Tiskane izdaje
Ljubljana – Nova sezona svetovnega pokala v smučarskih skokih je pred vrati, uvodni tekmi bosta konec tedna v Klingenthalu, kamor bodo od Slovencev odpotovali Nejc Dežman, Robert Kranjec, Anže Lanišek, brata Prevc – Domen in Peter ter Jurij Tepeš. Glavni trener naše reprezentance Goran Janus je zadovoljen s pripravljenostjo svojih varovancev, od katerih si še posebej veliko obeta od januarskega svetovnega prvenstva v poletih na Kulmu.
Kako ste zadovoljni s pripravljenostjo svojih izbrancev, s katerimi boste odprli sezono v Klingenthalu?
Zelo. Z večino sodelujem že peto leto in moram reči, da smo naredili še korak naprej; še zlasti v motoriki. Kaj to dejansko pomeni v absolutni konkurenci, pa bodo pokazale že prve preizkušnje.
Ekipo za uvodno postajo ste določili že konec oktobra po pripravah v Oberstdorfu. Zakaj tako zgodaj?
Ker so bile to naše zadnje priprave na ledeni smučini na 120-metrski skakalnici pred začetkom nove sezone. Na ta način se želimo izogniti nepotrebni živčnosti in tistim, ki si zagotovijo mesto v moštvu, omogočiti miren finiš v pripravah.
Rekli ste, da šesterice ni bilo težko imenovati.
Občutek imam, da se ekipa – ko gre zares – vedno znova določi sama. Si pa pridržujem pravico, da koga »potegnem« tudi sam, če jih je več bolj skupaj.
Ste si to pravico vzeli tudi tokrat?
Ne, omenjena šesterica je bila v Oberstdorfu najboljša. Ker pa je Domen Prevc še zelo mlad in tekme v Kuusamu, kamor se bo karavana preselila iz Klingenthala, pogosto kroji spremenljiv veter, bo izpustil drugo postajo. Enako velja za Anžeta Laniška, ki je – kot sem mu dejal malo za šalo, malo zares – svoj bonus padcev v Ruki izpolnil že lani. Namesto njiju bosta na Finsko odpotovala Jaka Hvala in Anže Semenič. Mladinca se bosta zatem spet vrnila v ekipo za Lillehammer.
Vam bo pred odhodom v Klingenthal uspelo opraviti še kakšen skok na snegu, potem ko so v vodo padle snežne priprave v Ramsauu?
Ne, so pa marljivi delavci, trenerji in funkcionarji čez konec tedna pripravili ledeno smučino na 110-metrski napravi v Kranju, tako da bomo v torek in sredo vadili na njej.
Bi lahko zaradi tega štart v sezono povzročil komu preglavice?
Ne verjamem. Navsezadnje smo se tudi v prejšnjih sezonah v Klingenthal že pripeljali brez enega samega skoka na snegu.
Prvi mož reprezentance pa ostaja Peter Prevc, ki se mu je v prejšnji sezoni veliki kristalni globus izmuznil skozi prste. Kako se danes spominjate dramatičnega finala v Planici?
Če se ne motim, je Prevc pred zadnjima dvema tekmama za Severinom Freundom zaostajal že za več kot 90 točk, zato njegove skupne zmage – sploh ker je Nemec dotlej kot za stavo nizal prva mesta – realno ni bilo mogoče pričakovati. Toda potem se je obrnilo tako, da je Peter kljub temu izničil veliko razliko, brez globusa pa je na koncu ostal le zaradi manjšega števila zmag. Na žalost, a takšna so pravila.
Skupna zmaga ostaja Prevčeva velika želja, prejkone tudi vaša, kajne?
Da, Peter napreduje iz leta v leto. Svetovni pokal 2013/14 je v skupnem seštevku končal kot drugi, minulo zimo si je po osvojenih točkah delil prvo mesto, lepo bi bilo, če bi ob koncu te sezone ostal sam na vrhu. Njegovi skoki so bili namreč v letošnjem poletju na višji ravni in še bolj stanovitni kot v prejšnjih letih. Še bolj natančen in strog do sebe je postal tudi na treningih, na katerih hoče imeti vse »popredalčkano«. Ker želi sleherno vajo izvesti čim bolje, od sebe in vseh okrog sebe vedno in povsod zahteva maksimum.
V areni Vogtland bo prvič med elito tekmoval tudi Petrov najmlajši brat Domen. Kaj pričakujete od njegovega ognjenega krsta?
V Klingenthal naj gre predvsem po dragocene izkušnje. Drugače pa Domen ta čas skače zelo dobro, ima ekstremno tehniko skakanja, zaradi katere bi se lahko – če bi se mu seveda izšli vsi dejavniki – zavihtel precej visoko. A zanj je najpomembneje, da začuti utrip svetovnega pokala in vsega, kar sodi zraven. Nekje je treba začeti in skakalnica v Klingenthalu je po mojem pravšnja za njegov ognjeni krst, konec koncev je prav na njej pred dobrim mesecem slavil prvo zmago v celinskem pokalu.
Pred leti ste – seveda v šali – omenili, da imate včasih dovolj že enega Prevca, nedolgo tega pa ste izjavili, da bi si jih želeli še več.
Za začetek bosta v ekipi dva, podobno kot ob koncu prejšnje zime, ko je bil ob Petru v moštvu tudi Cene. Kakor kaže, najstarejši »preizkuša« svoja mlajša brata.
