Ana Drev: Bili so trenutki, ko nisem vedela, zakaj grem naprej

Začniva na začetku. Dolgo ste že v smučarski karavani, ob prihodu v reprezentanco ste se učili od Špele Pretnar, Alenke Dovžan, Mojce Suhadolc, Nataše Bokal, ki ste jo leta 2001 v Söldnu premagali v kvalifikacijah za vaš prvi štart v svetovnem pokalu. Se spominjate tega?

To sem pa res že pozabila. Tedaj je bila velika generacijska luknja, padla sem v ekipo starejših tekmovalk. Nismo se toliko družile, a sem se od njih veliko naučila, seveda.

Zdajšnje reprezentančne kolegice so prav tako drugi rod, vi spadate bolj v čas Tine Maze. Kako ste tedaj gledali nanjo, kako ste se z njo primerjali?

Bili so trenutki in tekme, ko Tina ni bila ravno v vrhu, takrat sem ji morda lahko sledila. Vseeno pa je že tedaj močno izstopala. Na treningih je bila to seveda odlična primerjava, splošno gledano pa je bila vedno veliko boljša. Nikoli ni bilo trenutka, da bi se lahko enakovredno primerjali.

Ste se lahko tudi kaj naučili od nje, ste morda poskusili posnemati njeno tehniko smučanja?

Hitro sem ugotovila, da je zelo težko posnemati njen slog. Bili sva si precej različni. Težko mi je bilo smučati na način, na katerega je smučala ona. Bila je sposobna narediti krajši ovinek, imela je bolj direktno linijo. Jaz pa sem že tedaj smučala bolj na občutek. Veliko stvari sva počeli različno.

Nedavno ste dejali, da bi si želeli boljši sistem, če bi šli še enkrat skozi kariero. Kaj konkretno ste pogrešali oz. bi spremenili?

Zagotovo si ne bi želela toliko trenerjev. Od mojega 18. do 28. leta se jih je zamenjalo vsaj deset. Bilo je obdobje, ko so bili vsako leto novi. Te spremembe mi niso všeč, potrebujem čas, da se navadim na trenerja, na njegov sistem. Tudi značajsko se moraš ujeti z osebo, s katero preživiš 200 dni na leto. V tem pogledu je sistem zelo šepal. Vsak trener ima svoj pogled na smučanje, vsak je zagovarjal svojo tehniko, nekdo popravlja eno, drug kaj drugega. Sto je načinov, kako prideš do dobrega smučanja, a če vsako leto iščeš drugo pot, te lahko to zavede in zavre tvoj razvoj. Predvsem pa sem pri vseh pogrešala to, da bi delali na dobrih stvareh in ne le odpravljali napak. S tem, ko sem ves čas popravljala napake, sem izgubila svoje dobre stvari.

Ko je prišel karving, so vsi zagovarjali paralelno vodenje smuči. Jaz pa tega nikoli nisem najbolje znala. Še vedno velikokrat naredim zavoj brez tega, zunanjo smučko nagnem bolj kot notranjo. Marsikdo je videl to kot napako. A če danes pogledamo Teda Ligetyja, tudi on redkokdaj smuči vodi paralelno, na začetku zavoja se mu večkrat vidi ta trikotnik. Ko sem izgubila to svojo smučarsko lastnost, sem posledično izgubila svoj hiter zavoj. To ni bil moj način smučanja, to nisem bila jaz. Zdaj že nekaj let o tem sploh ne razmišljam več. Res da tega pretirano ne smem početi, a kadar dobro smučam, pač smučam s to mojo lastnostjo.

Pogrešala sem tudi trenerje z vizijo. Morda bi mi jo lahko kdo dal, če bi bil dlje časa z mano. Če pa začneš z nekom delati julija in končaš aprila, je to zelo težko. Pozitivno v zadnjih letih je to, da smo se s trenerji dobro spoznali. Vedo, kako delujem, ne vsiljujejo mi več stvari, ki pri meni nimajo učinka.

Ste iz teh vaših dobrih smučarskih lastnosti izhajali, ko ste se v tehniko začeli bolj poglabljati sami?

