Gros: Skakalni center v Planici je najbolj izkoriščen na svetu

Direktor Zavoda za šport Planica in vodja skakalnega finala o pripravah na dogodek in delovanju novega nordijskega centra.

pon, 14.03.2016, 09:00

Planiški nordijski center je dvigal prah pred izgradnjo, med njo in ga tudi po njej, a od srede dalje bo njegova zgodba v senci skakalnega finala svetovnega pokala, ki ga bo s prvim velikim kristalnim globusom zaključil Peter Prevc. Jelko Gros, direktor Zavoda za šport Planica in obenem vodja bližajočega se tekmovanja, je prepričan, da v idealnih razmerah lahko pade tudi nov svetovni rekord.

Kdaj bo letalnica dobila končno podobo?

V soboto je bil opravljen prvi nadzor zaletišča, do jutri pa naj bi bilo to povsem pripravljeno. Hrbtišče je bilo v grobem v petek že končano, med koncem tedna so ga nekoliko še urejali prostovoljci z lopatami, zadnji del priprav pa se nanaša na urejanje izteka, ker smo morali umakniti velike količine snega in zato ograj prej nismo mogli postaviti. Letalnica bo za ponedeljek (danes, op. p.) načeloma pripravljena za polete, za morebitne popravke pa imamo potem še dva dni časa. Je pa res, da v sodobnem času v primerjavi s preteklostjo na letalnici v času priprave ne dela več toliko ljudi, saj ogromno stvari lahko postorimo s stroji. Včasih jih je bilo v takem času tudi po 150, 200 naenkrat na njej.

Lani je planiško dogajanje pred otvoritvijo krojilo pretirano toplo vreme in pomanjkanje snega. Vam je zato letos, ko je bila narava izdatno darežljiva s snežnimi padavinami, lažje?

Ves sneg, ki je padel v zadnjem času, smo morali umakniti, zato je bilo po eni strani slabše, ker je to, tudi zaradi čiščenja vseh površin, podražilo projekt. Po drugi strani pa bo sneg, ki je obležal v dolini, pripomogel k dogajanju med tekmami, saj se bo ozračje počasneje segrevalo, kar bo omililo vpliv vetra.

Generalni sekretar Primož Finžgar je večji proračun kot v preteklosti utemeljil tudi z novimi okoliščinami, ki jih je prinesla izgradnja nordijskega centra. Ste spremenjeni režim občutili tudi pri pripravi letalnice?

Priprava je bila dražja lani, ker smo se morali prilagajati še gradbišču, tako da je zgolj priprava letalnice cenejša, je pa drugačna logistika, tako da se je vse postavilo na glavo in se tudi mi, organizatorji, veliko stvari učimo na novo.

Ampak govorimo o približno 800 tisoč evrov višjem znesku kot lani …

Tega pa ne vem, bi ga moral vprašati, kaj je prineslo takšno zvišanje. To je res veliko.

Bo profil letalnice letos kaj drugačen glede na tolikšne količine snega ali bo enak kot lani, ko je Peter Prevc poletel tudi do rekorda naprave 248,5 m?

Ne more biti, ker je krivulja doskočišča predpisana. Karkoli želiš spremeniti, moraš zaprositi FIS za dovoljenje. Če delaš po svoje, lahko tehnični delegat tekmo tudi odpove, sploh če spremeniš razliko med najvišjo in najnižjo točko. Če bi se komu kaj zgodilo in bi izmerili letalnico po padcu, pa ta ne bi bila v skladu s certifikatom, bi odgovarjala jaz in tehnični delegat.

Veliko nejevolje so lani povzročale težave z zaletno smučino, ki je popuščala ob toplem vremenu in zamaknila tudi kvalifikacije. Kako ste se na morebitne zaplete pripravili letos?

Predvsem smo postavili senčenje po vsej dolžini z izjemo zaključka, vsaj za sedem centimetrov pa smo znižali tudi razdaljo med drsno površino in hladilnim sistemom. Že en ukrep bi moral biti dovolj, zdaj imamo dva in mislim, da smo na varni strani. Jaz vedno trdim, da bo vse v redu, če imaš preveč dvomov, postane situacija neobvladljiva.

Lov na rekorde je večna tema pred planiškim finalom, toliko bolj zaradi rivalstva z Vikersundom. Letos naj bi bilo med finalom hladneje kot lani, torej tudi manj vzgornika pod smučmi letalcev, kar je sicer le eden od dejavnikov, ki vpliva na lovce na daljave. Kakšen finale pričakujete?

