Če bi se učili od Planice, bi šlo vsem bolje

Letos prvič v zgodovini tekmovalni in organizacijski presežek, Planica lani najbolj izkoriščen skakalni center na svetu.
Objavljeno
15. marec 2016 23.07
Tanja Volarič
Tanja Volarič

Ko je slovenska politika pred desetletjem obelodanila odločitev, da v Planici požene gradnjo novega nordijskega centra, se je slovensko skakanje ubadalo z eno najglobljih kriz in v svetovnem pokalu za las uhajalo spodnjemu domu sodelujočih držav. Vmes sta ujela korak in konec tedna se bo Planica svetu predstavila kot vodilna sila na obeh področjih: na tekmovalnem in organizacijskem.

Ko so namreč 11. decembra lani tudi uradno odprli novo nordijsko središče, je Peter Prevc že nastavil pot izjemne sezone, ki jo bo v nedeljo kronal z njegovim prvim velikim kristalnim globusom za skupno zmago v svetovnem pokalu, sicer tretjim za Slovenijo. Odkar so pred letom dokončali prenovo skakalnic in slovenskim orlom omogočili stalne priprave v domovini, tudi pozimi, ti občutno več treningov opravijo doma. Z lanskimi več kot 13.000 skakalnimi enotami je Planica tako že postala najbolj izkoriščen skakalni center na svetu, kar je prava zaušnica bogatejšim skakalnim narodom, Norvežanom, Avstrijcem ali Nemcem, ki jim slovenski orli v lovu za največjim ekipnim uspehom v zgodovini kot trenutno tretji dihajo za vrat tudi v pokalu narodov. Ob ponedeljkovi odločitvi, da Planica ob nizu odpovedanih tekem v tej zimi v četrtek prevzame organizacijo še ene, četrte preizkušnje, so jim možnosti za uspeh še poskočile.

Ne bodo nove Stožice

Skozi desetletja je skakalna prireditev v Zgornjesavski dolini premikala številne meje, od dolžin poletov na letalnici do obiska, ki letos sicer ne bo rekorden. Športni center, ki zdaj ponuja tudi tekaški stadion s sistemom za umetno zasneževanje ter žičnico, nogometnega z atletsko stezo, progo za rolkanje ter park kulturne dediščine, je pač postavil nove omejitve in utopično je pričakovati, da se bo pod Poncami še kdaj v treh tekmovalnih dneh zbralo prek 150.000 ljudi, kot beležijo planiški kronisti. V Planici pojasnjujejo, da so se spremenili tudi časi in da si ne želijo več ponovitve dogodkov pred slabim desetletjem, ko je ob zapolnitvi planiških kapacitet reka avtomobilske pločevine nato obstala daleč proti Jesenicam. »Svoje prispeva tudi varnost,« pojasnjuje generalni sekretar prireditve Primož Finžgar, saj želijo na zmanjšanem prostoru povsem obvladovati razmere, da ne bi bilo neljubih zapletov. Z vsakim letom bolj je planiški finale neke vrste generalka za organizacijo svetovnega prvenstva, ki z dokončanjem centra iz želje na papirju postaja vse bolj realen cilj.

»Včasih je slišati pomisleke, kakšna bo usoda centra po SP, če nam FIS podeli organizacijo, češ, da se zdaj vse vrti in dela v smeri kandidature. Za tekmovalce je idealna, saj je edina v Evropi, ki ima stalno zagotovljen sneg, za usodo celega centra pa se tudi ni bati, saj je komercialno naravnan in bo znal preživeti,« je prepričan Franci Petek. V Planici se tako ne more ponoviti denimo zgodba ljubljanskih Stožic, sodobne športne dvorane, ki jo je Slovenija pogrešala vrsto let, odkar jo ima, pa v njej zaradi padca kakovosti košarke, odbojke in rokometa ni prave športne vsebine. »Planice ni moč enačiti z drugimi objekti, niti z drugimi prireditvami, saj si je status zgradila še v času, ko tam ni bilo skoraj nobene infrastrukture razen skakalnic. Prav zaradi njih so tja že tedaj prihajali avtobusi s turisti, zgolj zato, da bi videli največjo letalnico na svetu, pa razen hriba nismo mogli pokazati nič drugega. Zdaj imamo še veliko več, poleg tega je Planica statusni simbol,« je odločen 44-letnik, ki je leta 1991 Sloveniji priskakal prvi naslov svetovnega prvaka, zadnja leta pa prireditve spremlja predvsem kot navijač.

Štirideset let trdega dela

»Pogosto sem se ukvarjal z mislijo, kaj je tisto, zaradi česar na finale vsakič pride toliko ljudi, ne glede na to, ali so naši skakalci v svetovnem vrhu ali tonejo v povprečju. To je tradicija, ki jo je prireditev zgradila skozi desetletja, prenaša se skozi rodove, zdaj stari starši so svojčas pod Ponce vozili svoje otroke, ti nato svoje potomce in tako se to prenaša iz roda v rod. To je pač nekaj, s čimer zrasejo mnogi in temu ostanejo zvesti. To je plat občinstva, svojo pa imajo tudi letalci, zanje je to edinstven dogodek, tako težko pričakovan kot za študente absolventski izlet. Je zaključek zime, na katerem se že sprostijo in vselej hvalijo izjemno vzdušje,« pripoveduje Petek.

A zlata doba, ki jo letos planiška prireditev doživlja na vseh ravneh, poslovno, organizacijsko, infrastrukturno in tekmovalno, se ni zgodila čez noč, niti po naključju, opozarja Janez Gorišek, idejni oče planiške velikanke. »Štirideset let in več spremljam razvoj in dogajanje v Planici, finale svetovnega pokala je edina prireditev iz bogate športne preteklosti še iz časov Jugoslavije, ki ga nismo le obdržali na enaki ravni, temveč ga tudi nadgradili. Če se ne bi znali odzivati na spremembe v družbi, nam to ne bi uspelo. Ni preprosto slediti sodobnim komercialnim tokovom, tržna logika, ki narekuje ritem prireditve, je namreč zelo zahtevna. Planiški zaključek zime ima izjemen odmev zunaj slovenskih meja in zavedati se moram moči te prireditve, ki pa smo jo ohranili tudi zato, ker vsi, ki jo soustvarjamo, nanjo gledamo čustveno in živimo zanjo. Podobno kot Slovenci, za katere je Planica poseben simbol, ker je edina stvar, po kateri smo v svetu prvi in najboljši. To pa ljudem ogromno pomeni.« Gorišek je prepričan, da bo letošnja prireditev postavila nov zgodovinski mejnik, upa tudi na nov svetovni rekord, ki ga od lani z Andersem Fannemelom (251,5 m) drži Vikersund.