Peterka: Da sem se pobral z dna, je zame tretji veliki globus

Primož Peterka okroglih dvajset let po osvojitvi prvega velikega kristalnega globusa o preteklosti in sedanjosti.

pon, 20.03.2017, 12:00
Planiške zmage ne bom imel nikoli v življenju, to vsekakor pušča grenak priokus.

Planica konec tedna gotovo ne bo doživela takšne norije, kot jo je lani ali pa pred natančno dvajsetimi leti, ko je prvega od dveh velikih kristalnih globusov osvojil Primož Peterka. Zdajšnji pomočnik glavnega trenerja za ženske skoke Staneta Baloha v Planici ni nikdar zmagal, kar ga pošteno boli, glede forme Petra in Domna Prevca pa se mu stanje ne zdi preveč skrb vzbujajoče.

Sezona v ženskih skokih se je končala že minulo nedeljo, pa vas še ni poneslo v tople kraje kot številne zimske športnike?

Ne, štiri mesece potovanj je dovolj, sploh pa je konec zgolj tekmovalne sezone, po kateri pride na vrsto bolj zoprn del – sestanki, poročila, tudi načrti za naprej. Zame tako še ni konec, poleg tega se med zimo nabere veliko zasebnih stvari, ki jim tedaj ne moreš posvečati časa.

In seveda, ta teden je tudi veliki finale v Planici. S kvalifikacijami se začne 23., natančno na dan, ko ste pred 20 leti prvič dvignili veliki kristalni globus ...

Res? Hvala, da ste me spomnili. Malce ste me presenetili, natančnega datuma nisem vedel, se pa spomnim, da se je zbralo ogromno ljudi, bila je prava norišnica.

Se ob vedno večji časovni oddaljenosti pogosteje selite v preteklost?

Niti ne, najbolj sem se lani in predlani, ko se je za globus boril Peter. Predlani mu pač ni uspelo, lani se je vedelo, da je v Planico prišel po lovoriko. Tedaj me je veliko ljudi spomnilo na moj dosežek in je kdaj pritekla tudi kakšna solzica. Spomini so lepi, je pa to 20 let nazaj.

Dvakrat ste pred domačimi gledalci prejeli veliki globus, nikdar pa – ob skupno sicer 15 zmagah za svetovni pokal – niste zmagali, višje od 2. mesta ni šlo. Je to tista zadnja pika na i, ki vam manjka?

Res nisem zmagal, to je ena od stvari, ki je nikdar v življenju ne bom dosegel. Bil sem drugi, enkrat me je premagal Akira Higaši, ne vem, če ni bila to celo njegova edina zmaga. Da, planiške zmage ne bom nikoli imel, to vsekakor pušča grenak priokus. Domače slavje z globusom sicer je majhno nadomestilo, a črna pika ostaja.

Ali bolj pogrešate planiško zmago kot denimo posamično kolajno s SP ali OI, ki je prav tako niste osvojili?

Seveda me Planica žre najbolj od vsega. Doma zmagati je pač nekaj posebnega. Planica pomeni konec štirimesečnega obdobja, kar ni kar tako, vzdušje je vedno izjemno. Planica je Planica. Eden od norveških skakalcev ima celo vtetoviran napis Planica. Higaši ... Res ne vem, od kod se je vzel.

Dvakrat zapored ste zmagali v svetovnem pokalu. Katera zmaga je za vas več vredna?

Obe enako, tega se sploh ne da primerjati. Vsak globus ima za sabo svojo sezono, drugačne bitke, z drugimi tekmeci. Prvi je bil pač prvi, tedaj sva se z Dietrom Thomo borila skoraj do zadnje tekme. Lahko bi vse dvome rešil že prej, a sem padel na Holmenkollnu, pri drugem, ko je bil v igri še Kazujoši Funaki, pa se je o zmagovalcu sploh odločalo povsem na koncu, z zadnjim skokom.

Bi se strinjali, da se je lažje prebijati na vrh kot pa se na njem obdržati?

Najlažje je napadati, o tem ni dvoma. Ko napadaš, se učiš od tistih, ki so tisti trenutek najboljši. Spremljaš jih, opazuješ; ko braniš položaj na vrhu, pa se drugi učijo od tebe. Ko ugotovijo, kje si boljši oziroma kje imajo še rezerve, ter poizkusijo in te premagajo, tedaj pa je to potem precej zoprno. Normalno, da imaš kot najboljši ves čas na hrbtu tarčo, vsi se pač zgledujemo po boljših, nihče po slabšem.

