Boštjan Kline - za odgovornega očeta je smučanje privilegij

Za smukače velja, da dosežejo zrelost po 24. letu, vrhunske rezultate pa praviloma potegnejo v trideseta. Če Boštjana Klineta, nekdanjega dvakratnega mladinskega svetovnega prvaka v smuku in superveleslalomu, primerjamo z največjimi specialisti za smučarsko formulo 1 – Akslom Lundom Svindalom, Hermannom Maierjem, Michaelom Walchhoferjem, Didierom Defagom, Stefanom Eberharterjem in Lucom Alphandom –, se časovnica njegovega vzpona ne razlikuje bistveno. Prav vsi so prvič na zmagovalni oder stopili v obdobju med 23 in 25 letom, izjemi sta le Bode Miller in Didier Cuche, ki sta se v vrh prebila pri 27 oziroma 29. Tako kot tudi prvi slovenski zmagovalec smuka v svetovnem pokalu Andrej Jerman, ki je v Garmischu zmagal pri 28 letih. Zato je razumljivo, da Mariborčan, ki je prve točke osvojil pri 19 letih (zasedel je 15. mesto), na zmagovalni oder pa se je prvič povzpel letos na 2. mesto (v Garmischu), star 24 let, v ospredje postavlja potrpežljivost.

Ko športnik dalj časa deluje na visokih obratih brez počitka, se mu to vselej maščuje. Nekje mora postaviti mejo, sicer se mu lahko hitro zgodi nesreča. Vi te meje očitno niste poznali?

Verjamem, da je bistvo človekovega uspeha, če predano dela to, kar si želi, je potrpežljiv in vztrajen. V minulih letih sem bil svojim letom primerno neučakan. Po najbližji poti sem želel priti do vrhunskih rezultatov. Okolje me je namreč spodbujalo, ker je v meni prepoznalo vrhunski talent. Enostavno me je poneslo. Ne da bi se zavedel, sem postal odvisen od tega, da bom boljši, če bom več treniral. Menil sem, da bom močnejši, hitrejši in bolj spreten, če bom naredil 10 poskokov več ali dvignil več uteži. Bil sem v začaranem krogu. Lahko bi rekel, da sem postal odvisnež od treninga.

Želja po hitrem preskoku v svetovni vrh je bila bržčas poudarjena zaradi dveh naslovov mladinskega svetovnega prvaka.

Zagotovo. Ko sem na finalu sezone v Lenzerheide leta 2011 osvojil prve točke, sem dvignil svoja pričakovanja na raven vrhunskega tekmovalca svetovnega pokala. Bil pa sem mlad in nezrel za to tekmovalno raven, na kateri stvari potekajo bistveno drugače. To sem dojel šele potem, ko sem se poškodoval.

Vas v velikih tekmah prekaljeni trenerji, kakršen je bil denimo Avstrijec Burkhard Schaffer, niso znali ukrotiti?

Trenerji niso vedeli, kaj se dogaja v meni. Pravzaprav jih psihologija posameznika največkrat niti ne zanima. Še posebej to ni zanimalo Burkija, ki me je nenehno spraševal, zakaj sploh delam s psihologi. Trenerji skrbijo, da delo teče nemoteno, da skupina deluje celovito. Komunicirajo s pomočniki in serviserji ter skrbijo za proračune in vse, kar sodi zraven. Meni je razumljivo, da se ne morejo posameznikom posvečati tako, kot bi si mi želeli. Zato sem poiskal pomoč pri psihologu oziroma psihologinji, ker sem prepričan, da je psihološka priprava na tekmo in treninge zame najbolj pomembna prvina. Ko znaš smučati, je pomembnejša od same tehnične izvedbe. Vem, kaj potrebujem, kdaj in zakaj. Vsekakor pa je bila zame izkušnja z Burkijem pozitivna, čeprav sem na trenutke pomislil, da ne bo šlo vse tako dobro, kot sem se nadejal. Res pa je tudi, da sem takšen tip človeka, ki potrebuje daljše obdobje, da najde s sočlovekom pristen stik, miselni dotik.

