Brez bremena: kakor bo, pač bo

Ljubljana – Ko gre za nordijska svetovna prvenstva, so v središču pozornosti slovenskih privržencev ponavadi dogodki na skakalnici. Zlasti uspehi Petre Majdič so vidneje širši javnosti pri nas približali tudi smučarski tek, v novem valu zdaj nase opozarja Anamarija Lampič. Po zmagi na tekmi v Koreji se veseli svojega drugega prvenstva. 

Reprezentantka, stara 21 let, prihaja iz znane športne družine, zdaj je tudi njen brat Janez, sicer poldrugo leto mlajši, med slovenskimi potniki za prihajajoče prvenstvo na Finskem. »Imava zanimive interne dvoboje. Zaenkrat je hitrejši, a ne bom se kar tako vdala,« je bila dobre volje pred odhodom na evropski sever. Ob koncu tedna je najprej nastopila še na zadnji tekmi pred prvenstvom v Estoniji, nakar je sledila selitev v Lahti. Seveda ni skrivala veselja ob svoji uvodni zmagi za svetovni pokal pred dnevi v Koreji, a ostaja na realnih tleh in dolgoročno razmišlja o višjih ciljih: »Prav lepo je bilo prvič stati na vrhu odra za najboljše tri, a na tisti tekmi pač ni bilo vseh najboljših. Sanjam o podobnem podvigu tudi v izbrani družbi vodilnih tekačic.«

S slednjimi je merila moči v Otepääju, središču estonskega biatlona, v šprintu proste tehnike zasedla 15. mesto. S takšnim dosežkom se spogleduje, ko se beseda zasuče okrog osebnih ciljev na svetovnem prvenstvu. »Žal mi je, da ne bo šprinta v klasični tehniki, bolj mi ustreza kot ta z drsalnim korakom. A obenem sem vesela, da osrednje tekmovanje sezone pričakujem zdrava in dobro pripravljena. Merila bom na uvrstitev med najboljših petnajst, poleg šprinta pa stavim tudi na desetkilometrsko tekmo v klasični tehniki, obenem pa se veselim tudi predvidenega ekipnega nastopa s Katjo Višnar,« ohranja nasmeh in dobro voljo. Vesela je, ker je pod vodstvom Stefana Saracca v zadnjih tednih med tekmovalnimi preizkušnjami dobro vadila: »Vem, začetek sezone se mi ni razpletal po željah, tudi s smučmi se je takrat zapletalo. Toda pozneje se je zgodba zasukala, s Stefanom sva nazadnje premišljeno načrtovala program vadbe, tako da sem se izognila pretirani izčrpanosti in nevarnosti bolezni.«

Članica kranjskega kluba bo drugič doslej nastopila na SP. »Ne nalagam si prav posebnega bremena. Pravzaprav se enako počutim kot na prejšnjem prvenstvu. Ne glede na mojo premiero se takrat nisem prepustila živčnosti, tudi zdaj je podobno. Kakor bo, pač bo,« ničesar noče zapletati in – kot pravi – ostaja takšna, kot je bila tudi pred največjim uspehom doslej, zmago v Pjongčangu. Seveda zdaj najprej razmišlja o svetovnem prvenstvu, a sanja tudi že o prizorišču naslednjih olimpijskih iger. Pa ne le zavoljo omenjene zmage, svojega največjega uspeha: »Prav všeč mi je tekaški štadion, tik ob njem sta skakalni in biatlonski center. Športniki se bomo pogosto srečevali, spodbujali drug drugega. Strmine za alpsko smučanje in deskanje so resda malce oddaljene, a še vedno ne pretirano, tako da verjamem, da bo na OI res navzoč ekipni duh.« Sicer je najprej morala tehtati med potjo na olimpijsko generalko ali odhodom v ZDA, kjer je bilo prav v teh prvih februarskih dneh svetovno prvenstvo za mlade. »Očitno sem se odločila prav,« je zdaj zadovoljna in vsaj za nekaj časa potiska proč razmišljanje o Pjongčangu. Na vrsti je pač Lahti.