Kako težko pa je pobiranje z dna? Resda se po veliki krizi nikdar niste vrnili na nekdanje položaje, ste pa še vseeno dosegli dve zmagi v svetovnem pokalu ter na SP in OI osvojili dve ekipni kolajni.

To pa mi je pomenilo toliko, kot da bi osvojil še tretji veliki globus. Resda sta bili zgolj dve zmagi in da moštveni kolajni ne pomenita toliko kot posamični, a to, da sem sebi in vsem, ki so me odpisali, pokazal, da se motijo, je bilo zame ogromno. Borba je bila tri leta zelo velika. Vmes sem padel na klubsko raven, ker si nisem želel ostriči las, začel sem z ničle in se nato prek ekipe B vrnil v A. To ni bilo malo dela, to je bil velik načrt, a to sem moral narediti, da sem dokazal najprej sebi, da še zmorem.

Bi z današnjo pametjo naredili veliko stvari drugače ali ste zagovornik teze, da se morajo določene stvari pač zgoditi?

Zvito vprašanje. Bilo je, kot je bilo. Normalno, da bi danes marsikaj drugače naredil, vsak pri 40 letih drugače razmišlja, kot je pri 16. Po drugi strani pa sem s tisto otroško razigranostjo doživel tudi lepe stvari. Ne obžalujem ničesar, tako je bilo, takšen sem bil, zdaj sem takšen, iz vsega skupaj sem se nekaj naučil, kaj se pa še bom.

Kakšen nasvet bi danes Primož Peterka, trener, dal malce problematičnemu najstniku Primožu Peterki?

Sem bil problematičen? Poseben? No, vsak, ki hoče na svojem področju v življenju nekaj doseči, mora biti malce drugačen, če si povprečen, ne gre. Sicer pa katerikoli nasvet pri 16-, 17-letnemu mulcu naleti na gluha ušesa. Imam sina v teh letih, nekaj pametujem, a vidim, kako gre večina stvari skozi eno uho noter in skozi drugega ven. Še danes se spomnim nasvetov, ki so mi jih tedaj dajali, a jih nisem upošteval, danes pa si rečem: madona, imeli so prav. Veliko jih je bilo – od Jelka (Grosa, op. p.), staršev, ampak seveda sem tedaj drugače razmišljal. Bil sem trmast, res trmast. Vse, kar se je dogajalo, najbrž ni bilo dobro za nikogar, verjetno pa še najboljše zame, ker sem rekel, boste že videli, lasje, vam bom že pokazal ...

Kaj se dogaja v glavi skakalca, ki kot najstnik doseže višave in ko kot najstnik tudi strmoglavi?

Ne vem, kako to drugi doživljajo. Sam sem imel še srečo, ker je bilo tedaj veliko manj medijev, ni bilo internetnih, ni bilo pametnih telefonov, ni bilo socialnih omrežij, tako da te niso mogli povsod fotografirati in to tudi takoj objavljati ... Od začetka mi je bila pozornost kar všeč, tako medijska kot ljudi okoli mene, a vse skupaj mi je tudi zelo hitro začelo presedati, ker nisem tak tip človek, ki bi to iskal. Kup obveznosti je bilo. Ko sem padal, za kar je bila mogoče kriva preveč polna glava, morda sem narobe treniral, pa mi je bilo težko. Zadevo sem rešil tako, da sem se umaknil iz tega življenja, šel sem domov, v družini in v trenerjih, ki te poznajo od samega začetka, najhitreje dobiš podporo. Potem sem v miru iz ozadja napadal in uspelo mi je.

Posebna težava je tudi izjemna priljubljenost skokov pri nas ...

Da, vsakič ko prižgem televizor, vidim Petra Prevca. Občutek imam, da je posnel sto oglasov. Kar je preveč, je preveč. Ne vem, kdaj in ali si je sploh lahko spočil glavo pred sezono. Telo si gotovo je, natreniran je. Očitno ga je pritisk malce zdelal, čeprav je pripravljen dočakal sezono. Potem pa še tisti padec takoj na začetku ...

Kako pa gledate na Domna Prevca, ki je prav tako kot vi zelo mlad začel zbirati zmage, nato pa se tudi kar hitro znašel v krizi?

