Tiskane izdaje
Maribor – Morda nenadejano, vsekakor pa zasluženo je tudi Boštjan Kline prvič v karieri doživel tisti čarobni trenutek, o katerem sanjajo vsi športniki. V središču pozornosti je bil praktično vso tekmo na progi Kandahar in se že pripravljal, da stopi na najvišjo stopničko zmagovalnega odra. Veselje tudi na drugem mestu ni bilo nič manjše, delil ga je z norveškim prijateljem Aleksandrom Aamodtom Kildejem.
Od številke 3 do 30 se je zanj pisal sanjski scenarij in z vsakim tekmovalcem v cilju postajal bolj resničen. »Tem občutkom bi se človek lahko hitro privadil,« je še ne 25-letni Mariborčan povedal o svoji nepozabni izkušnji v Garmisch-Partenkirchnu. »Bilo je vznemirljivo in živčno vse do konca. Sploh ko so smučali najboljši, tedaj sem bil poln adrenalina. Sicer pa sem vedel, da tekme še ni konec, ko pridejo v cilj prvokategorniki,« je opisal in dodal, da ga Norvežan Kilde ni niti presenetil niti razočaral. Ob premierni zmagi mu je sam iskreno čestital. »Zelo sem bil vesel zanj, vem, da je zelo dober smučar in tudi človek. Je zelo skromen, dobro se razumeva, privoščil sem mu zmago,« je dejal, potem ko se je včeraj že vrnil domov in popestril nedeljsko dogajanje na Zlati lisici. Ob kapljah z neba so deževale čestitke in še naprej je odmevala smučarska »supersobota«. Zlasti se je Kline razveselil tudi srečanja z Ano Drev, skupaj sta lahko premlevala svoja dosežka. Oba drug za drugega tudi dobro vesta, kaj sta morala prestati za ta rezultat. »To je nekaj najlepšega, ko lahko uspeh deliš z drugimi. Ana je doživela nekaj podobnega, dolgo je delala za to.«
Priznal je, da je tudi sam čustvom pustil na plan, jokali so zlasti njegovi najbližji doma, vodja ekipe Peter Pen pa je solze skrival za sončnimi očali. Dober učitelj je tisti, ki ga učenec premaga, pravijo. »Zdaj te lahko vikam,« mu je trener dejal po tekmi. A oba sta se strinjala, da sredi sezone ni čas za evforijo. Po prespani noči je življenje hitro steklo normalno naprej. »Tisti občutki trajajo nekaj ur po tekmi, nato pa se že pripravljaš na naslednjo preizkušnjo. Je pa res, da ko so mi tukaj v studiu pokazali posnetek tekme, bi skoraj zajokal, vrnila so se čustva. To je velika motivacija, ko veš, da lahko posežeš tako visoko,« je dejal nekdanji mladinski svetovni prvak, ki je bil doslej najvišje na 13. mestu leta 2014 v Santa Caterini. Sprejel je dejstvo, da mora napredovati počasi in postopoma, zoreti za te najtežje preizkušnje v smučarskem svetu. Pravi, da je to spoznanje bistvena razlika od prejšnjih let.
Tako je denimo za najpomembnejše mejnike kariere postavil poškodbo leta 2013 in rojstvo sina med rehabilitacijo. Z novimi odgovornostmi je postal bolj zrel in odrasel. »Potem se je začelo zame vse sestavljati v pravi mozaik. Veliko ljudi mi je pomagalo, a največ moraš opraviti sam. Sam se boriš, sam si na štartu,« je dejal. Pa vendar mlademu smukaču z mlado družino, sin Jaka bo kmalu napolnil dve leti, ni lahko. Sistem od smučarjev zahteva samoprispevke, ki si jih Kline ne more privoščiti. Na pomoč mu je priskočil klub Branik, na Zlati lisici pa so se prireditelji izkazali z lepo gesto: izkupiček od prodanih kart so namenili trem mariborskim smukačem – Klinetu, Klemnu Kosiju in Martinu Čatru. »To je seveda zelo lepa poteza, saj nam znova v ekipi že primanjkuje denarja. Ti težki časi trajajo že nekaj časa, sredstev ni, a s tem, kar imamo, se borimo naprej,« je še dejal.
Po druženju na Pohorju je že odhitel naprej, na letalo za Korejo, kjer jih konec tedna že čakajo nove preizkušnje. »Tam bo vse novo, tako za tekmovalce, trenerje kot organizatorje. Vsi bomo na istem, nihče še ni smučal na tej progi, zapomniti si bo treba ključne dele, še zlasti za OI čez dve leti.«