Pred nekaj leti sem začela bolj razmišljati o tem, kam gre veleslalomska tehnika v svetovnem pokalu, analizirala sem posnetke tujih tekmovalcev, še zlasti sem se poglobila v Ligetyjevo smučanje. Nagibi so šli v ekstreme, tudi cel zavoj se je spremenil, ko so se smuči podaljšale, povečal se je stranski lok, vse je pripeljalo do čiste optimizacije. S temi smučmi lahko z dobro tehniko precej več pridobiš. Je pa to smučko težje obvladati. Tu ne gre le za moč. Jaz veliko lažje obvladujem sile, če imam dobro tehniko. Niti ne potrebujem toliko moči za izvedbo zavoja. Ko ugotoviš svoje meje, kaj ti ustreza, kako boš naredil ovinek in si toliko zaupaš, potem se stvari lahko začnejo sestavljati.

V čem pa je prednost vašega smučanja, ki ste ga izpilili? Kaj počnete drugače?

Moja prednost je zavoj v enem. Nikoli, če le ni treba, ne dam smuči počez. Vedno želim narediti zavoj v enem zamahu, vlečem ga, kolikor se da, skušam doseči neprekinjeno gibanje iz zavoja v zavoj. To mi lepo uspeva, to je moja prednost. S tem pridobivam na ritmu in ko ga ujamem, ga skušam obdržati do konca proge. S tem dobim tudi dobro dinamiko.

Omenili ste telesno moč. So vam kot drobni in lahki tekmovalki pogosto govorili, da bi morali pridobiti več mišične mase? Kako gledate na to?

Mislim, da sem za svojo telesno konstitucijo zelo močna. Ko sem z utežmi trenirala maksimalno moč, sem dvignila veliko. Morda sem s svojo telesno zgradbo res videti nekoliko šibkejša, a svoje telo sem vedno zelo dobro obvladala. Trendi, zlasti v veleslalomu, kažejo, da ni več toliko »nabitih« tekmovalk. Vsa ta dekleta iz svetovnega pokala so zelo močna, vem, da veliko trenirajo v fitnesu, a vseeno izgledajo »suhice«, poglejte Federico Brignone, Evo Mario Brem, Švedinje ... Sem pa velikokrat zaradi tega poslušala očitke. Ko še nisem imela dobro sestavljene slike o vsem tem, je bilo zame težje. Zdaj, ko vem, kaj mi odgovarja, se s tem ne obremenjujem več. Opazila sem tudi, da postanem zakrčena, če veliko treniram v fitnesu, nisem več tako elastična. V splošnem pa mislim, da sem dobro pripravljena.

Če bi le vse te stvari, ki jih veste zdaj, vedeli že pred desetimi leti ...

Res je. A po drugi strani mi je zelo koristila pot, po kateri sem prišla do vseh teh spoznanj. Zaradi nje se vsega tega veliko bolj zavedam.

Kar se tiče telesne pripravljenosti: zaradi vseh poškodb najbrž vedno niste mogli biti v optimalni formi?

Zagotovo. Mislim sicer, da niti pri prvi niti pri drugi poškodbi ni bila težava v tem, da ne bi bila dovolj dobro pripravljena. Sem pa res po poškodbi težje prihajala nazaj. Še danes nimam enakih nog, kot sem jih imela pred drugo poškodbo, pa je od nje minilo že tri leta in ogromno delam na tem. Toda tedaj sem bila dva meseca na berglah, izgubila sem osem kilogramov. Da sem začela delovati tako kot zdaj, sem morala vložiti veliko truda. Saj imam močno nogo, a ji še manjka nekaj odstotkov.

Kolena pa niso bila edina težava, ko ste začeli nastopati v svetovnem pokalu, vas je mučil tudi hrbet. Tudi to je prekinilo vaš vzpon.

Ko sem bila stara 19 let, sem počivala štiri mesece zaradi zdrsa medvretenčne ploščice. Zdravniki so mi svetovali, da to pozdravim z vajami in počitkom. Tudi to je gotovo zelo zavrlo moj razvoj. Poškodba hrbta je vedno težka. Zdaj, ko vidim, da ima kdo težave s hrbtom, razumem, da se ne more postaviti v pravi napadalni položaj.

