Tiskane izdaje
Ljubljana – Slovenija ima s Petrom Prevcem najboljšega skakalca na svetu, toda močnega aduta ima tudi v vodstvenih strukturah. 54-letni Miran Tepeš, nekdanji vrhunski skakalec in dobitnik olimpijske kolajne, danes opravlja funkcijo pomočnika direktorja svetovnega pokala v smučarskih skokih. Njegova naloga je, da s semaforjem vodi potek tekem v svetovnem pokalu glede na veter in druge zunanje okoliščine. Tepeš je tudi idejni oče vetrne in zaletne izravnave, ki skakalcem pribija ali odbija točke glede na moč vetra in višino zaletnega mesta. A kljub temu je bil veter na zadnji tekmi svetovnega pokala v nemškem Titisee-Neustadtu premočan. Zato bodo to tekmo jutri nadomestili v Planici.
Zakaj ima veter na mnogih skakalnicah takšen vpliv?
Vse izvira iz časov, ko še niso bile tako velike in veter skakalcev ni oviral, saj so bile navadno skrite v gozdu. S časom so skakalnice večali, jih dvignili višje nad hrib, nekje so tudi na stebrih, zato je veter postal večji problem. Na Finskem pa je denimo drugačen veter kot v preteklosti.
Koliko tekem zaradi tega odpade?
Približno tretjina tekem ima težave z vetrom, tretjina je nekje vmes, tretjina pa težav nima. Na sezono odpade približno pet odstotkov tekem. Nekaj jih nadomestimo, nekaj jih povsem odpade. Kjer tekma odpade večkrat zapored, kraja ni več v koledarju svetovnega pokala. Denimo v Harrachovu, kjer je skakalnica na zgrešenem mestu. Namesto da bi jo zgradili na dnu doline, so jo višje v hribu, zato ima veter velik vpliv. Probleme imajo tudi z gozdom, ki ga je uničil kisel dež zaradi težke industrije.
Je res vedno več odpadlih tekem?
Statistika kaže, da je odpadlih tekem v resnici manj. A ne zaradi vremena, ampak zaradi sistema vetrne izravnave. Nekoč smo zaradi vetra ponavljali serije, s čimer smo bili še bolj odvisni od vetra, precej tekem je nato tudi odpadlo. So pa zato včasih manj gledali na veter in smo kar skakali, dokler ni nekdo padel na glavo.
Zakaj se skakalci ne počutijo enako dobro na vseh skakalnicah?
Nekateri so letalci, zato raje letijo višje, kjer lažje pokažejo svoje sposobnosti. Skakalci, ki imajo močan odskok, imajo dobre skoke tudi z nižjim letom. Veliko je odvisno od strmine naleta, prehoda na mizo ...
Kakšna pa so priporočila pri gradnji skakalnic?
Zaradi sonca in snega je dobro, da je skakalnica obrnjena proti severu, dobro je tudi, da ni izpostavljena vetru. Pomemben je naklon hriba, boljše je, da je v gozdu ali v dolini, saj je s tem zaščitena pred vetrom. Treba je vedeti, kje so stalni vetrovi, kakšna je lega sonca.
Koliko stane gradnja skakalnice?
Največkrat povsem nove skakalnice gradijo za olimpijske igre, ki jih organizirajo v krajih brez skakalne tradicije. V takšnih primerih so napol montažne in stanejo približno deset milijonov evrov. Sodoben skakalni center z vso infrastrukturo stane vsaj dvakrat toliko.
Kdaj dobimo pokrito skakalnico?
Nekaj projektov je že bilo, a brez realizacije. Na Finskem so nameravali narediti skakalnico v rudniku, kjer so že imeli ogromno luknjo, zalet pa bi bil na prostem. Ustavilo se je pri financah. Resne pogovore smo imeli tudi v Varšavi, da bi tekmo pripravili na nogometnem stadionu. Nalet bi imeli zunaj stadiona, doskočišče pa v njem, a se je zataknilo pri velikosti skakalnice, saj bi lahko imeli le 60-metrsko skakalnico, kar je premalo za svetovni pokal.
Kako realen pa je tak projekt?
Dolgoročna želja je, da bi imeli skakalnice, ki bi bile neodvisne od vremena, saj bi omogočile najbolj regularne pogoje. A po drugi strani so skoki šport v naravi in so vremenske spremembe še dodatna draž.
Pokrite tekme v svetovnem pokalu ne bo vsaj še dve ali tri leta. Precej resni načrti za pokrito skakalnico so bili v Dubaju in Katarju, ko bi v sklopu smučišča naredili še 90-metrsko skakalnico. Toda do realizacije ni prišlo.
Kaj pa skakalnice na južni polobli? Načrti so ...
Največkrat jih imajo izseljenci. Slovenci in Avstrijci so skakalnice naredili v Argentini, Čilu, Avstraliji. A z zanosom lahko naredimo skakalnice do 40 metrov, večje, na katerih se lahko tekmuje, so precej dražje.
Bi bili afriški skakalci boljši zaradi boljših atletskih sposobnosti?
Težko, saj so skoki zimski šport. Osnova je sneg, ki ga ima malo afriških držav. Potreben bi bil resnično velik finančni vložek za razvoj skokov na južni polobli.
Še največ možnosti za to je na Novi Zelandiji ali v Južni Ameriki – v Argentini in Čilu. Naš interes je, da skoki postanejo čim bolj globalen šport. Toda interes mora priti tudi iz lokalnega okolja, ki mora ponuditi dober projekt.
Kaj pa ima Planica, da jo imajo tekmovalci tako radi?
Tekma je ob koncu sezone, vzdušje je zelo dobro, vreme je toplejše, pa tudi skakalnica je večinoma dobro pripravljena in omogoča dolge polete. Profil skakalnice je takšen, da ni težko skočiti do 200 metrov, kar imajo skakalci radi. Težje je, če hočeš skočiti dlje.
Zakaj se v Planici po dvanajsti uri ne da več normalno skakati?
Ozračje v marcu se že toliko ogreje, da začne delovati termika. Sonce sveti v hribe nad skakalnico, zato veter potegne po skakalnici navzgor. Kadar ni veliko snega, je ta prehod zelo hiter. V pol ure prideš iz mirnega ozračja do močnega vetra, ravno nekje okoli poldneva. To velja v lepem in stabilnem vremenu. Če je oblačno, je že spet drugače. Lahko pa v Planici spet skačejo popoldne, saj se narava po 15. uri začne umirjati. A v Planici je po novem precej lažje, saj so lani postavili mreže za veter. Tudi popoldne lahko tekmovalci skačejo zelo daleč, kar je že lani potrdil Peter Prevc.
Kakšen pa je čar skokov, da so v Sloveniji tako priljubljeni?
Imajo tradicijo. S skoki so se ukvarjali že naši starši in dedki. Slovenci smo v smučarskih skokih delovali že v 30. in 40. letih prejšnjega stoletja, kar je velika prednost v primerjavi z drugimi športi.