Med človeškim in športnim dozorevanjem vam je umrl oče. Pomoč ste poiskali tudi pri brežiškem bioterapevtu Marjanu Ogorevcu, a se očitno nista našla tako, kot se je on s Primožem Kozmusom.

Odprt sem za stvari, ki jih Ogorevc počne, vendar pa takrat očitno nisem bil zrel za delo z njim. Zdaj imam psihologinjo v Ljubljani, s katero zelo dobro delava. Ko sem bil v stiski, sem moral »resetirati« vse, kar je bilo povezano s smučarijo, in se vrniti k osnovam, da bi v sebi začutil, zakaj sploh smučam. Na novo sem začel graditi svojo športno in siceršnjo osebnost. Veliko sem bral in razmišljal o psihologiji, duhovnosti, človeški globini.

Oče Vladimir in mama Darinka sta imela pri vaši vzgoji – siceršnji in športni – zelo pomembno vlogo.

Oče je bil pravi športni navdušenec. Ko sem kot otrok treniral tenis, sta me obvezno pripeljala na vadbo kakšne pol ure pred začetkom. Ko pa sem se odločil, da bom smučar, sta me v celoti podprla. Oče je skrbel za smuči in opremo, z mamo pa sta predano skrbela za moj razvoj in me vsak dan vozila na treninge. Mama je imela tudi svoje podjetje, tako da sem lahko treniral nemoteno.

Vaši prijatelji pravijo, da ste bili enako nadarjeni in dobri teniški igralec kot tudi smučar. Zakaj smučanje?

Imel sem boljše rezultate, pa tudi moja smučarska družba in prijatelji so imeli drugačno miselnost, ki me je veliko bolj privlačila kot teniška. V smučanju sem čutil več svobode. V naravi, na snegu sem si lahko več privoščil in bolj tvegal kot pa pri tenisu, pri katerem sem bil ustvarjalno uokvirjen v sorazmerno majhno igrišče. To, da lahko drvim po snegu na zelo različnih progah, skačem in uživam v zavojih, mi je bilo v veliko večje veselje kot pa teniški dril. Tako kot najbrž vsakemu otroku.

Ko ste bili nadobudni smučar, so vam dali vzdevek »mali Tomba«. Zakaj?

Zato, ker sem bil po načinu smučanja podoben Albertu Tombi, predvsem pa zato, ker mi je bil všeč. Pravega mladostniškega vzornika pa nisem imel. Od malih nog pri športnikih jemljem zgolj tiste dobre stvari, ki so mi všeč in zanje vem, da lahko pripomorejo k boljšemu rezultatu.

Svindal je vzor mnogim. Vi ga doživljate na terenu. Kaj vas pri njem navdušuje?

Neverjetno je, kako sposoben je zmagovati. Gledam ga na štartu. Enako, če že ne bolj živčen je kot jaz. Cepeta, piha. O serijskih zmagovalcih sem imel povsem drugačno predstavo. Prepričan sem bil, da so na štartu v svojem svetu, mirni in posvečeni ter prepričani vase. Svindal ima seveda vse te vrline, predvsem pa zelo dobro ve, kaj želi.

Ali veste, kaj želite doseči? Z drugimi besedami povedano, poznate sebe toliko, da veste, kaj ste sposobni doseči?

Vem, kaj bi rad dosegel, poznam pa se še ne. Sem v obdobju spoznavanja. Upam, da bom dosegel stopnjo, ko bom lahko rekel, da sebe poznam tako dobro, da vem v vsakem trenutku, kaj moram narediti, da bom uspešen. V primerjavi z minulimi tremi leti sem naredil velik korak.

Olimpijska kolajna je vaš končni cilj?

Rekel bi, da sta olimpijska zmaga in smukaški globus največji športni želji, smučarske sanje, a na koncu kariere ne bom razočaran, če ne bom smučarski prvak. Moji življenjski cilji so pač drugačni. Na življenje gledam drugače.

