Dovolj je treninga, gremo na tekmovališče!

Ko športnik v eni sezoni osvoji naslov svetovnega prvaka, povrhu v prestižni disciplini s skupinskim štartom, nato pa poskrbi še za najvišjo svojo in reprezentančno skupno uvrstitev doslej, visoko 3. mesto, je seveda zadovoljen z doseženim. A hkrati tudi lačen nadaljevanja takšnih uspehov, ki bi jih želel še nadgraditi. Zato Jakov Fak, vodilni slovenski biatlonec, prav nestrpno šteje dneve do tekmovalnega uvoda v Östersundu.

Dolgim pripravam je le odzvonilo, zdaj je pred vami uvod na Švedskem, za njim tradicionalni srednjeevropski postaji v Hochfilznu na Tirolskem ter na naši Pokljuki – kakšne misli se vam pletejo po glavi takole tik pred vstopom v novo sezono?

Res komaj čakam, da stopim na štartno črto. Dovolj je priprav! No, dobro, da si ne bi zdaj mislili, da mi je bil trening odveč, rad bi le povedal, da zdaj dejansko ni več časa za kakšne zasuke in poprave. Kar sem storil v pripravljalnem obdobju, se bo pokazalo na tekmovališču. Sem se pa že dobro naučil, kako zelo pomembne so te uvodne decembrske etape. Če si želiš biti visoko v končni razvrstitvi sezone, moraš od začetka pridno nabirati točke. Zamujeno je namreč zelo težko nadomestiti, saj konkurenca seveda ne spi.

Kako bi sicer primerjali to zadnje pripravljalno obdobje s tistim pred enim letom?

Kakorkoli razmišljate, sleherno leto je v pripravljalnem obdobju drugačno. Saj poznamo ustaljene in preverjene poti k uspehu, toda nenehno moraš združevati različne procese, vedno znova spoznaš kaj novega. Tako tudi ugotavljam, kaj vse je treba storiti za biatlonski podvig, koliko različnih področij moraš obvladati in zato tudi sodelovati s pisano paleto strokovnjakov. Tega sem se lotil bolj kot v preteklosti, verjamem, da bom v prihodnje še bolj uspešno začrtal ta drugačen pogled, ki je nekaterim tekmecem že znan – torej črpati znanje in pripravljenost z različnih vetrov.

A do takšnih ljudi ni lahko priti, ne glede na spremembe v vrhu slovenskega biatlona še niste pri vseh vaših idejah našli skupnega jezika z vodilnimi, kajne?

Seveda ni lahko priti do nekoga, ki bi bil profesionalec najvišje ravni in obenem ohranjal osebni pristop k nalogam s srcem in z dušo. Predvsem pa moraš ljudem zaupati, če ni tega, je zelo težko sodelovati. Jasno, pogosto pa se zatakne pri denarju in ker časi niso rožnati, pri našem vodstvu, zdajšnjem ali prejšnjem, pogosto tehtajo proračun. A v vrhunskem športu danes ni več preprostih poti, zelo veliko energije, sredstev, znanja moraš vložiti, da bi se ti na koncu povrnilo z vrhunskim dosežkom. Težko je primerjati katerokoli panogo, tako tudi biatlon, z vložki v preteklosti, šport je živa reč, ne moremo kar obstati in delati tako kot nekoč.

Ste pa najbrž veseli vrnitve Tomaša Kosa k slovenski reprezentanci, v prejšnji sezoni vašega osebnega trenerja?

Vsekakor sem zadovoljen, ko lahko nadaljujem s trenerjem, s katerim sem sodeloval tudi v prejšnji zimi, ko ga sicer ni bilo pri reprezentanci. Sem pa zelo ambiciozen športnik, rad bi biatlonu prek vrhunskih dosežkov omogočil prepoznavnost, naj bo ta panoga ena od slovenskih športnih znamk. Sam seveda tega ne morem storiti, z ustrezno ekipo strokovnjakov je vendarle lažje. Tu seveda ne smem prezreti niti deleža Janija Grila, ki zdaj v pripravah za moč sodeluje tudi z drugimi našimi biatlonci, kot tudi strokovnjakov za stike z javnostjo in trženje.

Kje sicer ta čas opažate največ rezerve za prihodnost?

Predvsem v dobrem stiku z javnostjo. Biatlon je bil nekoč krepko v ozadju nekaterih drugih smučarskih panog, zdaj ga poznajo povsod po Evropi in tako tudi pri nas. Po zadnjih spremembah v vodstvu zbora za biatlon nikakor ne bomo smeli pozabiti na pomembnost dobrega obveščanja. Le tako bodo naši izidi zares odmevni.

Kako pa gledate na prihodnost po športni plati?

Drugače ji bom pristopili kot doslej. Kot sem vam dejal, si želim sodelovati s široko paleto strokovnjakov, razmišljanje ne bo ozko usmerjeno, res bi lahko storili korak naprej. Pa ne gre le zame, temveč tudi za vse druge člane izbrane slovenske biatlonske ekipe. Pomislite, gre za državno reprezentanco – mar ni prav, da bi ji omogočili kar najboljše razmere? To ni neka ljubiteljska druščina, temveč reprezentanca v ostri mednarodni konkurenci!

Kaj trenutno sicer še najbolj pogrešate na poti k vašim visokim ciljem, med katerimi ste spregovorili tudi o velikem kristalnem globusu ter novih kolajnah na svetovnih prvenstvih?

