Brkati mož je delal v trgovini, da si je lahko privoščil skoke

Norvežan Robert Johansson v pogovoru za Delo o težavah z zdravjem, spremembi življenjskega sloga in rezultatih kariere.

Objavljeno
22. marec 2018 21.58
Mojca Finc
Mojca Finc
Planica – Ni dolgo tega, ko je norveški skakalec Robert Johansson razmišljal o koncu kariere. Soočal se je z zdravstvenimi težavami, trdo delo ni obrodilo sadov. A v tej sezoni se je vse poplačalo. Viking na Slatnarjevih smučeh, ki bo danes dopolnil 28 let, je osvojil tri olimpijske kolajne (dve posamični), ekipni naslov na svetovnem prvenstvu v poletih in prvo zmago v svetovnem pokalu.

Lani se je konstruktorju planiške letalnice Janezu Gorišku orosilo oko, ko ste v poskusni seriji pristali pri 250 metrih. Pravi, da ima Planica vse elemente, da bo nekega dne omogočila polete do 300 m. Kaj menite o tem?

To je skoraj 50 m dlje od trenutno največjih daljav, pot do tja je dolga. Menim, da glavna stvar pri tem ni povečevati letalnice, ampak koliko naša oprema prenese v zraku. Dlje letiš, več je pritiska. Na eni točki naša oprema verjetno ne bo več zdržala. Ne dvomim o tem, da ne bi dosegli 300 m, težko pa je oceniti, kdaj bi se to lahko zgodilo. Prepričan sem, da bo dotlej preteklo še veliko časa.

Kako telo in glavo pripravite na letalnice? Sploh ob koncu sezone, ko osredotočenost ni več tako močna, telo pa je že utrujeno?

Povsem zbran in osredotočen sem za finale sezone. Poletne priprave smo zasnovali tako, da zimo začnem na visoki ravni, vrhunec pa predstavljajo olimpijske igre in finale v Planici. Trenutno sem v vrhunski formi, imam veliko energije, pripravljen sem za dokazovanje.

Norveški skakalci so se vedno počutili v Planici kot doma. Kakšen odnos ste vi vzpostavili z njo?

To je moj drugi finale v Planici. Zelo mi je všeč in navdušuje me, koliko ljudi se zbere. Poglejte, koliko jih je prišlo na kvalifikacije na delovni dan zjutraj. Zdi se mi, da vsi komaj čakajo ta dogodek, obiskovalci in tekmovalci, čeprav je veliko utrujenih. Veselimo se konca sezone. Zame pa je super še to, ker praznujem rojstni dan. Ob meni so tu mama, oče, sestra, njen fant in trije prijatelji.

Koliko stika imate s slovenskimi skakalci?

S Slovenci se ne pogovarjamo veliko o skokih, so bolj neobvezni klepeti. Težko sezono imajo za sabo, a kljub temu so na svetovnem prvenstvu v poletih osvojili kolajno, na stopničkah so bili tudi v Vikersundu. Pokazali pa so tudi, da lahko zmagajo. Spet se bodo borili za vrh, še preden se bomo tega zavedali.

Ostajate na Slatnarjevih smučeh?

Tak je moj načrt. S Petrom zelo dobro sodelujeva, smuči so takšne, kot jih potrebujem in želim. Zadovoljen sem.

Znani ste po visoki zaletni hitrosti, ki je višja od tistih, ki jih dosegajo tekmeci. Kako to vadite?

Predvsem poleti se ukvarjam s tem. Delam na tem, da se smuči ne dotikajo plastičnih robov v umetni smučini in tako ohranim hitrost.

V tej sezoni ste dosegli rezultate kariere. A prvi del ni bil blesteč. Zdaj pa se zdi, kot da nočete, da se sezona konča.

Sezono sem začel solidno. Bilo je nekaj vzponov in padcev. Imel sem dobre prve serije, manjkala pa mi je stabilnost. V načrtu sem imel, da dobim dozo energije za OI in finale zime. In menim, da ni boljšega za konec kot končati sezono v vrhunski formi.

Na poti do uspeha ste imeli nekaj težav. Menda ste razmišljali tudi o koncu kariere.

Drži. Bilo je pred dvema letoma in pol, ko sem se pobiral po operaciji gležnja. Imel sem mononukleozo. Skoraj eno leto nisem skakal. To je bila težka vrnitev, treba je bilo začeti na novo. Poskušal sem, a ni šlo. Kot tekmovalec si želiš napredek, jaz pa sem imel občutek, da sem obstal na mestu. Rezultatov za vloženo delo ni bilo. Po celinskem pokalu v Planici sem poklical očeta in mu dejal, da ne vem, če hočem še nadaljevati, bilo mi je res težko. Hotel sem, da bi mi uspelo, a če ne gre, začneš dvomiti o vsem. Razmišljal sem, da bi se začel ukvarjati s čem drugim. Navsezadnje sem premagal to obdobje, mislil pozitivno in izvlekel dober konec sezone. Odlično sem tekmoval v Vikersundu, pojavil se je kanček upanja. Po tem sem spremenil vse – način treninga, prehranjevanja, spanja, sproščanja.

Povsem novo poglavje?

Tako je. Da sem zaslužil denar za skoke, sem delal v trgovini. Dvakrat na dan sem treniral, soočil sem se z blago izgorelostjo. Odtlej sem moral bolj poslušati svoje telo. Zmanjšal sem obseg dela, stopnjeval formo. Sezono sem začel na državnem prvenstvu, bil sem v življenjski formi in čutil sem, da imam po zelo dolgem času kaj pokazati tudi v svetovnem pokalu. Dobil sem priložnost v Klingenthalu ... Do tja pa je bila dolga pot, vendar jo je bilo vredno prehoditi.

V trgovini še kdaj delate?

Redko. Če me potrebujejo. Poleti je sicer dobro, da se ne ukvarjaš samo s treningom, ampak sprostiš misli z drugimi stvarmi.

Brki so vaš zaščitni znak. Je padla kakšna stava, da si jih boste po najboljši sezoni obrili?

Ne. Postali so del mene. Po dveh letih, odkar jih imam, sem malo prestrašen, kako bi izgledal brez njih. Verjetno jih bom imel še nekaj časa, morda dokler bom še tekmoval.

Kaj si želite za rojstni dan?

Dolge polete.