Poznamo vas kot brezkompromisnega in neustrašnega smučarja, ki ga ni strah vratolomnega Streifa v Kitzbühlu, ledene St. Caterine ali pa maratonskega Lauberhorna v Wengnu. Fanta, ki na najtežjih progah sveta tvega domala vse, da bi doživel slast »zmagovalca«. To je v nasprotju z vašo notranjostjo tenkočutnega mladeniča, ki pa, kot kakšen prekaljeni maček na odhodu s scene, v ospredje postavlja ljubezen, družino, otroka.

Nisem več brezbrižen mladenič, ampak odgovoren oče. Zavedam se vseh stvari, ki jih ljudje potrebujemo in so pomembne za življenje. To zagotovo ni posel za 2000 evrov, ampak so to moj otrok, dekle, ljubezen. Zdaj natančno vem, kaj pomenita sreča in zdravje. Smučanje po vsem, kar sem doživel ob poškodbi in rojstvu sina, jemljem kot privilegij, to je nekaj, kar me je vrnilo v stanje, ko lahko sebe doživljam v prvinski obliki.

Kako shajate finančno?

Premosorazmerno z rezultati. Vedno sem nekako dobil sponzorja, pokril stroške in živel dobro. Po Garmischu je zanimanje sponzorjev večje, tako da upam, da bo v prihodnjih sezonah bolje.

Kako vam je sin Jaka spremenil miselnost, vas preobrazil?

Umiril me je, predvsem pa mi je dal veliko misliti o sebi. Začel sem dojemati, da na otroka ne bom mogel prenesti najboljših stvari iz sebe, če ne bom vedel, zakaj živim in počnem to, kar pač delam. Jasno mi je, da ga bom popeljal v napačno smer in vzgojil v napačnem duhu, če ne bom istočasno delal na sebi. Ko se je rodil, sem razmišljal, da bi končal kariero, da bi za preživetje bilo najboljše, če bi šel živet v Ameriko. Nekajkrat sem podvomil, ali bom še smučal. To je bil trenutek šibkosti, ko si na razpotju – ali se predaš, greš po najlažji poti in dvigneš roke od vsega, kar si počel, ali pa vztrajaš pri težji poti, se boriš in narediš vse tisto, za kar si nadarjen. Ničkolikokrat sem se vprašal, zakaj se toliko ženem in treniram, da dobro smučam. V krizi nisem našel odgovora, tako da nisem več čutil nobenega užitka. Potreboval sem nekoga, da sem poiskal tisto mejno črto, ki me žene, ki me privlači. Po temeljitem premisleku sem ugotovil, da bom družino najlažje in najbolje preživljal, če bom sebe izpolnil človeško in športno z vrhunskimi rezultati.

Naokrog kroži zgodba, da ste novico o tem, da boste postali oče, izvedeli v bolniški postelji, potem ko ste po poškodbi leta 2013 prestali operacijo in se zbudili iz narkoze. Je to res?

Ne. Ko sem bil po operaciji že kakšnih deset dni doma, sem opazil, da ima moja življenjska sopotnica trebušček. Šla sva na test, ki je pokazal, da je v četrtem mesecu nosečnosti. Začela se je nova zgodba v mojem življenju. O poškodbi in otroku zelo rad govorim, ker sta bistvena v moji športni karieri in življenju. To sta bila dogodka, ki sta me spremenila, ko sem začel drugače razmišljati in drugače delati. Po smučarsko bi lahko rekel, da sem se začel sestavljati. Takrat se je zdelo, da je to korak nazaj, danes pa lahko rečem, da je bil to potreben korak nazaj, da sem lahko naredil dva naprej.

Andrea Massi je po prvem tesnejšem stiku z vami dejal, da ste globok fant, ki zna razmišljati. Kaj vam je dal v tem kratkem času skupnih treningov?

Ima neprecenljivo izkušnjo s Tino Maze in natančno ve, kaj vrhunski športnik potrebuje, da izpolni svojo nadarjenost in doseže maksimum. Največ mi je dalo njegovo razmišljanje o vrhunskem športu. Vem, da niso vse poti enake, a vseeno je zelo poučno poslušati tako razgledanega človeka. Zanimivo mi je bilo, da je v vsakem trenutku vedel, o čem govorim, čeprav mu vsega nisem znal razložiti. Lahko bi rekel, da podobno razmišljava o vrhunskem športu. Izobraženih trenerjev je sicer veliko, a mnogi ne razumejo, kaj je natančno potrebno za vrhunski dosežek.

