Delo na polju kvečjemu koristi

Prevlada norveških tekačev na smučeh je v tej zimi svetovnega pokala tako neverjetna, da se konkurenca sprašuje, kaj sploh še narediti, da pred februarskim SP obrne tok dogajanja. Od 42 doslej dostopnih mest na zmagovalnem odru so jih pobrali 35, njihov fenomen pa naj bi bilo predvsem dosledno delo, je prepričana Katja Višnar, ki tam živi že vrsto let.

Eksplozijo norveških tekačev v tej zimi gre zanesljivo pripisovati tudi bolečini ob letošnjih ZOI v Sočiju, kjer so doživeli grenko razočaranje. Že res, da so se veselili petih naslov olimpijskih prvakov, a v sedmih disciplinah ostali praznih rok, kar so enačili kar z nacionalno katastrofo. Posledice spodrsljaja se kažejo v teh tednih. Na treh dosedanjih šprintih je mednje pri ženskah enkrat prodrla le Višnarjeva, pri moških Aleksej Petuhov, preobrata ni prinesla niti selitev s severa Evrope v Švico. »Verjemite, oni niso nikakršni vesoljci, tamkajšnje tekačice vedo, da potrebujejo tekmice, saj je brez konkurence nemogoče napredovati, a prav gotovo ne bodo manj delale, da bi jim bili drugi bližje,« je Višnarjeva jasna, da norveškega buma v teh tednih ne pokriva nikakršna tančica skrivnosti, le izjemen sistem, ki so ga v tej državi gradili dolga desetletja.

In ta res ničesar ne prepušča naključju. Športna piramida je podrobno razdelana, od regijskih športnih centrov pa vse do šol, v katerih je vse prilagojeno športnemu zorenju. »Norveški vladi se je splačalo vlaganje v regijske centre, v katerih so zaposleni vrhunski trenerji in kjer jim je omogočen najboljši proces priprav,« pravi Frode Møn, šef olimpijskega centra. Največje regijsko središče je v Trondheimu, središču pokrajine Trøndelag, kjer je tudi univerza za znanost in tehnologijo, ena od kalilnic športnih strokovnjakov. Mimogrede: gre za pokrajino, v kateri biva le osem odstotkov vseh Norvežanov, a so njeni tekači osvojili prek 50 odstotkov vseh norveških kolajn v zgodovini ZOI. Prav v tem delu države je tudi največ tako imenovanih športnih gimnazij, na katerih lahko dijaki izbirajo med smučarskimi skoki, teki, nordijsko kombinacijo, smučanjem ali biatlonom.

Skozi takšen srednješolski program sta šla tudi Marit Bjørgen, trenutno vodilna v skupnem seštevku svetovnega pokala in rekorderka po številu zmag v svetovnem pokalu, ter Petter Northug. »Ob tem, da imajo v takšnih šolah športniki največje možnosti za razvoj svojega talenta, jih vodijo tudi največji strokovnjaki. Trenerji v teh šolah so kot javni uslužbenci podvrženi strogim kriterijem, povečini pa gre za nekdanje tekmovalce, kar pomeni, da govorijo tudi na osnovi izkušenj iz prakse. Ker so te šole zgoščene v enem delu, je velik tudi pretok sodelovanja in znanj, vzgajajo pa predvsem športnike, ki so zmožni in željni loviti olimpijska odličja ali kolajne s SP,« pravi Møn, pri čemer imajo tesno povezavo tudi z univerzo za znanost in tehnologijo. Njen član Luca Oggiano je denimo sodeloval z norveškimi tekači pri razvoju oblačila, s katerim so zračni upor zmanjšali za kar 15 odstotkov, in mnogi verjamejo, da to igra veliko vlogo pri njihovih uspehih.

Na Švedskem, pri najbližji sosedi, kjer je smučanje tudi eden od osnovnih športnih panog in kjer imajo dvakrat toliko prebivalcev, jim nikakor ne uspe prenesti norveškega sistema, ki je trdno zacementiran že v rani mladosti. Do 6. leta je otrokom denimo prepovedano nastopati v kakršnikoli obliki tekmovanja, do 11. leta pa vsi prejmejo enako nagrado za udeležbo ne glede na uvrstitev. »Izobraževanje je dolgo na prvem mestu,« zatrjuje Kjell Kundemo, ravnatelj šole v Meråkerju, kjer je kot učitelj zaposlen tudi Frode Estil, dvakratni olimpijski prvak iz leta 2002. Redki na vrhuncu kariere služijo visoke zneske, za vrhunske športnike je poskrbljeno znotraj sistema za elitne olimpijske panoge, ki letno razpolaga z okoli 23 milijoni dolarjev. Skozi zgodovino so Norvežani skupaj s še štirimi državami pobrali 82 odstotkov vseh olimpijskih tekaških odličij, raziskava iz leta 2011 pa je pokazala, da se prek 60 odstotkov prebivalcev zanima za ogled tekem v teku na smučeh, le 43 % za nogomet.

Norveška je še vedno v precejšnji meri agrarna družba, ki daje velik poudarek preživljanju časa v naravi, najbolj pa se to čuti v pokrajini Trøndelag, kjer je delo na prvem mestu, šport pa je posledica tega. Garanje na poljedelskih površinah naj bi predstavljalo dobro osnovo za trening teka na smučeh, saj mora biti v tem vzdržljivostnem športu odpornost na bolečino res visoka. »Kot otrok sem opravil veliko težkega, telesno zahtevnega dela,« še vedno zatrjuje Northug, ki je na ZOI 2010 osvojil štiri odličja, od tega dve zlati. Raziskovalci pri univerzi za znanost in tehnologijo so denimo prišli do ugotovitve, da večina nosilcev olimpijskih odličij iz Trøndelaga prihaja iz majhnih vasic, kjer so se prej soočili s samoto. »Naučil sem se, kako preživljati čas sam s sabo, zato še vedno rad treniram predvsem sam,« na to pravi Northug, po poreklu iz vasi z manj kot 200 prebivalci. To denimo v Sloveniji precej pogreša nekdanji olimpijec Robert Kerštajn, ki je prav konec novembra v pogovoru za Nedelo razmišljal, da je tudi v Sloveniji včasih veljalo, da pravi tekaški »material« najdeš v hribovskih vaseh, kjer so otroci vajeni dela …