Lani nismo imeli pravih razmer za letenje niti en dan, morda so bile še najboljše v soboto. Pričakujem, da se bo nekaj vzgonskega vetra vendarle prebudilo, s tem je hitrost pri pristajanju manjša in večja možnost za daljše polete. Planica ima približno tri do štiri metre manevrskega prostora, toliko dlje bi se morda še dalo poleteti, a podobno je denimo v Kulmu. Lani je Prevc denimo pri 248,5 m pristal s telemarkom in po vetru v hrbet, lahko si predstavljate, da bi z vzgornikom zlahka potegnil še dodatne tri metre. Gre pa za tako ozko področje, da se na to ne moreš odzivati z večanjem hitrosti. Če bi se, bi se veter povečal za približno 0,2 m/s, tekmovalec pa bi se spodaj polomil.

Kakšen odnos imajo pri FIS do bitke za rekorde, ki jo podpihujejo zlasti Norvežani?

Ni čutiti, da bi pritiskali k zaviranju lova na rekorde, saj moramo organizatorji že sami razmišljati o varnosti. Če jo zagotoviš, imaš spodaj vedno rezervo in nekdo, ki je v izjemni formi, v takem primeru lahko s pravo krivuljo leta uide do rekorda. Če pa že v štartu meriš na rekord, lahko narediš veliko neumnost in se lahko kdo polomi. To se je že dogajalo tudi v Planici. FIS je z uvedbo geodetskih točk na letalnici posegla v razne manipulacije organizatorjev. V tem trenutku boj za rekorde najbolj spodbujajo v Vikersundu. Še lani se je govorilo, da so hoteli ponoči kamero postaviti tudi v Planici, da bi videli, ali bomo tik pred zdajci poglabljali dno naprave. Res so se podali v nek čuden boj. Imamo zmagovalca svetovnega pokala in množico ljudi, ki je prišla spremljat polet – le malo jih bo tam zaradi pričakovanja rekorda –, zato ne bi imelo smisla, da vse to postavljamo na kocko.

Jeseni zaključeno gradnjo novega nordijskega centra, ki naj bi dal še dodaten veter v jadra slovenskim skokom v prihodnje, je z izjemno sezono pospremil tudi Peter Prevc. Kako ste po nekaj mesecih zadovoljni z delovanjem celotnega središča?

Prijetno sem presenečen. Po naravi sem optimist, a nas je predvsem turistični obisk vseeno presenetil. Športni segment je obvladljiv, pri turistih pa težko načrtuješ, koliko ljudi bo prišlo ob koncih tedna ali na lep dan. Ko sije sonce, je v Planici kaos, pravzaprav že v Ratečah. Ko pride do takšne zgoščenosti, imamo težave.

Kakšne?

Če dobimo 1000 avtomobilov v enem dnevu, vsi pa bi radi avto parkirali na cesti, je že to hud zalogaj. Ob takšnem obisku se poveča tudi čas postrežbe pijače, kar spet koga zmoti. Center je bil zgrajen za okoli 500 obiskovalcev dnevno, ne pa za nekajkrat večjo številko.

Se vas še vedno drži optimizem, da vam bo za celotno njegovo delovanje uspelo obrniti potreben milijon evrov na leto?

Seveda, še celo bolje nam kaže. Predvsem seveda računamo na turiste, zgolj prihodek zip lina naj bi bil na letni ravni okoli 80 tisoč evrov, parkirnina naj bi prinesla med 50 in 60 tisoč, skakalni finale sam po sebi prinaša presežek, upam pa, da se bo tudi tekaški del sčasoma razvil do te mere, da bodo imeli kaj od tega. Tu še vedno vidim težavo. Tekači se namreč še kar postavljajo v razmeroma pasivno vlogo in v tekmi premalo vidijo priložnost za panogo in za dodaten zaslužek za tekmovalni del.

Kdaj bodo povsem zaživele tudi manjše skakalnice, o katerih je bilo med gradnjo veliko pohvalnih besed, saj naj bi klubom olajšale treninge in priprave mlajših rodov. A klubi so letos že negodovali, češ da so bile preslabo pripravljene, četudi uporabo plačujejo.

