Gospod, ki bliskovito zatira strah

Zdelo se je, da norveškemu smučarskemu orjaku Akslu Lundu Svindalu nič ne more do živega. Tudi po hudih poškodbah se je vsakič pobral in se vrnil močnejši. Enako je deloval po padcu na smuku v Kitzbühlu pred dvema sezonama. Videti je bilo grdo, a zmagovalec 32 tekem za svetovni pokal se je takrat dvignil s tal in pomahal množici, češ, vse je v redu. A od takrat z njegovim desnim kolenom pravzaprav nič več ni v redu.

Lanskega januarja si je na Petelinjem grebenu pri padcu strgal križno vez ter hudo poškodoval meniskus in hrustanec. Po operaciji je bilo negotovo celo nadaljevanje kariere. Na smuči je spet stopil po sedmih mesecih bolniške odsotnosti, najdaljšem obdobju brez snežnega treninga v karieri. Z negotovimi občutki, a s šampionsko držo. Kljub težavam se je v predolimpijsko sezono pognal s tremi uvrstitvami na stopničke na štirih tekmah za svetovni pokal.

Rezultati so kazali, da je v velikem slogu premagal še eno veliko oviro, ljubitelji belih strmin so mu spoštljivo ploskali za neverjetno vrnitev, navzven je vse delovalo kot zgodba s srečnim koncem, a v ozadju se je spopadal z bolečinami, ki so se na vsaki tekmi krepile. Koleno si ni nikoli opomoglo. Zdravniki niso imeli odgovorov, koliko časa bo še prenašalo obremenitve na najvišji ravni. Ko so negotove občutke potrdili še pregledi – meniskus ni bil več pritrjen na kost –, je drugič v letu dni legel na operacijsko mizo.

Vroče in otečeno

Pred dnevi se je po dolgotrajnem okrevanju in kondicijski vadbi po več kot sedmih mesecih odsotnosti z belih strmin spet vrnil na smuči. Počasi in previdno. »Koleno se je segrelo in oteklo. Iz preteklih Akslovih izkušenj vemo, da je to znak za premor,« je po Svindalovem prvem spustu po hribu navzdol za NRK povedal Marc Strauss, zdravnik, ki ga je operiral. Opozoril je, da lastnika dveh velikih kristalnih globusov in devetih malih čaka še veliko dela, da bi se lahko podal na prvi smuk olimpijske sezone, ki ga bo konec novembra gostil Lake Louise.

»Zavedam se, da je treba biti potrpežljiv. V teoriji se sliši preprosto, v praksi je precej težje,« je 34-letni Svindal zapisal na facebooku. Prvi dan na smučeh je označil za katastrofalen, nato je, da bi se koleno umirilo, izpustil naslednje snežne treninge, po kolesarski vadbi pa se je tudi koleno na belih strminah bolje odzivalo. »Prve snežne priprave so bile kot vreme na Norveškem: izkušnja z mešanimi vtisi,« je zapisal povratnik po poškodbi, ki v svoji zbirki uspehov hrani 11 kolajn z velikih tekmovanj.

Čeprav se zdijo premiki po poškodbi minimalni in zahtevajo čas, je poudaril, da se mora koleno okrepiti do septembrske vadbe na južni polobli, to je do najpomembnejših priprav za olimpijsko sezono, pri katerih bodo odzivi telesa ključni. V reprezentanci se bojijo, da koleno ne bo zdržalo pritiskov in naporov, ki jih zahteva vrhunska raven.

Nad strah z matematiko

Skandinavec zelo dobro ve, kaj pomeni vztrajnost. Prvič se je v svetovnem pokalu hudo poškodoval pred desetletjem v Beaver Creeku. Zlomil si je nos, ličnico in nekaj zob, utrpel odrgnine po obrazu in 15-centimetrsko ureznino na zadnjični mišici. A leto pozneje, ko se je vračal na prizorišče nočne more, je ugnal vso konkurenco in se veselil zmage. Kako mu je uspelo?

Ameriški raziskovalec Mark Greenlee, ki je podrobneje preučeval dogajanje v Svindalovih možganih, je ugotovil, da ima Norvežan izjemno sposobnost hitrega premagovanja strahu. »Gre za preprosto matematiko. Smukaški nastop traja približno dve minuti. Strah se pojavi v delu proge, ki ga presmučam, v 10 sekundah. Zdi se mi neumno, da teh deset odstotkov uniči celoten nastop. Zato sem sklenil: če izjemno presmučam preostalih 90 %, mi je dovoljeno nekoliko 'mirneje' prevoziti tisti del, ki mi naganja strah v kosti. S takšnim pristopom sem se izognil nevarnosti,« je opisal, kako je odmislil strah, premagal samega sebe in – zmagal.

Čeprav ima 34-letnik, kadar je pod velikim stresom, izjemno zmožnost osredotočanja, se je ravno v primeru lanskega padca v Kitzbühlu pokazalo, da je ta njegova prednost hitrega zatiranja strahu lahko tudi slabost. Ob tem se spušča v pretirano tveganje. Lani je na Streifu, denimo, ignoriral odzive telesa, ki so ga opozarjali na nevarnost. Preden se je pognal iz startne hišice, se je zavedal slabe vidljivosti, ki je še otežila smučanje na eni od najzahtevnejših prog na svetu.

Motečim dejavnikom ni prisluhnil, odmislil jih je in se osredotočil na nalogo. »Vsak izziv vsebuje tveganje, tistega dne pa je bilo tveganje še večje kot sicer. A ker sem bil v izjemni formi, sem bil pripravljen tvegati,« se je za NRK spominjal, kako je zatrl strah, a zato predčasno končal sezono. S posledicami, ki jih odpravlja poldrugo leto.

A hkrati je prav ta zmožnost premagovanja samega sebe tudi tisto, zaradi česar je eden največjih smučarskih asov na svetu. In še: pred poldrugim mesecem se je spet srečal s srhljivo strmino. Tokrat brez smuči. Sproščeno, brez strahu, v poletni preobleki.