Čakajoč Jakova

Čakajoč Godota je v svetu književnosti prepoznavno Beckettovo delo, v katerem dva brezdelneža čakata na boljši jutri – Godota, ki pooseblja nadnaravno moč in upanje o izginotju vseh težav in zagrenjenosti. In tako je v teh dneh tudi pri slovenski biatlonski reprezentanci, le da je delovni naslov te zime – Čakajoč Jakova.

Že od premiere nove sezone, konec novembra v Östersundu na Švedskem, naša izbrana vrsta pogreša z naskokom najbolj konkurenčnega tekmovalca. Fak je, odkar je jeseni 2010 prestopil iz hrvaške vrste k slovenski, podiral različne mejnike, osvojil dva naslova svetovnega prvaka, se uvrstil na 3. mesto v skupnem seštevku sezone, s poškodovano ramo kot četrtouvrščeni v Sočiju za las ostal brez olimpijske kolajne. O njem je dolgoletni trener Uroš Velepec z izbranimi besedami govoril kot o kandidatu celo za veliki kristalni globus. Prav ta trener pa ni eden tistih, ki sadijo rožice in kar tako povzdigujejo posameznike. Njegove besede so bile, pa ga poznamo že dolgo, vedno utemeljene, pristop na meji vojaške discipline, sam je pogosto žrtvoval svoj čas in energijo za športni podvig, to je pričakoval tudi od tekmovalcev. A ti so se zoperstavili takšni strogi zgodbi; večini teh, tudi Faku, je bližje dobrodušni in prijazen odnos Tomaša Kosa. Čeh je dolgo sodeloval z Velepcem, nato za eno leto zapustil Slovenijo, se zdaj vrnil, a izidi niso več na takšni ravni kot v časih njegovega prvega poslanstva pri nas.

Fak? Potem ko se je v prejšnji zimi po vseh virusih in antibiotikih na koncu že prav imenitno pripravil za svetovno prvenstvo, tam dosegel 5., 6. in 7. mesto, se je optimistično ozrl k tej predolimpijski sezoni. Toda kot nalašč je tik pred uvodno preizkušnjo staknil – prvič v življenju – močno vnetje v pljučnem predelu, decembrskih tekem zanj ni bilo, tudi na prvi januarski v Oberhofu še ni mogel nastopiti. Zdaj je le ozdravel in se pridružil sotekmovalcem na postaji št. 5, v Ruhpoldingu na Bavarskem.

Nanj so pri reprezentanci, tako v vodstvu kot med tekmovalci, čakali kot rešitelja, kajti le občasni prebliski Teje Gregorin in Klemna Bauerja nikakor ne zadostujejo merilom nekdanje ravni dosežkov. Utopično je resda pričakovati, da bi kar takoj 29-letni biatlonec začel reševati potapljajočo se barko, toda glede na sposobnosti, ki jih je že tolikokrat potrdil, bo nedvomno spet kandidat za novo veliko zgodbo na svetovnem prvenstvu, naslednji mesec v Avstriji. V zboru za biatlon pri SZS pa se morajo zavedati, da zgolj z enim rešiteljem vekomaj ne bo šlo. Tudi pokljuško svetovno prvenstvo, ki si ga prireditelji tako želijo, bo Slovenija lažje dobila, če bo na tekmovališču uspešnejša kot v zadnjih dveh sezonah. Napake pa so se kopičile: predhodniki so zaspali pri bolj temeljitem selekcioniranju mlajših tekmovalcev, sedanje vodstvo pa se je po Velepčevem odhodu utopilo v samozadostnosti in umirjenem vsakdanu reprezentančne družine. V katerem očitno, sodeč po rezultatih, ni dovolj odločnih in premišljenih potez ter hierarhije, brez katere v vrhunskem športu ne gre.