Tiskane izdaje
Oslo – Na Holmenkollnu iz leta v leto ponosno predstavljajo svoj smučarski festival, pred tem prvenstvom pa so sanjali o festivalu norveških zmag. A zgodba se doslej razpleta predvsem po francoskih notah. Marie Dorin Haber in Anais Bescond sta ponosno stali na prvih dveh stopničkah po 15-kilometrski tekmi, na kateri se slovenskemu taboru želje niso uresničile.
Pred to sezono si najbrž Teja Gregorin, v še ne tako oddaljeni zimi 2014 prva iz slovenske biatlonske reprezentance z olimpijsko kolajno, ni mislila, da bo tako garala za uvrstitev med 20 najboljših v katerikoli posamični predstavi. In še vedno je ni dočakala! Tudi včeraj ne, ko je tekma na 15 km vendarle ponujala nekaj priložnosti tudi za vzpon. Končno 23. mesto, za dvema 21. (zasledovanje na Pokljuki in šprint na ameriški postaji Presque Isle) sploh udarna uvrstitev te sezone, naši vodilni biatlonki ni ponujalo pretiranega razočaranja, prineslo pa je spoznanje, da ji le ni šlo tako, kot si je želela pred tekmo. Tudi tega prvenstva si podobno kot lanskega na Finskem ne bo ohranila v prav lepi luči, a marca 2015 jo je ustavila bolezen, zavoljo katere je večino tekem v Kontiolahtiju morala izpustiti, tokrat pa z izjemo dneva pred uvodnim nastopom ni bilo težav s počutjem, a vseeno v smučini in na strelišču ni bila tako konkurenčna kot nekoč. Na slednjem si resda hujših napak ni privoščila, ena zgrešena tarča pri 20 strelih sodi med nadvse spodobne dosežke, nenazadnje po enkrat nista bili natančni niti omenjeni francoski junakinji. A 35-letna Slovenka je pač zaostajala v hitrosti tako pri streljanju kot tudi pozneje v teku.
»Mislila sem si, da bom v smučini vendarle hitrejša, še dobro sem v zadnjem krogu sledila tekmicam. Če bi takrat tekla sama, ne vem, kako bi ohranjala visok ritem. A očitno ta teden razkriva realno podobo moje pripravljenosti,« si je priznala Gregorinova, ki bi se rada od Osla poslovila v spodobni luči na jutrišnji tekmi ženskih štafet. To bo na letošnjem šampionatu tudi sklepni nastop za izkušeno Andrejo Mali, najstnico Urško Poje in Anjo Eržen, ki v svoji tretji sezoni med biatlonkami po prihodu iz smučarskega teka še ni uresničila vseh načrtov. »Predvsem pri streljanju stoje mi ne gre. Dejansko potrebujem čas, da se spopadem z adrenalinom tekme. Pri teku mi je ta pomagal, v biatlonu je zgodba vendarle drugačna. Tu se moram umiriti,« se zaveda svoje glavne pomanjkljivosti, zaradi katere je že večkrat plačala davek na tekmi. Na tem prvenstvu je ni bilo med dobitnicami točk, v sezoni ostaja pri dveh za 39. mesto v šprintu na februarskem kanadskem prizorišču. Obenem se tudi dobro zaveda bolečega pomanjkanja interne konkurence, ozka baza je tisto, kar najbolj tepe slovenski biatlon.
Pri nekaterih drugih reprezentancah takšnih težav ne poznajo, res pa je, da so z dosedanjo bero na tem prvenstvu ponekod zadovoljni, drugje pač ne. Alarm prižigajo v bogatem ruskem taboru, kjer še vedno nimajo kolajne, branilka naslova na 15 km, Jekaterina Jurlova, je bila včeraj le 11. Navdušeni pa so Francozi. Tam očitno ne gre le za vladavino Martina Fourcada, temveč tudi zelo močno žensko ekipo. »Počutim se kot v sanjah,« je dejala včeraj Dorin Habertova po zmagi in obenem četrtih stopničkah v štirih nastopih …
