Če bi govoril preveč, bi začel smučati počasi

Aleksander Horošilov je v tej sezoni na vseh slalomih prismučal med 10 najboljših. Dosegel je tudi prvo zmago v karieri. Njegov vzpon je plod dela s slovensko trenersko ekipo, največ sodeluje z Janijem Hladnikom. Je umirjen, inteligenten in razgledan mož. Čeprav 31-letni Rus deluje tih in hladen, je v pogovoru za Delo – tudi s kakšno slovensko besedo – pustil vtis tople in zgovorne osebe.

Kakšen cilj ste si zastavili pred sezono in kako se je z uspehi spreminjal?

V svojih željah sem bil vedno realen. Pred dvema letoma sem si želel sezono končati med najboljšimi 30 slalomisti, bil sem 26. Minulo sem začel razmišljati o petnajsterici in končal kot 19. V tej sem meril med 10, nisem si pa mislil, da lahko na kateri od tekem zmagam. Osmo mesto na uvodnem slalomu v Leviju mi je vlilo veliko samozaupanja, nato sem začel postopoma delati dodatne korake. V Schladmingu je bilo najbolj pomembno smučati brez napak. To je bilo vodilo do zmage.

V tej zimi ste vse tekme končali med 10. Med vsemi slalomisti ste pokazali največji napredek.

V minulih sezonah sem prikazoval dobre odseke, nikoli pa nisem sestavil vso tekmo. Z Janijem sva opustila osredotočanje na hitrost in se usmerila k odpravljanju napak. Meril sem h konstantnosti. Ivica Kostelić v svojih najboljših letih skoraj nikoli ni odstopil: ta cilj sem imel v glavi vse poletje.

Kolikšen delež pri uspehu pripisujete slovenskim trenerjem?

Zame so zelo pomembni, saj sem napredek dosegel z njimi. Jani je super človek, v zadnjih dveh letih se veliko pogovarjava tudi o stvareh, ki niso povezane s smučanjem. Pozna moje težave, pomaga mi jih odpraviti, pomirja me, ve, kaj mi mora reči v določenem trenutku in kdaj je bolje ostati tiho. Tudi Urban Planinšek naredi zame veliko.

Vendar pa ste bili v začetku sodelovanja nezaupljivi.

Tak sem, ko pride v ekipo nov obraz. Janija prej nisem poznal. Najprej sva bila v vlogah trener in tekmovalec, potem pa sva se zbližala. Razumljivo, na treningu se še vedno ve, kdo ima katero vlogo. Poslušam. Ne govorim preveč. Če bi govoril preveč, bi začel smučati počasi.

Koliko ste se v tem času spremenili po tekmovalni in osebnosti plati?

Ko smo začeli sodelovati, sem bil pet let mlajši, na smučeh pa počasnejši. Sanjal sem o rezultatih, ki jih dosegam zdaj, vendar so se mi zdeli daleč kot Mt. Everest. Ko smo začeli delati načrtno, sem stopical korak za korakom, v tej sezoni pa sem naredil korak naprej (pove v slovenščini, op. a.)

Vaše razmere za trening so idealne. Pogrešate kaj?

Naši trenerji zelo veliko delajo, pripravljajo teren, ga polivajo z vodo ... V Ramsauu smo si najeli hišo, vadimo tudi v Reiteralmu, Söldnu in Kranjski Gori. Letos smo veliko testirali smuči. Poleti hodimo tudi na enomesečne priprave na južno poloblo, kjer sem nazadnje največ treniral s Švicarji, tudi slovenska ženska reprezentanca je bila tam in Tina Maze. Kondicijo poleti treniramo v Kranjski Gori, Poreču ali Sočiju. Na snegu se pridružim Švicarjem, Avstrijcem in Slovencem. Moja prednost je ta, da ima moj trener veliko prijateljev v drugih moštvih.

Čeprav ste v Schladmingu prvič štartali kot vodilni s prve proge, ste prikazali rutinerski zmagovalni nastop. Kako ste se znebili pritiska?

