Tiskane izdaje
Izjemno razburljiv finale svetovnega pokala v Planici je med mnogimi z velikim zanimanjem spremljal tudi Ljubo Jasnič, predsednik odbora in zbora za smučarske skoke in nordijsko kombinacijo pri Smučarski zvezi Slovenije, ki je pravkar končano sezono ocenil kot zelo uspešno. Več je pričakoval le od nordijskega SP v Falunu, kjer so naši reprezentanti zaostali za svojimi sposobnostmi.
Kakšno oceno od 1 do 10 bi dali pravkar končani sezoni?
Najvišje ne morem dati zaradi nordijskega SP v Falunu, ki je zame boleča rana. To je bilo glavno tekmovanje v zimi, na njem pa nismo dosegli tistega, kar smo si zastavili. Odkrito povedano sem računal, da bomo v skokih – glede na uspehe v sezoni – osvojili kolajno. Zato je bila moja ocena do Planice osem, po njej pa bi jo dvignil na 9,5 in se zahvalil vsem, ki so tako ali drugače prispevali k njej.
V svetovnem pokalu je znova prednjačil Peter Prevc, ki se mu je skozi šivankino uho izmaknil veliki kristalni globus. Za nameček je bil tretji v skupnem seštevku novoletne turneje, slavil je tri zmage, dosegel svetovni rekord v Vikersundu in za konec navduševal še z odličnimi poleti v Planici.
Zame osebno je bil med največjimi vrhunci zagotovo Petrov polet do 250 metrov. Ko sem ga občudoval, sem bil tako očaran, da sem dobil solzne oči. Podobno vesel sem bil, denimo, leta 1997, ko je Primož Peterka na Kulmu kot prvi Slovenec preletel »magično mejo« 200 metrov.
Kako ste spremljali živčno vojno na letalnici bratov Gorišek?
Športno. Vesel sem odličnih rezultatov naših skakalcev, malo grenkega priokusa pa je zaradi nesrečnega razpleta v boju za skupno zmago. Pravila so, kakršna so, če pa bi lahko sam odločal, bi veliki globus podelil tako Freundu kot Prevcu. To ostaja naš izziv za prihodnjo sezono.
V določenih obdobjih so navduševali tudi drugi reprezentanti, ki pa so v zadnjem delu – če odštejemo Planico – občutno popustili. Kje tičijo razlogi za njihov padec forme?
To bo treba še proučiti. Med sezono se nerad vtikam v stroko, ki naj pove svoje. V kratkem se bom pogovoril s tekmovalci, od katerih bom poskušal izvedeti, kakšna je klima v ekipah, po prvih podatkih, ki jih imam, pa so bili zadovoljni. Zatem se bom pogovoril še s trenerji in počakal na njihove analize, na seji odbora pa bomo ugotavljali, kaj storiti.
Posebno poglavje je bilo – kot ste že sami dejali – SP v Falunu, kjer so vsi zaostali za svojimi pričakovanji in sposobnostmi.
Tako je. Ne vem, zakaj je prišlo do tega. Morda se je »material« preveč utrudil in je bila napaka, da so se odpravili na preizkušnji v oddaljeni Saporo. Toda vemo, kakšna je filozofija Gorana Janusa, ki vztraja, da je tekma najboljši trening.
Z najhujšo krizo doslej se je spopadal Robert Kranjec in tudi Jaka Hvala je daleč od nekdanje forme. Kako gledate na njune težave?
Tega ne razumem. Kot da bi pozabila skakati. Najbolj mi je žal Robija, ki smo ga poskušali psihološko dvigniti tudi z njegovo fotografijo na plakatu za letošnjo Planico, kjer se je sicer spet predstavil v lepši luči. Vendar pa vemo, česa vse je sposoben. Jani Grilc, ki je ostal doma, da je vadil z njim, je sicer odličen mož in trener, pa ni mogel narediti čudeža. A to so skoki.
