Dres kot letalna naprava

Smučarski skoki so ena tistih panog, v kateri so tekmovalni dresi res velikega pomena. Zanimivo je, da jih za kar nekaj najboljših slovenskih skakalcev krojijo prav pri nas v podjetju Dali Šport v Lescah na Gorenjskem. Tudi za Petra Prevca.

Kakšne so pravzaprav zahteve za skakalni dres? Po pravilih Mednarodne smučarske zveze (FIS) mora biti material za dres sestavljen iz petih delov: zunanja stran, ki je lahko različnih barv, je izdelana iz lycre, pod njo je pena, naslednja plast je membrana, ki uravnava pretočnost zraka, nato sledi še ena plast pene in končno notranji del. Skupna debelina te »sendvič konstrukcije« je od 5 do 6 mm. Kot nam je razložil Miha Svetina, sin zakoncev Svetina, ki sta leta 1990 ustanovila Dali Šport, prepustnost membrane ne sme biti manjša od 40 litrov zraka, med sprednjim in zadnjim delom pa razlika v prepustnosti ne sme biti več kot 12 litrov.

V podjetju omenjeni material dobijo iz švicarskega podjetja Schoeller, saj menijo, da je najboljši. Potem se delo šele dobro začne. Pri krojenju pomerijo skoraj 40 različnih točk, vse skupaj je podobno temu, ko gremo po obleko h krojaču. »Potrebnih je več obiskov,« razlaga Miha Svetina, ravno ko v sosednjem prostoru svoj novi dres preizkuša mladi avstrijski skakalec, hkrati pa se za pomerjanje pridejo dogovorit ruski naročniki, ter nadaljuje: »Prvič, ko pride skakalec k nam, se premeri celo telo, potem pride na drugi preizkus, pa še enkrat za nadaljnje spremembe in po nekaj skokih, ko se dres malce raztegne, za končne popravke.« Tu smo spet pri pravilih. FIS trenutno določa, da je lahko dres za 3 cm širši od telesa, sprednji in zadnji kosi morajo biti simetrični. Poleg tega ima skakalec od zveze določeno oziroma tam uradno izmerjeno dolžino rokava, obseg vratu in mero razkoraka. Ko je dres dokončno narejen, morajo te mere držati. Preverijo jih kontrolorji in če je izdelek ustrezen, dobi pečat – sponko kot potrdilo, da je dres ustrezen. Se pa na tekmah to še med sezono nenapovedano preverja.

Skakalni dres mora biti skrojen iz točno določenega števila delov, pri moških iz devetih (pri ženskih dresih je delov več), npr. da je vsak rokav iz enega kosa, sprednji prsni del iz dveh, hrbet iz enega, pa še hlačnici vsaka iz dveh ... Da se vidi, da je dres res zapet do konca, mora biti zadrga podaljšana za 1,5 do 5 cm in nekoliko štrli ven. Takšnih mini podrobnosti oziroma zahtev je res veliko, pa tudi spreminjajo se pogosto. »Moramo delati v okviru pravil, pa seveda v dobro tekmovalca. A med športniki ne delamo razlik, če se nekdo odloči za nas, k nam pride tolikokrat, da je dres res v redu. Pri nekomu to dosežemo v parih urah, posebej če ga že poznamo, v drugih primerih je dela več. Nenazadnje je dres letalna naprava, skakalci ga preizkušajo tudi v vetrovnikih, v podjetju Akrapovič, od nedavnega tudi v Planici,« pravi Miha Svetina in dodaja: »S skakalci ne sklepamo pogodb, želimo, da pridejo k nam, ker so zadovoljni. Naših tekmecev, ki izdelujejo drese, je seveda več, trg je prost.«

Z dresoma, skrojenima v Dali Šport, od naših najbolj uveljavljenih skakalcev med drugim tekmujeta Peter Prevc in Robi Kranjec, od tujih več tekmovalcev iz ZDA, Rusije, Kazahstana, Koreje, najbolj je znan Čeh Roman Koudelka. Tekmovalci imajo dresov več, tudi zaradi tega, ker po določenem številu skokov postane bolj prepusten za zrak. Seveda pa ima nek mlajši skakalec za celotno sezono dovolj enega. V podjetju Dali Šport ne izdelujejo le skakalnih dresov, ukvarjajo se še s krojenjem drugih zahtevnejših tekstilnih izdelkov (npr. dresi za padalce, veslače, oblačila za reševalce, pohodništvo ...). »Leta 1990 sva začela z ženo Lili, jaz sem bil dotlej v službi v Elanu, ona v Almiri,« pripoveduje Dare Svetina (ime podjetja je sestavljenka njunih imen), ki je bil nekoč tekmovalni padalec in še danes rekreativno skače. Njihovo ekipo danes v Lescah sestavlja od 8 do 10 sodelavcev in sodelavk, seveda tudi zelo dobrih šivilj. Dare Svetina zanimivo pove: »Uspeti doma je po svoje v nekem pogledu težje. Ko smo bili še v Jugoslaviji, sem skakal z jugoslovanskim padalom, ki je bilo povsem v redu, z njim je bilo moč doseči vrhunski rezultat, a smo vselej gledali, kakšno opremo imajo tujci. Tudi pri skakalnih dresih je bilo tako in traja, da se kot proizvajalec uveljaviš.«

Prvi skakalni zmagovalec v svetovnem pokalu z njihovim dresom je bil leta 2007 Rok Urbanc na tekmi v Zakopanah. Od takrat do danes so že veliko zmag naprej. Samo skakalnih dresov na leto izdelajo nekaj sto primerkov. Najboljši profesionalni dres po ceniku z davkom vred velja okoli 440 evrov, na drugi strani je tipski dres za mlade skakalce, ki odvisno od modela in velikosti stane okoli 100 evrov. V Lescah se poleg tekmovalcev oglas tudi kdo, ki skače za rekreacijo, upokojeni skakalci, navdušenci. Kot pravi Miha Svetina: »Spominjam se gospoda iz Norveške, imel je blizu 70 let, ampak je vzel tistega najboljšega ...«