Tiskane izdaje
V zadnjih letih je bila Petra Majdič skupaj s Francijem Petkom gonilna sila planiške kandidature za svetovno prvenstvo, a je kot nekdanja izjemna tekačica na smučeh z zanimanjem spremljala tudi nastajanje novega središča pod Poncami. Vrnitev svetovnega pokala v Slovenijo po štirih letih pozdravlja, a opozarja, da bo za razcvet panoge potrebno postoriti še marsikaj drugega.
Koliko ur in kilometrov ste v življenju pustili za seboj v Planici?
Kot tekmovalka ogromno. V zadnjih letih kariere sicer nekoliko manj, prej pa veliko. Kot otrok sem bila najprej na Pokljuki in Rogli, kot mladinka nato precej v Planici, pred upokojitvijo pa sem tja največkrat hodila na težke treninge na plazovitem delu, kjer bo zdaj potekal tudi del proge.
Od leta 1999, ko ste debitirali v svetovnem pokalu, se je v slovenskem teku marsikaj spremenilo, planiško središče pa je zagotovo največja pridobitev doslej. Kaj prinaša celotni panogi?
V mojih očeh je bila sicer največja pridobitev tekaško središče na Rogli in tamkajšnji štadion, saj smo tedaj prvič pridobili lokacijo, s katero smo se vrnili na zemljevid svetovnega pokala. Zdaj je v Planici seveda v ospredju predvsem želja po pridobitvi svetovnega prvenstva, a treba se je zavedati, da bo moralo to središče v prihodnje živeti. Eno je, da smo dobili objekt, zdaj ga bo treba ohraniti pri življenju. Upam, da bodo rolkarsko stezo še otežili, že zdaj pa je jasno, da bo najdaljša v Sloveniji, četudi se je z Beljakom ali s tisto v Ramsauu ne bo dalo primerjati. Kako uporabna bo poletna proga v tunelu za tekmovalce, se bo pokazalo šele s časom, homologirane proge pa so res vrhunske. Upam, da bo v Planici letno čim več tekem, le tako bodo proge vzdrževali vso zimo in bodo imeli tekmovalci kaj od tega. Večina tekačev poleti namreč trenira v domovini. Če jim bo uspelo sneg pripraviti in skladiščiti že za začetek jeseni, bo to zadetek v polno. Davos je imel prav po zaslugi skladiščenja snega zadnja leta vedno urejen vsaj 1,5 km proge, v prihodnje bodo šli na 4 km.
Pa bo to, da smo dobili takšen center, dovolj, da bi ohranili mesto v svetovnem pokalu?
Ne, tekmo je treba kot prvo vrhunsko izpeljati. Omenja se želja, da bi prevzeli tudi finale svetovnega pokala v teku na smučeh, da bi ga iz Skandinavije prestavili v Srednjo Evropo. Stroški organizacije takšne tekme so sicer visoki, ali bomo to znali unovčiti, pa je drugo vprašanje. Veliko slovenskih podjetij je zadnja leta prešlo v tuje roke, pojavlja se dvom, ali bodo tujci našli interes za vlaganje v takšno prireditev. Še bolj zaželeno bi bilo v Slovenijo pripeljati množično prireditev, kot je denimo Vasaloppe, na katerem nastopi več tisoč ljudi, ki prespijo in veliko zapravijo. A dejstvo je, da bo zmagovalec tisti, ki bo že novembra zagotovil nekaj kilometrov zasneženih prog. Tujina že prepoznava ta trend.
Menite, da bi Skandinavci ob odločevalski moči, ki jo imajo v smučarskem teku, izpustili iz rok finale svetovnega pokala?
Glede na moč Planice v smučarskih skokih bo morda FIS prepoznala zanimivost skupne zgodbe. Bi bilo pa morda še bolj smiselno kandidirati za eno od tekem Tour de Ski, ki poteka po srednji Evropi.
Skoki so že desetletja močno prepleteni s Planico, od nje je bil v veliki meri odvisen tudi njihov status v javnosti. Bi lahko tudi slovenski tek zaradi tega doživel nov razcvet?
Novega preporoda to ne bo prineslo, s skoki pa tudi ni moč vleči vzporednic, saj imajo središče v Kranju in tam izjemno dobro postavljeno tudi povezavo z gimnazijo. To jih vleče dalje. Poleg tega si pri skokih lahko že pri 16 letih na zmagovalnem odru, v tekih ne. Pri nas se pojavlja težava, kako tekmovalce med 16. in 25. letom obdržati v teku, kako jih motivirati. Rešitev te zagate je največji izziv slovenskega teka, a tega Planica ne bo rešila. Sami bomo morali najti pravi sistem delovanja, vzpostaviti socialno varnost za mlade talente. Bo treba zato dati nekaj več denarja klubom? Se bodo reprezentance na ta račun odpovedale delu denarja, za katerega pravijo, da ga je že tako premalo? Težko bo najti skupno pot, a brez močnih klubov bomo umrli, brez močnih reprezentanc pa bomo izgubili medijski prostor. Tako se vrtimo znotraj večnega dvoma, kaj je bilo prej – kokoš ali jajce, zavedamo pa se, da nujno potrebujemo spremembe. Morda pa bomo morali šport vrniti na nekoliko bolj prostovoljno raven.
Ste ambasadorka planiške kandidature za SP, ob kateri ste v obeh prejšnjih poskusih vneto opozarjali na moč teka na smučeh pri končni izbiri. Zakaj je bilo potrebno toliko časa, da so res vsi spoznali, da je pravzaprav tek gibalo dogajanja na SP?
