Prevc: Dokler govoric ne potrdijo, je vseeno, kaj si mislimo

Slovenija je imela po zaslugi Petra Prevca tudi na SP v Falunu svojega predstavnika na slovesni razglasitvi najboljših. Skakalni as iz Dolenje vasi pri Železnikih se sicer ni povzpel na zmagovalni oder, ga pa po minimalnem zaostanku in četrtem mestu na veliki napravi ni veliko ločilo od njega. Morda mu je manjkal le kanček športne sreče, mogoče ga je na poti nanj ustavila prevelika želja, lahko pa tudi preveliki dresi tekmecev, o katerih se je razgovoril v pogovoru za Delo.

Do kakšne ugotovitve ste prišli, ko ste potegnili črto pod obe posamični tekmi na tem SP?

Po prvi sem bil razočaran, po drugi pa zadovoljen, čeprav je ostalo malce grenkega priokusa, ker sem za las zgrešil bronasto kolajno. Po prespani noči lahko rečem, da sem se kar velikokrat spomnil na tiste 1,1 točke.

Po petih zaporednih odličjih na velikih tekmovanjih (po srebrni in bronasti kolajni na SP v dolini Fiemme '13, enaki beri na lanskih OI v Sočiju in tretjem mestu na SP v poletih v Harrachovu '14) se od Faluna poslavljate brez žlahtne kovine. Vam je do nje – glede na minimalen zaostanek – zmanjkal le kanček športne sreče?

Mogoče. Če želiš zmagati ali biti na stopničkah, moraš vsekakor imeti tudi srečo. Lahko narediš vrhunski skok, pa nimaš prav nobenih možnosti, da bi bil uvrščen pri vrhu, če imaš slabe razmere. Meni se tokrat nekako niso izšli vsi potrebni dejavniki, možno pa je tudi, da je glava premagala telo. Vedel sem namreč, da sem sposoben osvojiti kolajno in sem si zato verjetno preveč želel, da bi se to tudi uresničilo.

Kako komentirate šesto mesto, ki ste ga z Jernejem Damjanom, Nejcem Dežmanom in Jurijem Tepešem dosegli na ekipni preizkušnji?

Po pravici povedano je uvrstitev zelo realna, saj nihče od nas na tem prvenstvu ni posebej blestel. Na obeh posamičnih tekmah smo se v finale prebili po trije skakalci, če hočeš biti pri vrhu, pa moraš imeti vse štiri med dvajseterico.

Kako si razlagate to, da se Slovenci v svetovnem pokalu na moštvenih tekmah bolj ali manj redno uvrščate na zmagovalni oder, na zadnjih treh velikih prireditvah (SP v dolini Fiemme in Falunu ter OI v Sočiju) pa ste bili vselej kar precej oddaljeni od kolajn?

Ne vem, to se tudi sam sprašujem. Na začetku sezone smo bili v Klingenthalu peti, potem smo bili v Zakopanah tretji in nazadnje v Willingenu prvi, potem pa pride februar in je videti, kot da nismo več ista ekipa. Ne vem, mogoče pa smo na prvenstvih preveč skupaj in se po desetih dneh naveličamo drug drugega. Preprosto nam ne uspe.

Že dolgo vam ni katera od naprav povzročala toliko preglavic kot tukajšnja srednja skakalnica. Mar vztrajate, da je bila odločitev o poznem prihodu na Švedsko in izpustitvi prvega treninga pravilna?

Ne vem in s tem se tudi ne nameravam obremenjevati. Res je, da sem imel določene težave z manjšo napravo, na kateri sem se »sestavil« šele na tekmi mešanih ekip. Po drugi strani sem se z večjo takoj ujel in sem imel potem z vsakim skokom več težav, zato je težko reči, kaj bi bilo, če bi imel pred prvo tekmo na voljo več poskusov. A kar je bilo, je bilo, za nazaj tako ali tako ne morem več ničesar spremeniti.

Reprezentančni kolegi so vas tudi na tem velikem tekmovanju »pustili na cedilu«, tako da ste se morali znova sami boriti s tekmeci iz (drugih) velesil. Je bilo težko?

Če rečem malo grdo, sem se tega že navadil. Seveda bi bilo lepše, če bi se mi še kdo pridružil na kontroli opreme, na katero mora najboljših deset na tekmi, da bi tam še s kom drugim govoril slovensko, ne le s kontrolorjem Seppom Gratzerjem. Konec koncev sta Jernej Damjan in Jurij Tepeš v tej sezoni že stala na stopničkah, nekaj lepih uvrstitev je dosegel tudi Matjaž Pungertar.

Kako komentirate veliko prevlado Severina Freunda na tem prvenstvu in še zlasti na drugi posamični tekmi?

Po prvi seriji je bilo še normalno, v finalu pa je odskočil za skoraj 18 točk. To je bil popoln smučarski skok, za katerega je od sodnikov prejel dve dvajsetici. Tudi jaz bi mu jo prisodil.

Mnogi menijo, da je zdaj on glavni kandidat za skupno zmago v svetovnem pokalu.

Glede na zadnje rezultate je favorit res Severin, toda rumeno majico nosim jaz. Bomo videli, kako se bo odvijala zahtevna nordijska turneja.

Imate še dovolj moči za boj z njim in druščino?