Vedno se najde kdo, ki ni zadovoljen, a skakalnice so izkoriščali vso zimo, seveda pa v primeru deževja ali sneženja ne morejo biti kar pripravljene. V nordijskem centru je zaposlenih nekaj ljudi, ne razpolagamo z nizom prostovoljcev, ki denimo pomagajo pripraviti skakalni finale. Zato po slabih vremenskih razmerah nekaj časa traja, da je vse spet nared. Večina klubov to razume, pogosto so celo sami poprijeli za delo, da je bilo vse čim prej spet na voljo in za uporabo.

Kako to, da ob številnih obiskovalcih Planice, na kateri merite ob izraziti tržni naravnanosti, v nordijskem centru niste računali na gostinsko ponudbo?

Ob celinskem pokalu v teku na smučeh je bilo v Planici precej ljudi, a je gostinec, ki je zunaj zgolj v času tega tekmovanja prodajal tople obroke, zabeležil komaj kakšen nakup. Nobenega interesa ni bilo. Center sicer ni registriran za gostinsko dejavnost, nima niti primernih prostorov, hamburgerji, hot dogi in podobne stvari pa ljudi niti ne bi zanimali. Sicer pa Planica ima gostinsko ponudbo, in to v hotelu, ki je le streljal stran od centra.

Že pred časom ste ocenili, da se bo moral tekaški del centra vzdrževati tudi z drugo turistično ponudbo. V zadnjem času je med ljubitelji teka nastala pobuda za ohranitev tekaških prog, saj so prepričani, da bodo s skakalnim finalom uničene in bo s tem tudi konec sezone – navzlic obilnim količinam snega v dolini pod Poncami. Se pritožujejo utemeljeno?

Težava v Sloveniji je, da pogosto ne vidimo prek svoje meje in kakšne koristi kaj prinaša. Skakalni finale je pomemben v širšem smislu, postal je najbolj prepoznavna blagovna znamka, in seveda v njegovem času velja drugačen režim, vendar se za tekače zato sezona še ne bo končala. Še naprej bodo na voljo proge proti Tamarju, za katere skrbi lokalna turistična organizacija, prav tako bomo v centru še naprej ohranjali progo, ki bo povezovala Tamar s Planico. Poglejte primer: pri skakalnicah smo si za cilj zastavili približno 13 tisoč skakalnih enot na leto, kar je bila optimistična ocena, ki pa smo jo celo presegli, s čimer smo najbolj izkoriščen skakalni center na svetu. Vsi, tako tuji kot domači skakalci, pa za trening prispevajo 9 evrov. Kljub temu bomo imeli v tem delu verjetno okoli 30 tisoč evrov primanjkljaja, ki ga bomo pokrili iz drugih virov centra. Vsem tekačem je prav tako na voljo, da zakupijo paket po ceni 2,5 evra, s katerim bi dobili tudi druge ugodnosti v centru, od garderobe dalje. Za to se ni še nihče odločil, treninga v smučini pa jim, dokler so v Sloveniji zakoni, kakršni so, ne moremo računati. A stroški vseeno nastajajo, kar smo vedeli vnaprej, zato pa smo predvideli, da se bo ta segment moral pokrivati iz turistične ponudbe.

Kam pa odvažate prekomerne količine snega z letalnice? Veliko je bilo v preteklosti govora o načrtih za njegovo skladiščenje, s čimer bi lahko podaljšali tudi tekaško sezono?

Snega ne bomo skladiščili, ga bomo pa po tekmi zvozili v garažo, kjer bo prek poletja urejena tekaška proga. Če bi ga skladiščili, bi nas to na kubični meter stalo okoli 7 evrov, saj so v to med drugim vključeni priprava snega, odvoz in vračanje ter ustrezna zaščita. To je večji strošek, kot če ga izdelamo na novo. Naravnega ne bi skladiščili, ker veliko prej propade, mešati pa ga z umetnim tudi ne moremo, ker potem nastanejo žepi, ki delujejo kot radiatorji in še spodbujajo taljenje. Skladiščenje ni enostavna stvar, predvsem je zelo draga. V Klingenthalu so že davno ugotovili, da je cenejše, če najamejo tovarno za proizvodnjo snega, in so skladiščenje opustili. Treba je vedeti, da pri vrhunskih športnikih ne moreš računati na zaslužek, kvečjemu z njimi ustvariš izgubo. Zanje moraš standard postaviti zelo visoko, Davos, ki se ga postavlja kot nekakšen ideal, to denimo počne in tudi skladišči sneg zato, da sezono zgodaj odpre. A vse to tam počnejo zavoljo širše turistične zgodbe v regiji.

Prijavi sovražni govor