Ko smo že pri Cenetu. Kaj se dogaja z njim?
V zadnjem obdobju mu ne gre najbolje od nog. Takšne zadeve za nas trenerje niso nič novega, mladi upi se lahko hitro prebijejo na površje in enako hitro tudi poniknejo. Poglejte na primer Jako Hvalo, ki ga dve leti pravzaprav ni bilo nikjer, zdaj pa se mukoma in počasi vrača v nekdanjo formo.
Kakšno pa je stanje Roberta Kranjca?
Iz dneva v dan boljše. Zadnja dva tedna je skakal v Kranju in šlo mu je dobro. Za začetek mora biti predvsem pozoren na to, da bo dobro zapel smuči, vse ostalo pa bo prišlo s časom.
Kako ste sami videli njegov padec v Innsbrucku?
Glede na to, da sem bil priča že kar nekaj njegovim padcem, to zame ni bilo nič novega. Me je pa spet močno stisnilo pri srcu, ko sem videl, da je šla po njegovem odskoku ena smučka po svoje. Na srečo se je Robi iz vseh kočljivih situacij dobro izmazal. A ne le to; po vsakem strmoglavljenju je začel običajno skakati še bolje, kot je predtem.
Kaj si za štart obetate od preostalih reprezentantov?
Da prikažejo čim boljše nastope in dosežejo solidne rezultate. Dober začetek bi bil seveda za vse dobrodošel, v prvi vrsti za skakalce, pa tudi za vse iz strokovnega vodstva.
S čim bi bili sami nezadovoljni za začetek?
Kar zadeva ekipno preizkušnjo, je realna uvrstitev do petega mesta, če bi bili slabši, bi bil v tistem trenutku res nezadovoljen, vendar pa se zaradi tega svet še zdaleč ne bi podrl. Sezona je namreč dolga. Za posamične tekme vztrajam, da so vsi dosežki do desetega mesta vrhunski.
Koliko skakalcev je po vašem sposobnih na uvodni postaji skočiti na zmagovalni oder?
Vsaka sezona je zgodba zase, tako da v Klingenthalu vsi začenjamo z ničle. Kakor sem spremljal veliko nagrado FIS, bo nova sezona še bolj izenačena, kot so bile prejšnje. Veliko skakalcev je sposobnih krojiti svetovni vrh, vsaj 20 ali 25 se jih lahko prebije med najboljšo trojico, od tega deset na vrh.
Kateri bodo vaši najhujši tekmeci?
Po mojem bodo vrh krojili bolj ali manj isti skakalci kot v prejšnji sezoni; ob našem Petru torej tudi Nemec Severin Freund, Avstrijec Stefan Kraft, pa še kdo se bo našel pri Norvežanih, Japoncih ... Skoraj v vsaki reprezentanci imajo vsaj po enega močnega aduta.
V ekipo za Klingenthal se ob nekaterih drugih članih reprezentance A ni uvrstil niti Jernej Damjan. Koliko mu je zmanjkalo?
Odkar sem glavni trener, za udarno moštvo še nismo imeli pregledne tekme in je tudi ne bomo imeli. Kdor je pravi in v dobri formi, se vidi od daleč, Damjan pa je skakal na prenizki ravni, da bi prišel v poštev. Je pa v skokih tako, da se lahko v mesecu dni marsikaj spremeni, nemalokrat tudi prej. Zato sem – tudi zaradi Jerneja – pustil še odprt prostor za Nižji Tagil (12. in 13. 12.), vendar počakajmo, kako se bodo odvijale stvari.
Ker to zimo ne bo ne olimpijskih iger niti nordijskega SP, bo ob novoletni turneji glavni vrhunec sezone januarsko svetovno prvenstvo v poletih na Kulmu. Zanj ste si za cilj odločno zastavili osvojitev dveh kolajn, česar od slovenskih trenerjev – tudi v drugih športih – nismo ravno vajeni.
Glede na to, kar so naši fantje sposobni in kar so v preteklih letih že pokazali na letalnicah, je to po mojem uresničljiv cilj. Seveda pa bodo morali biti takrat zdravi in v vrhunski formi, kar bo poseben izziv za nas trenerje.
Kako (si) razlagate, da so Slovenci na letalnicah praviloma še boljši kot na skakalnicah?
Imamo izjemne »posebneže«, ki si upajo in povrhu uživajo v letenju.
Kakšni pa so vaši preostali cilji v sezoni 2015/16?
Na novoletni turneji si želim imeti v skupnem seštevku enega tekmovalca med najboljšo trojico, enako v končni razvrstitvi svetovnega pokala, v katerem še dva pričakujem do 15. mesta. V pokalu narodov pa bo naš cilj uvrstitev med peterico, pri čemer moja želja ostaja skupna zmaga. A pustimo času čas.
Kaj vam v primerjavi s skakalnimi velesilami, ki si lahko v pripravah privoščijo pravzaprav vse, kar jim srce poželi, še manjka?
Predvsem večji proračun, saj delujemo na minimumu (reprezentanca A ima za sezono na voljo približno 340.000 evrov). Toda kljub temu letos – pa tudi v prejšnjih letih – nismo imeli večjih težav, bi pa rad opozoril, da bo treba za še večje uspehe tvegati in priskrbeti več sredstev. Če moraš namreč vseskozi paziti, kako boš »zvozil«, težko pripelješ do cilja.