Priprave doslej niso bile sporne, po tej plati se res ne morem pritoževati. Toda sezona je polna nepredvidljivih pasti. Zelo pomembno je ostati zdrav, preprečiti poškodbe. Zato si želim, da bi imel v prihodnje na tekmah redno fizioterapevta, verjetnost poškodb bi bila precej manjša. Kar ne predstavljam si, da bi bil brez te pomoči v 14 dneh svetovnega prvenstva. Med tekmami se lahko kaj zgodi, takrat ni časa za vrnitev domov. Prav spomnim se, kako je bila dobrodošla pomoč češkega fizioterapevta Teji Gregorin na olimpijskih igrah, kjer je nato v imenitnem boju osvojila kolajno. A ni se vedno mogoče zanašati na pomoč drugih, zato se mi res zdi pomembno, da bi bilo tudi pri nas poskrbljeno za to, kar sem vam omenil.

Vas obremenjuje dejstvo, da ste ob vstopu v novo sezono edini slovenski kandidat za vrhunske dosežke? Prepoznavnost biatlona, o kateri ste sami spregovorili, bo odvisna predvsem od vaših dosežkov.

Seveda to občutim, ne bom skrival, raje bi videl, če bi se odgovornost razdelila med več tekmovalcev in tekmovalk. Res pa je tudi, da sam od sebe v prihajajoči sezoni pričakujem veliko, opažam ogromno željo, da bi bil v svetovnem merilu še boljši kot doslej. Obenem me tudi zanima, kakšen bo učinek po tem mojem novem pristopu, ko sem najprej do konca avgusta treniral sam, obenem pa sodeloval s strokovnjaki z različnih področij. Če bom uspešen, se bomo trkali po prsih, če pa ne, bo krivda padla name …

Kako huda pa bo konkurenca, koliko ste pravzaprav seznanjeni z močjo tekmecev?

Nekaj že vem zaradi prijateljskih navez, a vendarle vsak trenira po svojem programu, zato tudi ob morebitnih srečanjih, tako kot nazadnje na Pokljuki s češko reprezentanco, ne veš prav veliko o tem, kako je kdo pripravljen. Lahko pa vam povem zase – če bom le ostal zdrav, res ne pričakujem težav, četudi je cel kup nepredvidljivih pasti in prav zaradi zahtevnosti posameznih etap je izziv uspeha tako mikaven. Prav za sleherno točko se moraš še kako potruditi, očitno že od decembra naprej.

S premierno postajo, Östersundom, niste ravno v najbolj prijateljskih odnosih, kajne?

Kaj pa vem … Res sem tam nazadnje zapravil lepo priložnost za uspešen uvod in nato tudi bolj spokojno nadaljevanje na drugih dveh decembrskih prizoriščih v Hochfilznu ter doma na Pokljuki, a če se spomnim svoje prve sezone v slovenskem dresu, torej 2010/11, sem s 3. mestom v zasledovanju in 4. v šprintu že kar takoj poskrbel za evforijo. Tudi Klemen Bauer in Janez Marič sta bila takrat prav konkurenčna, po uvodni tekmi smo bili v pokalu narodov na 2. mestu!

Na sever se boste sicer vrnili v »2. polčasu« zime, ko bo Oslo gostilo svetovno prvenstvo – že razmišljate o največjem tekmovanju sezone?

Občasno se spomnim ali pa se s kom pogovarjam o tekmovanju, ki bo najbrž zelo privlačno, saj gre nedvomno za kultno prizorišče nordijskih športnih spektaklov. A ko sem se pred dnevi odpravil na sever, sem najprej razmišljal le o treningu v Idreju, kar pa zadeva tekmovalni del, me zdaj res zanima predvsem uspešen december. Izkušnje mi razkrivajo, kako pomemben je ta temelj prvega meseca za končno podobo v razvrstitvi svetovnega pokala.

Kot pravite, ste res dobro pripravljeni, kako pa ocenjujete nove modele smuči, spremembe pri orožju, spoznanje, da je servis z zelo spoštovanim vodjo Anžetom Globevnikom navzlic mikavni ponudbi iz Ukrajine vendarle ostal pri slovenski reprezentanci?

Glede servisa se počutim prav počaščeno. Vesel sem, da bom še naprej sodeloval tako z Anžetom kot tudi z drugimi, ki nam med sezono pripravljajo in testirajo smuči. Doslej so opravljali imenitno delo, ko bi le bilo tako tudi v prihodnje. Nekaj novih modelov smuči sem že dobil, prve tekme bodo pokazale, kakšne so v primerjavi z nekaterimi hitrimi iz prejšnjih sezon. Po nasvetu strelskega trenerja Slavka Brezovnika pa sem se pri puški odločil za novo cev z zaklepom. Res veliko razmišljam o tem, kako bi lahko še bolj napredoval.

Kaj pa smučarski tek? Vas mika, da bi se tako kot nekateri uspešni biatlonci v preteklosti tudi vi preizkusili na najvišji ravni tekmovanj v tej panogi?

Tekaške tekme mi predstavljajo izjemen izziv, prav rad bi se kvalificiral za nastop na svetovnem prvenstvu. Jasno, da bi se moral usklajevati z biatlonskim koledarjem, a kdo ve, morda se mi nekoč želja le uresniči. Imenitno bi bilo nastopiti prvič na tekmi svetovnega pokala v Planici, resda imamo takrat biatlonsko preizkušnjo v Ruhpoldingu. Verjamem pa, da bi se dobro pripravil tudi za tekaško tekmo v prostem slogu.

Sta pa s Tejo Gregorin povabljena na prestižno prednovoletno tekmo v Schalkejevi nogometni areni.

Lani mi je bilo prav žal, da tam nisva nastopila, čeprav bi si po mojem trdnem prepričanju to zaslužila. Pripadava najboljšim na svetu, ko pa si tam, je glede končnega izida mogoče vse. Gre za prav posebno tekmo, storila bova vse, da premagava konkurenco.