Cvetovi prihodnosti

V slovenskem smučanju bi se morali odgovorni za razvoj nadarjenih zavedati, da so cvetovi prihodnosti v semenu sedanjosti.

Objavljeno
26. november 2015 08.29
Vito Divac
Vito Divac
Odkar si je Tina Maze vzela enoletni tekmovalni premor, je največkrat slišati dve vprašanji, povezani z njenim nadaljevanjem kariere. Tako vsebina prvega, kakšno motivacijo bi potrebovala, da bi podaljšala kariero, kot drugega, kakšna je prihodnost alpskega smučanja brez nje, sta manj pomembni od tretjega, zagotovo univerzalnega za slovenski šport: kakšna je izkušnja in sporočilo ekipe aMaze. Ob brezpogojni predanosti cilju in visoko strokovnem delu ter pozorno izbranih in kompatibilnih strokovnjakih je v duhu gmotnih razmer pomembno sporočilo vseh Tinih kolajn in zmag, da brez ustreznih finančnih in strokovnih razmer za delo ni mogoče uspeti v svetu, v katerem imajo tekmeci na voljo tudi najbolj sodobno tehnologijo, predvsem pa celostno oskrbo.

V slovenskem smučanju in športu nasploh bi se morali najbolj odgovorni za razvoj najbolj nadarjenih zavedati, da so, kot pravi stara kitajska modrost, cvetovi prihodnosti v semenu sedanjosti. Po domače bi lahko rekli, kar bomo sejali, bomo tudi želi. Če upoštevam Gaussovo krivuljo porazdelitev okrog točke povprečja, je Slovenija s tako malim številom smučarjev oziroma zimskih športnikov obsojena na valovanja kakovosti. Tako je bilo v preteklosti, ko so, po odhodu najboljših iz svetovnega vrha - Bojana Križaja in njegovega rodu, Mateje Svet, vražjih Slovenk, Jureta Koširja in njegovih fantov, skakalnega rodu osemdesetih s Primožem Ulago in Miranom Tepešem na čelu, Primoža Peterke, Petre Majdič v tekih in nenazadnje Tine Maze - nastale luknje oziroma obdobja, ko je kakovost padla na povprečje. Zimski športi so se v preteklosti vselej izvlekli iz krize tudi iz zelo preprostega razloga, ker je množičnost v korelaciji s kakovostjo. Neprimerno težje je namreč uspeti v svetovnem vrhu, če baza, kot v nogometu in atletiki, šteje v milijonih, kot pa v deset tisočih.

Sedemletna raziskava primorske univerze in podjetja TMG, ki je spremljala 300 otrok od sedmega leta starosti do konca osnovnega šolanja, je pokazala, da je za vrhunski šport nadarjenih vsako leto en odstotek rojenih. To se pravi, da je med vsako leto od 20.000 do 23.000 rojenih za vrhunski šport nadarjenih od 200 do 230, izjemno pa kakšnih dvajset …

Statistična verjetnost, da bo med temi ravno smučar ali smučarka, je minimalna. Še manjša pa, da ima dobrega trenerja, vrhunsko podporo oziroma urejeno socialno okolje (bogate starše in dovolj denarja). Šampioni kova Tine Maze, Brigite Bukovec, Primoža Kozmusa, Mitje Petkovška in Iztoka Čopa se torej rojevajo v več rodovih. Zato v času neizprosnega športnega darvinizma velja posebej pozorno prisluhniti dolgoletni mantri očeta sodobnega slovenskega smučanja Toneta Vogrinca, da moramo, za ohranjanje kakovosti, z vsakim talentom ravnati kot s punčico očesa in biti do konca potrpežljivi.

Bratje Prevc, Anže Lanišek, Jaka Hvala, Tim Kevin Ravnjak, Boštjan Kline, Klemen Kosi, Lea Einfalt, Anamarija Lampič in Nika Razinger, če naštejem le najbolj obetavne slovenske zimske športnike, potrebujejo popolno podporo. Sicer se bodo ujeli v Gaussovo krivuljo povprečnosti. Verjetnost, da bodo lahko šli po samostojni poti Mazejeve na tako visoki ravni, je danes sila majhna. Pa ne samo zaradi njene tekmovalne izjemnosti, ampak dejstva, da je denarna pogača v športu vsako leto manjša.