Razveseljivo je, da si je točke za svetovni pokal v tej zimi izbojevalo enajst slovenskih skakalcev, da smo imeli na zadnji preizkušnji, na kateri nastopi najboljša trideseterica, rekordnih šest tekmovalcev, da so fantje osvojili največ točk doslej v pokalu narodov. Spodbudno je tudi to, da sta med elito prvič do točk skočila tudi mlada Anžeta – Lanišek in Semenič.
Vse to kaže, da imamo močno ekipo, kar je potrditev dobro zastavljene piramide. Ker iz ozadja ves čas pritiskajo mlajši tekmovalci, zaradi katerih se ne bojim za jutrišnje skoke, mora vrh vseskozi delovati dobro. Zdaj moramo poskrbeti še za spodnjo stranico piramide oziroma za klube, pri katerih se vse začne in konča. Ker se iz dneva v dan vse težje prebijajo, o čemer sem se na lastne oči prepričal tudi kot predsednik Ilirije, jim moramo nuditi vso možno podporo. Brez klubov namreč ne bomo imeli novih Prevcev, Tepešev in navsezadnje tudi Planice. Glede na to, da smo kranjsko šolo, na kateri imamo štiri dobre trenerje, že skorajda prerasli, pa je treba razmišljati tudi naprej. Menim, da bi morali začeti resno razmišljati o smučarski gimnaziji, recimo v Kranjski Gori, kjer bi imeli naši upi idealne razmere za razvoj.
Najuspešnejša sezona je tudi za skakalkami; predvsem po zaslugi Špele Rogelj, ki je v začetku decembra v Lillehammerju poskrbela za zgodovinsko prvo zmago v svetovnem pokalu. Manjkala je le pika na i, kajne?
Da, kolajna na svetovnem prvenstvu v Falunu. Poleg tega sem pričakoval, da bomo imeli katero od deklet na zmagovalnem odru tudi na domači prireditvi na Ljubnem. A sem prepričan, da je le vprašanje časa, kdaj se bomo veselili njihovega odličja na velikem tekmovanju. Žal je tako, da na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih štejejo le kolajne; jaz na primer ne vem, kdo je bil v Sočiju četrti.
Bistveno več so si od vrhunca zime obetali v našem taboru nordijske kombinacije. Glavni trener Jože Berčič je po razočaranju na Švedskem ponudil odstop, ki pa ga niste sprejeli.
Ker se takšne stvari ne delajo med sezono. Dal sem mu le prosto do finala svetovnega pokala v Oslu, kamor pa se tako ali tako ni prebil nihče od naših tekmovalcev. Je pa bil Berčič res izjemno razočaran, ker je bil stoodstotno prepričan, da bosta Gašper Berlot in Marjan Jelenko v Falunu dosegla najboljše uvrstitve v tej zimi. Sledila bo podrobna analiza, po njej pa se bomo odločili, kako naprej. Vendar pa moramo kombinacijo gojiti in podpirati že zaradi planiške kandidature za organizacijo nordijskega SP.
Kako komentirate težave z zaletno smučino na novi letalnici v Planici?
Po mojem takrat, ko se je načrtovalo zaletišče, v zavodu za šport Planica nihče ni razmišljal o tem, da bi lahko prišlo do tega. Menili so, da bo sistem za hlajenje opravil svoje, vendar pa se je pokazalo, da ob močnem soncu na smučini, ki je nekoliko bolj položna od prejšnje, ni kos višjim temperaturam. Rešitev je zelo preprosta; na levo stran, če gledamo navzgor, je treba obesiti zaveso, kakršno smo včasih že imeli.
Kakšno je finančno stanje na Smučarski zvezi Slovenije, kar zadeva skoke in kombinacijo?
