Fak potegnil voz, drugi že bolj zagnani

Po tradicionalni avstrijski postaji se karavana seli v Francijo.

Objavljeno
12. december 2017 10.00
Posodobljeno
12. december 2017 10.00
Tjumen ostaja, Pokljuke ne bo

 

Po zadnji odločitvi Mednarodnega olimpijskega komiterja o sankcijah za ruske športnike v pričakovanju zimskih OI v Pjongčangu je bilo premike pričakovati tudi v biatlonskih vrstah. Tik pred odhodom iz Hochfilzna je Anders Besseberg, predsednik mednarodne zveze, dejal: »O tem, kdo bo lahko nastopil v Pjongčangu, odloča MOK. Zdaj je drugače kot pred igrami v Riu, ko je bila bolj vidna vloga panožnih zvez.« Zavrnil pa je tudi možnost selitve finala svetovnega pokala iz Tjumna. Če bi Rusiji odvzeli tekmo, bi kandidirala Pokljuka. A na Gorenjskem bo tako biatlonska elita naslednjič gostovala decembra 2018.

Hochfilzen – Kaj bi pokljuški prireditelji dali lani za takšno predigro, kot bi jo imeli letos? Takšnih misli smo zapuščali avstrijsko prizorišče biatlonske sezone po sijajnih nastopih Jakova Faka. A letos v koledarju ni slovenske postaje, ki je ponavadi sledila Hochfilznu. Biatlonska karavana se zdaj seli v Francijo.

Siniša Uroševič, , poročevalec

»A veste, da so za štiridnevno prireditev razprodali vstopnice,« se je ponosno ozrl k zbranim novinarjem francoski as Martin Fourcade, ki je končno v domovini dočakal pozornost biatlonskemu športu. Ko je odraščal in si še utiral pot k svetovnemu pokalu, je najboljše biatlonce spremljal lahko le v prenosih na nekaterih tujih TV programih, denimo nemškem nacionalnem, doma je komaj kdo vedel, kaj sploh je biatlon. Toda šest zaporednih kristalnih globusov je »premaknilo« tudi Francijo, po štirih letih je spet dobila tekmo najvišje biatlonske ravni, h kateri se zdaj optimistično ozira tudi naš Jakov Fak. Res pa mu Le Grand Bornand ne ostaja v lepem spominu, tu se je nazadnje zastrupil. »Verjamem, da bo vsem udeležencem lepo, pa četudi Jakovu francoska kuhinja očitno ne diši,« se je pošalil Fourcade.

V zadnjih dveh desetletjih je Pokljuki pogosto pripadla zadnja decembrska preizkušnja. Zanimanja je bilo res manj kot v Avstriji, Nemčiji ali nazadnje tudi na Češkem, obenem so razpoloženje slovenskega občinstva krojili tudi dosežki naših reprezentantov na eni postaji prej – torej v Hochfilznu. In lani je to moral izpustiti najuspešnejši slovenski biatlonec doslej, zaradi ponavljajočih se zdravstvenih težav ga ni bilo niti na eni decembrski tekmi, januarja, denimo, je nastopil le v Ruhpoldingu, a ostal daleč za najboljšimi. Zdaj pa je imenitno vstopil v zimo, na 3. mestu v skupnem seštevku pričakuje sklepno postajo decembrskega dela.

»Seveda Jakov marsikoga preseneča, toda ob spoznanju, da je brezhibno opravil zahtevne poletne priprave, je bilo pričakovati njegovo vrnitev na nekdanjo raven. Stanje pri ekipi je zdaj krepko boljše kot pred enim letom. Jakov je potegnil voz, drugi so bolj zagnani,« je ob odhodu iz Hochfilzna poudaril Tomaš Kos, glavni trener slovenskih biatloncev. Še bolj bi bil nasmejan, ko bi se drugi člani izbrane vrste bolj približali vodilnemu adutu, zlasti pri Klemnu Bauerju vedno znova ostaja vprašanje, čemu ni zmožen storiti odločnega koraka naprej. »Njegova zgodba se v zadnjih desetih letih vedno znova ponovi. Opravi zelo kakovosten nastop, nato pa mu na treh ali štirih zapored spodleti,« se je spomnil Kos, čigar najmočnejši tekmovalec je po Fakovi selitvi k Velepcu zdaj prav Bauer.

Sicer pa je na dlani, da Slovenija ob sedanji selekciji prav širokega nabora kakovostnih biatloncev ne bo imela nikdar, za začetek mora potrditi olimpijski vizum moške štafete (še ena uvrstitev na 12. mesto ali pa navzočnost štirih posameznikov z normami v Pjongčangu), nato bo strokovno vodstvo pred nalogo ženskega biatlonskega razvoja. Kajti zdaj, ko v smučini ni suspendirane Teje Gregorin, so tekme biatlonk na najvišji ravni za slovenske privržence komaj opazne.