Vaš smučarski trener je Peter Pen. Kako komunicirate z njim?

Pero podobno razmišlja kot Massi. Ima širino, predvsem pa izkušnje. Navsezadnje je bil tudi sam vrhunski tekmovalec. Ima veliko zamisli in tudi domišljijo, kako kaj narediti, da bo bolje. Vidi se mu, da je delal z Antejem Kostelićem. Tudi če se ne pogovarjava o smučanju, vselej najdeva skupno točko. Žal pa na smučanje ne more biti 100-odstono osredotočen, ker ima kup administrativnih opravil. Včasih imam občutek, da mu to jemlje veliko energije, ki bi jo lahko usmeril v delo z nami. Navsezadnje ima ekipo šestih tekmovalcev, ki ga vsak potrebuje zase.

Smučanje je individualen šport. Nekateri ga tako doživljajo, drugi si želijo družbo, da lažje prenašajo tegobe. Kako vi doživljate skupno delo, ekipni duh?

Tisti, ki govorijo o negativni energiji, iščejo zgolj izgovore za svoje nedelo. Tekmujemo v individualnem športu, v katerem je vsak v svojem svetu, svojem kalupu, v katerem moraš znati delovati. Kaj se z ekipo dogaja, v bistvu zame niti ni pomembno, ker imam svojo pot. V vsakem trenutku moram biti sposoben stopiti v svoj svet oziroma se izklopiti, če mi karkoli ne ustreza. Lepo in navdihujoče pa je seveda, če je energija znotraj ekipe pozitivna oziroma ustvarjalna. Navsezadnje smo letno skupaj 200 dni.

Nekje sem prebral, da ste arogantni. Drži?

Ko me po naporni tekmi, desetih intervjujih, telesni in psihični izmučenosti navijači oblegajo, nimam prav nobene želje, da bi jim ustregel. So trenutki, ko se moram braniti, sicer bi pogorel. Če me ljudje dobijo na »levi nogi«, nisem pripravljen delati vsega, kar hočejo drugi. Pravzaprav sploh nočem razmišljati tako, kot si želijo drugi.

Letos ste stopili na zmagovalni oder. Del sanj se je uresničil. Kako ste doživeli prve zmagovalne stopničke v Garmischu?

Bil sem srečen in zadovoljen, da sem premagal vse tiste prvine, ki športnika na poti na vrh zavirajo. Ponosen sem bil, da sem obvladal adrenalin ter premagal tremo in strah, da sem izkoristil priložnost. To je bila še ena neprecenljiva izkušnja.

V svetovnem pokalu vas sicer že dolgo poznajo, vendar ste skok iz tekmovalne in tudi medijske anonimnosti naredili šele letos.

Nimam občutka, da bi naredil kakršenkoli preskok, ampak še skačem po lestvici gor in dol. Preskok je pred leti naredila Tina Maze, ko se je začela konstantno uvrščati med najboljših pet. Jaz sem letos konstanten nekje okrog 17. mesta s posamičnimi prebliski. Dejstvo pa je, da imam prvič priložnost uvrstiti se na finale sezone prek svetovnega pokala. To je nova izkušnja in delček mozaika, ki ga želim sestaviti za prihodnje sezone. Soočam se s stvarmi – menedžerji, ponudbe, pričakovanja, pritiski –, ki jih še ne obvladam. Ko jih bom v celoti in v vsakem trenutku vedel, kaj me čaka, bom lahko rekel, da sem naredil preskok. Dotlej se učim.

Na smučeh ste videti veliko bolj agresivni, samozavestni, drugačni. Pravite, da je bila ključna tekma v St. Caterini leta 2014. Posebna je bila seveda zaradi enoletnega premora zaradi poškodbe, zakaj pa je bila prelomna, usodna?

