Cilj 1000 milj s smučmi po Aljaski

Ko je naporov tekmovalne zime konec, si večina biatloncev privošči počitek. On resda pospravi puško, a se ne ustavi. Loti se drugih športov: turnega smučanja, kajtanja, deskanja na vodi, jadralnega padalstva. »Brez tega ne morem,« pravi Klemen Bauer, ki bo danes štartal v novo sezono za svetovni pokal na tekmi mešanih štafet na Švedskem. Pred letom in pol je na Grenlandiji tekel na smučeh tri dni po 60 km in spal v šotoru pri 30 stopinjah pod ničlo. V takšnih izzivih uživa.

Če bi šteli, koliko dni je od otroštva do danes preživel na Pokljuki, bi to planoto lahko imeli za njegov drugi dom. V zadnjih letih je tam manj, približno 50 dni v letu. »Pazim, da se je ne zasitim. Gremo tudi, denimo, na trening v Avstrijo. Ko sem bil še mlajši, pa sem bil prav zaljubljen v Pokljuko. Okolje je gorsko, sveže, čudovito, izoliran si od dnevnega trušča, zbistriš si glavo, nadmorska višina je prava in navsezadnje nimaš o čem drugem razmišljati kot o treningu, ni motečih dejavnikov,« je povedal Bauer in dodal, da je edino, kar biatlonci pogrešajo, popolna rolkarska proga. Na rolkah namreč preživi 130 ur na leto (od maja do novembra), enako velja za smuči. Takšne natančne številke ga spremljajo že desetletje, saj si jih skrbno zapisuje v dnevnik treningov.

Pred odhodom na Švedsko, kjer se danes začenja nova sezona za svetovni pokal, je na Pokljuki z reprezentanco opravil zadnje priprave za tekmovalno zimo. Dan je začenjal okrog pol osme zjutraj. »Zadostuje mi osem do devet ur spanja,« je dejal. Po teku in gimnastiki je zaužil pol litra vode in se lotil zajtrka: ovsenih kosmičev z oreščki, suhim sadjem, banano in jogurtom.

Svoboden v gibanju

Bolj ko se je bližal začetek sezone, krajši in intenzivnejši so bili treningi. »Poleti smo kolesarili, hodili v hribe, tekli. Streljali smo v mirovanju dva meseca ... V zadnjem delu priprav smo trenirali na rolkah v kombinaciji s streljanjem pod visoko obremenitvijo, imeli intervalne treninge in vadbo moči v trimskem kabinetu,« je opisal program in dodal, da prehod z rolk na smuči nikoli ni problematičen. Sam je letos potreboval le en krog na snegu, da si je povrnil občutke. Koliko smuči obrabi v sezoni? »Iz pretekle se v novo prenesejo najboljše, slabe izločimo, petnajst parov testiram v sezoni in jih izbiram glede na razmere,« je razkril. Koliko je v karieri zamenjal pušk? »Dve cevi, kopito pa je četrto,« je odgovoril 29-letnik iz Ihana.

Letošnje priprave mu je otežila mononukleoza. Na prisilnem počitku je bil poldrugi mesec. »Hitro sem se sprijaznil s stanjem, čas sem izkoristil za počitek, ki ga je telo močno potrebovalo. Več sem bil z družino. Upam, da se ta premor ne bo preveč poznal na tekmah. Če se bo sezona izkazala za uspešno, se bom tudi v prihodnje trudil vzeti čas za počitek. Vajen sem namreč, da po koncu sezone, ko bi se moral umiriti, presedlam na druge športe, saj hočem prosti čas izkoristiti za turno smučanje, jadralno padalstvo in druge aktivnosti, ki so mi ljube in zanje med tekmovalno zimo nimam časa,« je naštel svoje druge ljubezni.

Strah pred poškodbami poskuša odmisliti. »Marsikdo bi verjetno rekel, da to, kar delam, ni profesionalno, ampak jaz brez tega ne morem. Včasih sem se zelo gnal, ker sem hotel biti dober tudi v vseh teh športih. Zdaj mi je pomembno le, da so mi v veselje, ne smem pretiravati, saj se mi ni treba nikomur dokazovati. To počnem v biatlonu,« je razmišljal in poudaril, da ni adrenalinski tip. »Nisem akrobat, bolj me zanima vzdržljivost, svoboda v gibanju, hkrati pa pri tem uživam v naravnih danostih v Sloveniji.«

Snema in montira

Po koncu sezone 2013/14 so ga povabili na preizkušnjo v teku na smučeh na Grenlandijo. »Prvovrstna izkušnja! To mi je pomenilo kot olimpijske igre. Moj cilj za prihodnost je 1000 milj po Aljaski, lahko jih premagaš s kolesom, peš ali s smučmi – do zdaj sta s smučmi prišla do cilja le dva. Je ekstremen izziv, prepuščen si samemu sebi,« se mu je zaiskrilo v očeh. Na Grenlandiji je tri dni tekel na smučeh po 60 km: »Ni bilo naporno, trajalo je dve uri in pol. Tako dolg je pri nas tudi trening,« je iz Bauerjevih ust izziv zvenel kot mala malica. Spal je v šotoru pri 30 stopinjah Celzija pod ničlo. »Zelo rad imam mraz,« je potrdil, da mu težko kaj pride do živega.

V prostem času svoje dogodivščine posname in zmontira. Pred dvema letoma je od dekleta za rojstni dan dobil kamero go-pro, ki jo redno uporablja. Letos je imel veliko priložnosti za dokumentiranje, saj je družina (imata leto in pol starega sina Aksla) z avtodomom, ki ga je kupil letos, prepotovala Slovenijo, Hrvaško, Sardinijo. »Všeč mi je ta svobodni način življenja. Na poti si neodvisen. Ustavili smo se na takšnih točkah, ki jih ne prekosi noben luksuzen hotel, ne bi jih zamenjal za nič,« je bil navdušen nad novo pridobitvijo.

Osebno zmago je dosegel na fakulteti za šport, diplomiral je pred dvema letoma. »Že v gimnaziji sem bil vajen usklajevati šolo in šport. Na 'faksu' sem se pozimi odklopil, spomladi pa spet preklopil, stisnil tri mesece in delal izpite. Pomembno je bilo, da sem ohranjal stik s študijem. Daljši ko je bil premor, težje je bilo,« se je spominjal.

Njegova najboljša biatlonska dosežka sta srebrna kolajna na svetovnem prvenstvu s tekme mešanih štafet v Ruhpoldingu (2012) in 4. mesto na olimpijskih igrah v Vancou­vru (2010). Kaj je njegov največji karierni cilj? »Če bi verjel, da sem izkoristil ves svoj potencial, ne bi več treniral. Ko bom ugotovil, da sem dosegel svoje meje, se bom nehal dokazovati. Olimpijski kolajni sem bil zelo blizu. Seveda ostaja moja največja želja,« je še razkril.