Tiskane izdaje
Planica – Še pozno v popoldan se je včeraj zavlekel planiški dan Petra Prevca, ki kljub dolgemu tekmovalnemu koncu tedna ni hitel počitku naproti, marveč si je vzel veliko časa za najmlajše, ki so obeležili uvodni planiški tekmovalni dan. Iz njihovega primeža se je iztrgal šele skoraj dve uri po zmagovitem poletu in si nato v šali oddahnil, češ, po rekordni zmagi v sezoni bo konec tudi vprašanj, ali bo ali ne bo ujel Gregorja Schlierenzauerja.
»Ne vem, koliko mi bo lahko lažje po tem uspehu v prihodnjih dneh glede na to, da je z vsakim dnem napovedanih več gledalcev. Zagotovo pa bo zdaj manj medijskega spraševanja glede rekordov, saj sem vam v tej zimi že vse dal, kaj več bi le še hoteli,« je v zbadljivem tonu Prevc včeraj odvrnil na vprašanje, ali mu bo zdaj še lažje in prijetneje nadaljevati planiški finale, ki se je včeraj pravzaprav šele dobro začel. Njegovi šaljivi odgovori in sproščenost so pričali, da dogajanje okoli Planice ter množice oboževalcev, s katerimi se je soočil tudi včeraj, doživlja brez večjega stresa, otrokom, katerim je po tradiciji namenjen četrtkov dan pod Poncami, je posvetil tudi največ časa in priznal, da je bilo med veselimi tudi nekaj žalostnih obrazov, saj se ob omejenem času pač ni mogel posvetiti prav vsakemu, ki ga je prišel pozdravit v šotor na prizorišču.
Že uvodni tekmovalni dan je tako razblinil še zadnja ugibanja, kakšno magnitudo bo dosegla evforija v Planici 2016. Njegovo novo zmagoslavje je namreč pospremilo več kot 20.000 gledalcev, sam pa je nato razkril, da je že na vrhu vedel, da mu je stanovski kolega Robert Kranjec s poletom pred njim postavil dober izziv. »Nisem sicer vedel, kakšna je bila njegova daljava, dolgo je tudi trajalo, da se je zaslišal odziv gledalcev, takoj zatem je sledil pisk, ki napoveduje znižanje zaletišča. In ko so ga znižali, je pisknilo še za en pomik rampe navzdol. Tedaj sem si pa kar rekel, da bo treba res dobro skočiti, da bom v primeru kakšne napake sploh prišel čez hrbtišče, in se v šali zahvalil tudi Robiju. A na srečo sem polet zadel,« je razlagal Prevc, pri katerem so zaletišče toliko znižali, da sta ostali še dve možnosti, zato je hitro izračunal, da je bilo manevrskega prostora še za okoli 15 do 20 metrov.
»Lepo je biti najuspešnejši letalec četrtkovega tekmovalnega dne. Poseben občutek je, ko vsi spremljajo vsak tvoj korak in premik, po drugi strani pa me je tudi malo zaskrbelo, kako bom vse skupaj izpeljal, da bom zadovoljil čim več ljudi. A ko sem bil na vrhu in zaslišal gromke odzive publike ob omembi svojega imena, sem si le rekel: čakaj, čakaj, najprej skoči, potem boš mahal. To pomaga, da se osredotočiš na najpomembnejše zadeve in ne zapletaš stvari. Le tako si lahko na dnu zadovoljen,« je dejal Prevc, na vprašanje, ali si ob vsem navdušenju ljudi nad njim sploh drzne zapustiti hotel, v katerem je nastanjena slovenska reprezentanca, pa odvrnil: »Seveda, ampak tečem!«