Ne bi rekel, da je zapadel v krizo. On ima tak način skakanja, takšno tehniko, da ali zmaga ali pa je 50. Pri njemu je to zelo majhna razlika. Tako kot je šel hitro dol, se lahko tudi hitro vrne. Sicer ga ne poznam prav dobro, toliko pa že, da mislim, da se zdajle prav hudo ne grize. Ve, da ima pred sabo še 15, 20 let, zanj se ne bojim.

Je pri teh letih zelo težko držati stalnost?

Mislim, da ravno pri teh letih ne. To je njegova druga sezona, a v prejšnji je bil bolj malo zraven, tako je v tej na večini prizorišč nastopil prvič. In to je super, vseskozi je nekaj novega. Spomnim se, kako sem sam na začetku kariere komaj čakal, da pride naslednja tekma, naslednje prizorišče, vedno me je najbolj zanimalo, kaj novega prinaša, z rezultati sem se še najmanj obremenjeval. Sčasoma pa je položaj povsem drugačen, točno veš, v kakšni postelji boš spal, kakšna je skakalnica, kakšna je okolica, kaj boš jedel, to veš mesece vnaprej. To je res monotono in na dolgi rok slabo. Ko je vse še novo in zanimivo, je veliko lažje.

Vidite v Domnu še enega slovenskega zmagovalca svetovnega pokala?

Zaradi ekstremne tehnike si česa takega ne bi upal napovedovati, bo pa gotovo mešal štrene pri vrhu, »nagajal« najboljšim. Prepričan sem, da bo vsako sezono vsaj nekaj časa pri vrhu.

Vas je presenetil Petrov padec v tej sezoni?

No, še vedno je to kar uspešna sezona. Bodimo realni, deseti je na svetu. Na svetu! Da, vidi se mu, da ni zadovoljen, a mislim, da je toliko realen, da bo po koncu sezone potegnil črto in izluščil, kaj je bilo narobe. Kolikor ga poznam, je analitičen, in bo hitro ugotovil, česa prihodnjo sezono ne bo delal.

Ko padeš od osvajalca globusa na 10. mesto – so nujno potrebne spremembe ali je pametneje vztrajati pri istem načinu?

Pri Petru ne vem, zakaj si ne bi še naprej zaupal. On se je kar nekaj let postopoma vzpenjal, prišel je povsem do vrha in je zdaj malo padel. Ne vem, zakaj ne bi še naprej zaupal ekipi, sistemu, ki ga imamo, če sta ga prav ta sistem in ta ekipa pripeljala do najboljšega na svetu. Nikomur pa se še ni zgodilo, da bi bil najboljši na svetu in tam tudi ostal. Še vsak je padel.

Je njemu v primerjavi z vami vse skupaj vendarle lažje, ker je kar nekaj let starejši, kot ste bili vi?

Gotovo se drugače odzoveš. Za Petra me sploh ne skrbi. Sicer sem mislil, da se bo vrnil na vrh že po krajšem premoru, ki si ga je vzel, mislil sem, da mu bo bolj koristil. Očitno želi preveč izsiliti dober rezultat, konec koncev je v kvalifikacijah zelo dober, tekma se mu pa ne izide. Malo ponagaja še veter, potem se vrtiš v krogu, iz katerega ne gre.

Bo kljub slabšim slovenskim rezultatom v Planici spet pravi praznik?

Vedno je, a na kaj takega, kot je bilo lani ali pa leta 1997, bomo čakali še kar nekaj časa. To je zunajserijsko, ko se Slovenec bori za skupno zmago, Slovenci stopimo skupaj.

Tudi pri ženskah je bila sezona slabša od prejšnje. Kje se je zalomilo?

Dokler vsi skupaj ne potegnemo črte in analiziramo vsega, se pogovorimo o rezultatih in odnosih, ne morem reči ničesar. Ne bom rekel, da sem razočaran nad razpletom, nisem pa vesel, sploh proti koncu se je videlo, da ni prave tekmovalne miselnosti, ampak so bile v ospredju druge težave. Če bo vodstvo ostalo, kot je, vemo, kaj bo treba v prihodnje popraviti.

Kje se vi vidite v prihodnje?

Slovenske ženske skoke imam rad, zelo. Nisem pa povsem zapečaten, neke želje so, načrti prav tako, a o tem ne bi ...

Prijavi sovražni govor