Za programe smo imeli 1.750.000 evrov, poleg tega smo za sanacijo zveze priskrbeli 300.000 €. Vprašljive so le še nagrade, za katere računam, da bo treba priskrbeti 100.000 €. Z novim statutom, ki ga imamo v osnutku in bo šel v javno razpravo, se bodo discipline osamosvojile in bodo skrbele same zase, kar zadeva programe, projekte, marketing itn. Zaradi tega nam bo zagotovo lažje. Je pa treba še enkrat dobro razmisliti, ali je ta sistem financiranja, ki ga imamo znotraj zveze, pameten ali ne oziroma ali se da na tem področju narediti še kaj več. Od denarja, ki ga zberemo, gre namreč 40 odstotkov takoj tekom, pet odstotkov »administraciji« za vodenje, pet odstotkov pa solidarnostno mladim, tako da meni od 100.000 evrov ostane le še 50.000 €. Vprašati se je treba, ali bomo imeli še naprej generalnega pokrovitelja za vse panoge ali morda teke, kombinacijo in ženske skoke začeli tržiti posebej. Del industrije bi bil verjetno zainteresiran za sodelovanje.
Vas glede na gospodarski položaj, ki vlada v Sloveniji, ni strah prihodnosti?
V skokih, ki so s tradicijo in Planico vred slovenski nacionalni šport, kar se je vnovič pokazalo ta konec tedna, ne vidim težav, če bomo seveda ljudem še naprej vračali, kar nam dajejo. Z Gorenjem imamo zvestega partnerja, ki nas spremlja v dobrem in slabem, tudi za preostala podjetja verjamem, da nam bodo stala ob strani. Približno polovico pogodb imamo do konca olimpijske sezone 2017/18, druga polovica pa se nam je iztekla s Planico.
Bom pa vztrajal, da bodo ravno zaradi nacionalnega naboja sponzorji v skokih slovenski; s tujci vemo, kako je. Dokler so uspehi, so s teboj, ko jih ni več, pa se umaknejo.
Ali se bo pred uvodno tekmo prihodnje sezone 2015/16 v Klingenthalu znova zapletlo zaradi nepodpisanih pogodb s tekmovalci?
To zame ni nobeno vprašanje. Fantje so lahko ves čas trenirali, poleti so tekmovali v veliki nagradi FIS, potem pa so znova zakuhali godljo. Razmere za vadbo imajo boljše kot mnogi tekmeci, kar je zame tudi najbolj pomembno. Kakor lani bom spet naredil vse, kar je v mojih močeh, če bomo sprejeli statut, po katerem bi lahko v takšnih stvareh ravnali samostojno, pa sploh ne vidim nobenih problemov. Morajo pa fantje tudi kdaj stopiti korak nazaj. Glede na to, da so ogromno zdoma, jih razumem, ko včasih pozabijo, da živijo v državi, v kateri vedno ne teče vse gladko. Moje delo je popolnoma prostovoljno, v avto točim diesel za svoj denar, nobenih potnih nalogov nimam niti dnevnic. Na nobeno tekmo nisem šel na stroške zveze, da bi imeli fantje na voljo več. Zavedati se morajo, da smo na isti barki in da se morajo kdaj spustiti tudi na tla. Ne nameravam jim ukazovati, kaj morajo storiti, statuti in poslovniki pa jim bodo prepovedali na pot, če ne bodo podpisali.
Velika pridobitev za skoke so tudi žarometi ob kranjski skakalnici, okrog katerih se je dvigovalo obilo prahu.
Prah se je dvigoval zaradi razpisa in načrtov za žaromete iz leta 2009, po katerih bi jih postavili za 420.000 evrov, pri čemer so 200.000 € dobili vnaprej od fundacije za šport. Ko sem leto pozneje prišel jaz, smo morali najprej vrniti ta denar, da smo lahko sploh kandidirali za nova sredstva. Ko smo lani decembra oddali obračun in pred dvema tednoma imeli pogovor na fundaciji, ni bilo več nobene pripombe. Žaromete smo postavili za 218.000 €, projekt pa je bil ovrednoten na 228.000 €, kar pomeni, da smo prihranili 10.000 €, kar je v teh časih fenomen. Zaradi prvotnega razpisa pa tečejo sodni postopki, kako se bodo izšli, pa ne vem.