To je bila zame tekma preživetja. Na treningu sem bil slab, (67. z 8-sekundnim zaostankom, op. p.), kar pa me ni strlo. Ponavljal sem si, da samo dobro presmučam progo in pokažem, kaj znam oziroma vse tisto, kar sem v sebi zgradil – telesno in miselno. Imel sem strahovito tremo, a se nisem zlomil. V najtežjih trenutkih sem natančno vedel, kaj moram storiti, da so dobri občutki prišli v ospredje. Izjemno ponosen sem na to tekmo … (Končal jo je na 13. mestu, kar je bila takrat najboljša slovenska uvrstitev v smuku nekajletnega obdobja, op. p.)

V določenih nastopih je bilo opaziti, da vam proti koncu pada moč oziroma zbranost. Je to pomanjkanje kondicije ali je kakšna druga težava? Kako je z vašo regeneracijo?

Z regeneracijo nimam težav, ampak z dihanjem. Dogaja se mi, da mi na koncu zmanjka sape, tako da smučam v krču. V slalomu in smuku, kjer se vse dogaja tako hitro, zadržujem dih. Delam sicer dihalne vaje, a mi ne pomagajo veliko, ker je razlika biti na miru in pravilno dihati ali na smučeh drveti v dolino. Moram se naučiti, kako se »nadihati« na položnih delih, kakršni so denimo v Kitzbühlu, Wengnu in Garmischu, da prihranim več energije za sklepni del nastopa. Učim se. V Južni Koreji sem dobro prestal preizkus.

Prilagajanje na razmere je ena najpomembnejših prvin v športu. Kako se vi prilagajate na različne razmere, kraje, proge?

Opažam, da potrebujem več časa, da se prilagodim na snežno površino in tudi opremo, če jo seveda zamenjam. To je področje, ki bi mu moral v prihodnosti posvetiti več pozornosti. Tudi pri menjavi okolja imam določene težave. Kaže, da sem zelo občutljiv na časovno razliko. To opažam v Ameriki in po vrnitvi v Evropo.

Kako pa je z višinsko razliko? Še ne tako dolgo nazaj ste imeli precejšnje težave na visokogorskih smučiščih.

Nimam jih več.

Ali ste ugotovili, kaj je bilo narobe?

Ne vem. Naenkrat je spet bilo vse dobro. Spomnim se, da sem na visokih smučiščih prek 3000 m občasno videl neke zvezdice ... Letos jih še nisem.

Imate težave s strahom, tremo?

Seveda. Kdo pa jih nima. Strah je človekovo prvinsko čustvo, iz katerega izhajajo tudi trema in vsa preostala čustva. Pred tekmo me preplavi določen strah. Po glavi mi preletavajo mnoge misli. Nekatere poskušam zadržati, druge pustim, da gredo mimo. Ko pa pridem na štart in se umirim, naredim svojo sicer rutinsko pripravo brez pomislekov. Priprava na štart je pri meni najpomembnejša, zato naredim vse, da se poženem na progo 100-odstotno pripravljen. Strahospoštovanja nimam več pred nobeno progo, spoštujem pa vse.

Koliko ste izgubili kilogramov v primerjavi z oktobrom lani, ko sva se nazadnje pogovarjala?

Kakšnih pet, šest. Takrat sem jih imel 106. Sicer ne vem, zakaj, ker sem jedel normalno. Res pa je, da sem spremenil način prehranjevanja. Po sedmi uri zvečer ne jem. Počutim se bolje, trdneje spim in se bolje regeneriram. Tudi manj maščobe imam.

Bili ste na prizorišču olimpijskih iger 2018 v Jeongseonu v Južni Koreji. Po rezultatih sodeč – v smuku in superveleslalomu ste bili enajsti – ste dobro opravili test. Kako vam je všeč smuk?

Do OI ga bodo zagotovo še spreminjali, vendar pa sem si zapomnil teren, kar je najbolj pomembno. Smučišče mi je všeč. Do iger pa sta še dve leti, tako da bo leta 2018 proga zagotovo drugačna. Verjamem, da boljša in zahtevnejša.