Moram priznati, da me je Freund malo prestrašil, zato se bom moral pred odhodom v Lahti dobro spočiti ter vrhunsko pripraviti za preizkušnje na Finskem in Norveškem, kjer sem lani izgubil veliki kristalni globus. V Trondheimu sem pred letom dni po ne vem koliko preizkušnjah ostal celo brez točk, zato bom moral ostati zbran do konca.

Katere so po vašem Freundove največje prednosti?

Boljše vprašanje bi bilo, ali ima sploh kakšno slabost, saj se ne spomnim, kdaj ga je nazadnje polomil.

V zadnjem obdobju so se okrepila namigovanja, da njegova oprema ni v skladu s pravili. Tako nam je eden od norveških novinarjev zaupal, da je iz zanesljivih virov izvedel, češ da Freunda v Titisee-Neustadtu niso diskvalificirali zaradi premajhne teže, temveč zavoljo neustreznega dresa.

Na to sem pomislil že tudi sam. Dokler se govorice ne bodo potrdile, je vseeno, kaj si vsi skupaj mislimo, moram pa reči, da so Norvežani zadnji, ki se lahko pritožujejo.

Zanimivo pri tem je, da so samo letos s Freundom, Čehom Romanom Koudelko, Poljakom Kamilom Stochom diskvalificirali že tri zmagovalce tekme za svetovni pokal, četrtemu, Norvežanu Andersu Jacobsenu, pa so zaradi predolgih rokavov po podvigu v Garmisch-Partenkirchnu pokazali rumen karton.

Ocenjujem, da je šlo vse skupaj že predaleč, saj želi mejo vsak še malo premakniti. Ko eden, denimo, dres poveča na 3,5 centimetra in gre skozi, ga naslednji na štiri in tako naprej. Vendar pri tem ni največji problem v njegovem obsegu, temveč v razkoraku.

Kako zelo pa se vi približate meji?

Kar zadeva težo, najbolje delujem, ko imam od 0,7 do 1,2 kilograma več od svoje spodnje dovoljene meje. Moja oprema je prav tako v skladu s predpisi. Enostavno si jih ne upam kršiti. Zato bi lahko moje drese po dolgem in počez premerili že v izteku, medtem ko si morajo nekateri najprej vzeti še malo časa in se ustrezno pripraviti, preden odidejo na kontrolo.

Česa se boste najbolj razveselili ob vrnitvi domov?

Morda vrnitve v domače okolje in svojega osebnega »adapterja za polnjenje baterij«, česa drugega pa tu niti nisem pogrešal. Ker sem bil v hotelski sobi sam, se nikogar tudi nisem naveličal.

Menda ste imeli zelo majhno sobo?

Da, vaj za raztezanje v njej res nisem mogel delati, zato sem bil prisiljen iti v fitnes, kjer pa sem zase naredil še kaj več. Je bila pa majhna soba po drugi strani dobra, ker sem imel kabel HDMI za kamero priklopljen na televizijo, prenosni računalnik v naročju in sem lahko spletne novice bral kar na televiziji.

Kako pa je bilo s hrano?

Ker nisem izbirčen, mi je bila v redu. Zmeraj smo imeli na voljo tudi meso (piščanca, jagnjetino in teletino), to pa je to, kar potrebujem.

Kaj vam bo še ostalo v spominu s tega prvenstva?

Morda najbolj to, da Švedi sploh ne vedo, kaj so smučarski skoki. Gospod, ki je bil moja senca na poti na dopinško kontrolo, je bil nad tem športom čisto navdušen. Bil je zelo presenečen, ko so mu rekli, da so imeli na prvenstvu celo svoje skakalce, za Jana Boklöva, izumitelja škarjastega sloga, s katerim je poskrbel za pravo revolucijo v skokih, pa je potreboval kar nekaj časa, da se ga je spomnil. Nobenega dvoma ni, da imajo smučarski teki tu veliko večjo veljavo.

Že v torek vas – če seveda do takrat ne bo skopnel sneg na skakalnici v Kranju – s tamkajšnjim državnim prvenstvom čaka nova preizkušnja. Nekaterim je povsem odveč, kaj pa vam?

To je tekma, na kateri lahko skačeš popolnoma sproščeno. Lahko jo vzameš kot trening, ker pa imaš na sebi štartno številko, je lahko še bolj učinkovit.

Kakšna so vaša pričakovanja od letošnjega finala na novi letalnici v Planici?

Kakor vse kaže, spet ne bo šlo brez improvizacije. Očitno se tako velikega objekta pri nas vendarle ne da zgraditi tako hitro. Kar zadeva tekme, pa verjamem, da si jih bo ogledalo ogromno gledalcev. Upajmo še, da bo vreme zdržalo do takrat.

Bo po vašem mnenju mogoče doseči nov svetovni rekord?

Ne vem. Jaz ga ne bom napovedoval, ker ga pač ni mogoče. Rekordi se zgodijo, sam pa se ne bom osredotočil na lov nanj, temveč zgolj in samo na svoje polete in tekme.

Ali ste se že odločili, kam boste odpotovali z letalsko karto (v višini 2500 evrov), ki ste jo prejeli za nagrado pred odhodom v Falun?

Znova v Ameriko. Všeč so mi preizkušene stvari. Lani mi je bilo tam vse preprosto, ljudje so odprti, ni jezikovnih ovir, zato sem se odločil, da bom ponovil vajo in po končani sezoni na oddih spet odletel čez »lužo«.