Ko so drugi gledali naše poskuse, so imeli v mislih več stvari. Z nekaj neposrečenimi kandidaturami na drugih področjih se je v tujini omajalo zaupanje v naše sposobnosti organizacije velikih prireditev. Poleg tega tek na smučeh zaseda skoraj 60 odstotkov programa SP, mi pa tekaškega središča nismo imeli nared. Brez tega kandidatura res ni imela velikih možnosti za uspeh. A potegovanje za pridobitev SP je še veliko več. Četudi imamo nekaj funkcionarjev, ki imajo moč odločanja na najvišjih ravneh, tu mislim predvsem na Janez Kocijančiča, nimamo močnega gospodarstva. Potrebovali bi sponzorja, ki bi v primeru pridobitve SP v nadaljnjih petih letih v skupno zgodbo vložil milijon evrov na sezono. Spet posebna zgodba so televizijske pravice. Običajno jih FIS največ lahko proda matični državi, a v Sloveniji živi le dva milijona ljudi. Nemški trg je 40-krat večji, naš naslednji protikandidat pa bo Oberstdorf.
Ne glede na to, da ste v športnem pokoju, ste družinsko in poslovno še vedno močno vpeti v ta šport, ki je spet vedno bolj pod skandinavskim vplivom. Se vam zdi, da (svetovni) tek pada v krizo?
Kanadčank domala ni več na štartu, ves vzhodni blok je odmrl, Francozinj in Čehinj ni več pri vrhu. Vse je postalo le bleda senca tega, kar je bilo. Ko sem bila stara 21 let, je bila izjemna konkurenca, zdaj pa pada. Prevlada Norvežank nikogar več ne zanima. Slišala sem, da je zato celo v njihovi domovini začelo upadati zanimanje za ta šport. Treba bo torej nekaj spremeniti in dati moč manjšim državam, da dobijo upanje, da se splača vlagati. Po tej plati moramo trkati na zavedanje ljudi pri FIS in iskati tudi priložnost pri kandidaturi za SP.
Za kar pa mora Slovenija ohranjati mesto v koledarju svetovnega pokala. Je bil to zadnji vlak?
Mislim, da ne, takšna tekma zahteva okoli 400 tisoč evrov proračuna. Ne glede na to, iz katere države prihajaš, to ni majhen denar. Zelo dober menedžer moraš biti, da se ti to povrne, vprašanje pa je, na kakšen način. Pri nas je tudi vprašanje, koliko časa bomo zmogli dovolj energije za organizacijo tako odmevne tekme. Letos je denimo stvari v roke prevzel OK Planica, ki sicer skrbi za izvedbo finala v smučarskih skokih. Hvala bogu, da so pristopili zraven in da so spoznali, da brez teka na smučeh kandidature za SP ne bomo imeli. Seveda je v zgodbo vključenih še vedno zelo veliko nekdanjih tekačev na smučeh, a generalni sekretar je Primož Finžgar, obenem generalni sekretar skakalnega finala, za marketing pa bodo skrbeli ljudje z zveze oziroma iz skakalnih voda. Takšno povezovanje se mi sicer zdi super, tako bi moralo biti vedno.
Ampak k takšnemu povezovanju so vsi pristopili zaradi želje po pridobitvi SP. Bo koga še zanimalo tudi potem?
Drži, to je ta dvom. Imamo tekači dovolj moči in energije, da to v prihodnje speljemo tudi sami?
A svoje križe in težave, s katerimi se spopada, nosi tudi slovenski tek. Kako vi v tem trenutku vidite njegovo sedanjost in prihodnost?
Spremembe v svetovnem pokalu so voda na naš mlin. Močni smo v šprintih, za to se znamo pripraviti, je pa res, da je naša baza omejena. Zato sem toliko bolj vesela, da se tek kot panoga dviguje med rekreativci. Vedno več jih je. In takšni, ki stojijo na smučeh, bodo slej ko prej na njih postavili tudi otroke. Se pa podobno kot drugje v srednji Evropi, pa tudi že v Skandinaviji soočamo s pomanjkanjem snega. Če bi imeli super zime, bi bila velik optimist. Težavo vidim tudi v vse večji vpletenosti tehnologije v šport, to stane, pomanjkanje denarja v Sloveniji lahko nadomestimo le s srčnostjo.
Sami trenutno sicer še uživate v čarih prvega materinstva, ki je prišlo kot logičen korak po koncu kariere, a v tej zimi je pravi »baby boom« tudi med aktivnimi tekmovalkami z našo Katjo Višnar in Marit Bjørgen na čelu. Vas je presenetil?
Pričakovala sem, da se bo to zgodilo z menjavo rodov, mislila sem, da se bo po meni poslovila še katera od tekmic, a se mnoge še niso. Vse pa prehajamo v leta, ko naraščaj postane pomemben. V tej zimi je sezona brez velikega tekmovanja in mnoge so to izkoristile. Me je pa presenetila tekmovalna prevlada Norvežank – razumem, da imajo neomejene proračune, a podobno je pri Švedih in Fincih, pa jih v smučini ne dohajajo. Skrbi me, da bomo izgubljali konkurenco, že v Davosu je bilo na štartu le 46 tekačic.
Zakaj je prišlo do takšnega padca v srednji Evropi?
Vrhunski tek zahteva velike finančne vložke, tekme so v tujini, slaba je bila promocija, vrhunski tekmovalec pozno dozori. Velika imena, legende, v določenih državah so končala kariero, za njimi pa ni bilo pravih naslednikov. Doba računalništva naredi svoje, nekaj pa prispevajo tudi slabe zime, ki zahtevajo več migracij, ker je treba iskati sneg tudi v bolj oddaljenih krajih.