Ne vem, zakaj, a bil sem zelo umirjen. Na prvi progi sem vodil za 80 stotink pred najbližjim zasledovalcem, a sem skušal pozabiti na prednost in napasti. Med finalnim nastopom nisem vedel, da sem tako hiter. Če bi vedel, bi upočasnil. Saj veste, 80 stotink na SP, denimo, ni bilo dovolj za stopničke. Moje tveganje se je izkazalo za upravičeno.

Prvenec ste proslavili precej umirjeno. Se ob lepih trenutkih zaprete vase?

Vedno sem bil takšen. Morda imam nekakšno fobijo pred tem, da bo veselju ob naslednji priložnosti sledil poraz. Čeprav navdušenja ne kažem navzven, ga vsekakor čutim v sebi.

Kakšen je bil odziv po vaši prvi zmagi v Rusiji?

Prijatelji in nekdanji smučarji me podpirajo skozi vso kariero, pa ni pomembno, ali sem se prvič uvrstil med 30 ali zmagal. Do nedavnega nisem uporabljal družabnih omrežij. Ko sem se pojavil na instagramu, sem šele videl, koliko navijačev imam. Ogromno ljudi mi je čestitalo, izbrskali so tudi mojo številko. Smučanje je v Rusiji priljubljeno. Imamo dobre tekmovalce v evropskem pokalu.

Lahko primerjate pritisk na OI v Sočiju s tistim na SP v Vailu?

V Soči sem bil v kombinacijskem smuku blizu kolajne, zato sem bil po slalomskem nastopu zelo razočaran. Po olimpijski zimi sem si dejal, da moram v novi napasti na vse, v nasprotnem primeru bi nehal smučati. Nimam več veliko sezon pred sabo in nočem biti tekmovalec, ki bi v svoji karieri le sanjal in upal.

Kaj se je dogajalo na SP, zakaj se vam ni izšlo?

Dva tedna pred tekmo smo prišli na prizorišče, se tudi spustili z visoke nadmorske višine v Denver zaradi počitka. Bil sem pripravljen, vendar ne za kolajno, ampak za dober rezultat. Po drugem času na prvi progi sem začel razmišljati o odličju. To je bila moja napaka, postajal sem nervozen in zato sem bil prepočasen.

Čigavo smučanje občudujete v svetovnem pokalu?

Pred leti je bil odličen Jean-Baptiste Grange, novi svetovni prvak. Njegova tehnika mi je zelo všeč. Tudi Hirscherjeva, Neureutherjeva in Dopferjeva. Treba je opazovati najboljše, da vidiš, zakaj so tako hitri.

Kdo so bili vaši vzorniki?

Pravzaprav jih nimam. Včasih berem misli intelektualcev, znanstvenikov, najboljših športnikov na svetu, da vidim, kako razmišljajo. Vendar pa raje kot o drugih razmišljam o sebi.

Kako pa ste sploh pristali v alpskem smučanju?

Odraščal sem na Kamčatki, kjer sem lahko izbiral med biatlonom, smučarskim tekom ali alpskim smučanjem. Slednje je eden od najbolj priljubljenih športov v tej regiji, ki je znana po gorah in vulkanih. Oče je nekaj malega smučal, ukvarjal se je bolj z nogometom. Spodbujal nas je, naj poskusimo nove stvari, nikoli pa nas ni silil, da bi morali biti v čem najboljši na svetu. Bolj si je želel, da ne bi zašli v neumnosti, hotel je, da se razvijemo v zdrave otroke. Poskusil sem judo, igral šah, slikal, se ukvarjal z glasbo. Tudi moj starejši brat je nekaj časa smučal, sestra pa prisega na glasbo. Jaz igram kitaro, vendar ne tako dobro kot Kostelić ali Andre Myhrer.

Kdo pa je Aleksander Horošilov, ko ni na snegu?

Večino časa ob športu namenim družini. Moja hči Anna ima 10 mesecev in zdaj raziskuje svet, veliko tekam za njo. Radi gremo na kakšen izlet, v petek smo, denimo, obiskali Ljubljano. Zdaj ne govorim več v ednini, temveč množini: skupaj potujemo, gledamo filme, no, bolj risanke. Po finalu v Meribelu me čaka še veliko tekem in potovanj. Potem pa se veselim počitka in tega, da bom z družino dlje kot pet dni zapored. Rad jadram na deski, lani smo bili na morju.