V tistem času ste se sicer že začeli redno uvrščati med dobitnice točk. Kakšne so bile tedaj vaše ambicije, kako ste videli svojo prihodnost? Denimo po 9. mestu na OI v Torinu? Ga lahko primerjate s tem zadnjim uspehom?

Kot dvajsetletnica sem si tedaj mislila: »Vau, bila sem deveta na OI in cela kariera je še pred mano.« Spomnim se, kako sem gledala podelitev v cilju in razmišljala o tem, da so naslednje OI čez štiri leta in koliko časa imam, da zdaj jaz pridem na zmagovalni oder. Videla sem pot, po kateri bom šla v naslednjih štirih letih. Odtlej se je zgodilo toliko stvari in ko pomislim na ta uspeh zdaj ... Vesela sem, da sem se otresla razmišljanja o tem, kaj vse je bilo. Da sem lahko čutila le veselje in bila sposobna za seboj pustiti vse očitke. Veliko jih reče, da je bil trud poplačan. Saj je res, a sama na to v teh trenutkih ne pomislim. Bilo je veliko lepih stvari na tej poti, le videti jih moraš. Ni vse v tem, da ves čas stojiš na odru. To sem sprejela.

Morali pa ste biti dovolj vztrajni.

Ja, a če se ne bi začela bolj poglabljati v smučanje, mi samo vztrajnost ne bi pomagala. Kdor čaka, dočaka, pravijo, a mislim, da to ni res. Ni vse v vztrajnosti, res je pomembno, da veš, kaj delaš. Če teh stvari ne bi spremenila, tega gotovo ne bi dočakala.

Kako ste se v težkih trenutkih motivirali in spodbujali k nadaljevanju?

Ne vem. Če pomislim, kolikokrat sem doslej razmišljala o koncu kariere, sploh ne znam več prešteti. Velikokrat je prišel trenutek, ko sem že mislila, da je to to. Tako je bilo tisto prvo leto po poškodbi, ko mi res ni šlo in nisem vedela, kaj storiti, da bi se spet dvignila. Pa tudi v nadaljevanju, ko se je vsako leto zamenjala ekipa. To je zame pomenilo največji stres. Spraševala sem se, ali vse skupaj sploh ima smisel. Včasih niti ne vem, zakaj sem vztrajala, bili so trenutki, ko nisem vedela, zakaj grem naprej.

Da ste dosegli in premagali vse to, ste morali biti tudi trmasti in odločni. A delujete tako krhka nežna duša. Kako bi opisali svoj značaj?

Trmasta znam biti, ko menim, da imam prav. Tedaj ne popuščam. Veliko mi pomeni dober odnos z ljudmi, v negativnem okolju ne morem dobro delovati. Zame je pomembna harmonija, za katero se vedno zelo trudim tudi sama. Veliko mi pomeni, da se s trenerji, serviserji in dekleti razumemo in imamo dobro.

Koliko pozitivne energije za nadaljevanje pa vam je sicer dal rezultat iz Flachaua? Če ste nekdaj že razmišljali o koncu, za koliko let vam je zdaj to podaljšalo kariero?

Zagotovo zdaj bolj optimistično zrem naprej. Velikokrat sem si že rekla, da grem v sezono, kot da je moja zadnja. Če bi bil v tej sezoni moj najboljši rezultat 13. ali 15. mesto, gotovo ne bi več smučala. Vendarle so pomembni tudi rezultati, ti štejejo. Vseeno pa se ne bi rada prenaglila in začela preveč razmišljati o naslednjih ciljih, saj me je to že prevečkrat udarilo po glavi. Izkušnje so me naučile, da skušam živeti v trenutku.

Če pa bi res morala pogledati naprej in bi lahko zadržala to dobro smučanje, svoj zadnji trenutek kariere vidim na OI v Koreji. Ne bom dala roke v ogenj, a po tistem se v smučanju ne vidim več. Čeprav same OI niti niso tak cilj, doživela sem ji že. Seveda bi mi veliko pomenilo, če bi imela možnosti za kolajno. A še rajši bi videla, da imam lepo pot do tja.

Boste lahko ob koncu kariere pomirjeni, da ste že doživeli tisto, kar ste si želeli?

