na eni strani as iz Park Cityja, na drugi njegovi tekmeci. A že v prvem poskusu se je izkazalo, da Ligetyjeva usoda v boju za šesti veleslalomski globus ne bo odvisna le od njega samega, ampak predvsem od nevarnih tekmecev. »Prej bi rekel, da nimam sreče, kot kaj drugega. Taktika in tehnika nista vprašljivi. Smuči se dobro odzivajo, smučarske predstave me ne skrbijo,« je razmišljal na začetku zime. Po rezultatu sezone v Beaver Creeku je zasedel 2. mesti v Åreju in Alta Badii, v Adelbodnu je bil sedmi. »Sem tekmovalec, ki potrebuje veliko smučarske kilometrine. Všeč mi je, če v dnevu opravim 10 voženj in smučam par dni zapored. Nekaterim takšen obseg snežnega treninga ne ustreza, jaz pa iz tega črpam samozavest. Sicer pa z motivacijo nimam težav,« je po Adelbodnu razmišljal Ligety, ki je zaradi pomanjkanja snega konec lanskega leta pogrešal pomemben trening na smučeh.

Prav ogromna količina snežne vadbe je bila njegova prednost ob prehodu na daljše veleslalomske smuči v sezoni 2012/13. Spremembe je proučeval eno leto pred drugimi in tako pokazal ogromen razkorak med tekmeci na preizkušnjah v svetovnem pokalu. Le vprašanje časa pa je bilo, kdaj bodo novosti osvojili tudi zasledovalci. V tej sezoni so pokazali napredek, vse hitrejši in tehnično boljši so.

Potem ko je v minuli zimi osvojil olimpijsko zlato v veleslalomu in v isti disciplini v zrak dvignil peti globus, si je za to sezono zadal napredek v slalomu. Vendar mu ni uspel. Čeprav s smučarskim opremljevalcem Headom dobro sodeluje, se ta lahko pohvali z dosežki v hitrih disciplinah, zdi pa se, da ne najde pravih odgovorov v tehničnih. V tej sezoni je svoje vrste, denimo, okrepil s švedskim slalomistom Andrejem Myhrerjem in vsestranskim Francozom Alexisom Pinturaultom, ki še nista dovolj prepričala, kot je pričakoval beli cirkus.

Ligetyja so predstave v mondenem Kitzbühlu (odstop v superveleslalomu, diskvalifikacija v slalomu) toliko potrle, da se je odločil izpustiti spektakularni nočni slalom v Schladmingu pred 40.000 glasnimi navijači. Čeprav je prav v tem avstrijskem kraju pred dvema letoma navdušil s tremi naslovi svetovnega prvaka – nepremagljiv je bil v veleslalomu, superveleslalomu in superkombinaciji –, je tokrat ocenil, da bo obdržal v spominu lepe občutke s tega prizorišča in se osredotočil na nove izzive. Pomembneje se mu je zdelo vzeti premor, si odpočiti, zbistriti misli in energijo usmeriti v priprave za SP ter ob vrhuncu sezone izboljšati rezultate.

»Močno si želim prikazati dva dobra nastopa in s tem dobiti zagon. Vsekakor pa ima name dober vpliv tudi več dni spanja v domači postelji v primerjavi s prejšnjimi zimami,« je o SP razmišljal tekmovalec, čigar dom je od prizorišča prvenstva sicer oddaljen 700 kilometrov. Kljub razdalji v Beaver Creeku pričakuje močno navijaško podporo, tudi zato, ker družina in prijatelji niso bili ob njem, ko je leta 2013 blestel v Schladmingu.

»Če bi nam povedal, kaj namerava, bi vsekakor prišli tudi v Avstrijo,« se je pošalil Ligetyjev oče Bill. »Živčni bomo, to vem že zdaj. V hitrih disciplinah se nadejamo, da varno prismuča v cilj. V tehničnih pa mu želimo seveda zmago. Pritisk je vedno prisoten, mislim pa, da si ga največ naloži sam,« je dodala mama Cyndi. Ali starše kdaj vpraša za kakšen nasvet? »Nikoli. Če bi mu dejala, zakaj se med smučanjem še bolj ne približa količku, bi mi odvrnil, da nimam pojma,« je povedala v smehu. Zadnjo prošnjo je tekmovalec, ki bo na SP branil tri zmage, naslovil na starše leta 2003, ko jih je prosil za 10.000 dolarjev za svoj smučarski razvoj. Takrat je le malokdo verjel, da bo nekega dne postal najuspešnejši ameriški veleslalomist in bo branil tri naslove svetovnega prvaka prav na ameriškem snegu.