Najpomembneje se mi zdi, da se lahko borim z najboljšimi. V profesionalnem športu je vse na skrajnih mejah, odločajo podrobnosti. Da sem se sposobna boriti s to skrajno mejo, mi veliko pomeni. Že v Lienzu me je ta občutek, ko sem bila po prvi progi najboljša, zelo pomiril.

Kljub temu v napovedih ostajate previdni. Mnogi menijo, da so pričakovanja o zgolj deseterici prenizka. Niste pa taka oseba, da bi javno napovedali zmago? Četudi verjetno štartate nanjo.

V glavi imam zmagovalno miselnost, čutim se sposobno, da zmagam. Že v Courchevelu, ko sem zaostala za osem desetink, sem čutila, da sem zelo blizu, točno sem vedela, kje sem jih pustila. Na vsaki tekmi odtlej točno vem, kje izgubljam. Ta občutek mi daje ogromno samozavesti, a v tem ne želim biti prepotentna. Ne bom razočarana, če bom v deseterici, ne bo me zadovoljil le zmagovalni oder. Zadovoljuje me le smučanje.

Ste do tega prišli tudi s psihološkim premikom v glavi? Pravijo, da ste v tej sezoni povsem »druga Ana«.

Zadnjič so me na novinarski konferenci naši smukači spraševali, ali sem bila v Lienzu zelo živčna. Pa sem rekla, da ne in da sem se odlično počutila. In nato je Polde (Flisar, tehnični sodelavec SZS, op. p.) komentiral, da ko me je po tisti tekmi peljal domov, tako »skulirane« Ane še ni videl. Pa čeprav sem odstopila. Ni mogel verjeti, a sama mislim, da nisem bila »druga« in da se ni kaj bistvenega spremenilo. Že v Åreju sem čutila, da so se mi stvari poklopile. Že pred tisto tekmo sem si rekla, da sploh ni pomembno, ali pridem do dobrega rezultata ali ne, bolj je bilo pomembno, da sem našla tisto, kar sem iskala. Tako sem se razbremenila pritiska in s to miselnostjo sem napredovala z vsakim nastopom. Drugi preskok je bil v Courchevelu, ko sem po prvi progi videla staro napako na posnetku. V drugo sem smučala povsem drugače. Odtlej mi je veliko lažje, vse se je sestavilo. Če vsega tega ne bi bilo, se tudi v Lienzu ne bi tako odzvala. Največjo samozavest mi daje vedenje, kaj storiti za takšno smučanje. Opogumlja me smučanje samo.

Kako pa se lotiti Maribora, glede na to, da vam ta proga ne ustreza?

Tukaj pridejo na svoj račun tista dekleta, ki so bolj potrpežljiva v zavojih, ki znajo s seboj potegniti hitrost tudi na bolj položnih delih. Meni je lažje, da lahko hitrost dodajam na strmini. Razporeditev sil mora biti bolj enakomerna, smučati je treba z drugačnim občutkom, na ravnini je treba narediti vsak gib prav. Veliko sem delala na tem v zadnjih dneh, ko smo lahko tu trenirale, saj točno vem, kaj me čaka.

Vaša popotnica za dober rezultat iz preteklih let pa vseeno ni najboljša, tukaj ste točke osvojili le dvakrat. Kako umiriti ta visoka pričakovanja?

Skušam se brzdati, že pred Flachauom sem se. Na treningih sem se zalotila, da sem bila slabe volje, potem ko nisem naredila najboljšega zavoja. Želela sem biti ultraperfekcionist, zmotila me je vsaka podrobnost. A sem se ustavila, smučanje nikoli ni popolno. Ves čas sem nižala svoje apetite, tako glede smučanja kot glede rezultatskih pričakovanj. Enkrat v življenju sem vodila, trikrat sem bila v deseterici v vsej karieri. Ne bi bila pravična do sebe, če bi zahtevala preveč. Pred Mariborom se bom skušala sprostiti, se osredotočiti na svoje smučanje, na to, kar lahko največ naredim. Ne morem pa vplivati na javnost. Treba je tudi vedeti, da v Maribor ne prihajam s popotnico Tine Maze. Njen nahrbtnik uspehov je bil neprimerno večji. Nočem se obremenjevati in s tem sebe prikrajšati za občutke, da bi uživala. Želim se počuti dobro. Glava sicer dela svoje, vseeno pa se s tem ne želim onemogočiti.