Imajo vse, a le s kančkom več so na vrhu

Planica – Nekdanji avstrijski skakalec Alexander Stöckl nad norveško skakalno reprezentanco kot trener bedi od leta 2011, tedaj je krmilo prevzel od Finca Mike Kojonkoskega. V tej sezoni je z izbrano vrsto osvojil štiri olimpijske kolajne, po pet posamičnih in ekipnih zmag v svetovnem pokalu, naslov svetovnih prvakov v poletih posamično in ekipno ter pokal narodov.

Mojca Finc

Pred dvema letoma ste na finalu v Planici dejali, da je ključ uspeha vaše reprezentance razumevanje vrhunskega športa. Takrat so norveški skakalci pridobivali izkušnje. Zdaj so že izdelani tekmovalci.

Lepo potovanje imam za sabo s temi fanti. So skromni, stremijo k izboljšavam pri tehniki, opremi, kondiciji ves čas, vsak dan se želijo naučiti kaj novega. V ekipi ni nikogar, ki meni, da ima dovolj izkušenj. Radovedni so, hočejo vedeti več o svojem športu, o tem, kar delajo.

Vsi člani ekipe (Fannemel, Stjernen, Forfang, Tande, Johansson) z izjemo poškodovanega Gangnesa so v tej sezoni vknjižili zmago. Dosežek ni običajen. Koliko jih motivira medsebojni uspeh?

Zelo. Tekmovalci se spoštujejo, spoštujejo tudi uspehe drugih. Tako napredujejo z učenjem, ne izgovarjajo se, da je nekdo zmagal s pomočjo sreče, ljubosumja ni. To je za nas kot ekipo zelo pomembno, to kulturo pa so gradili skozi mnoga leta. Kadar je komu iz ekipe uspelo, so dobili zaupanje.

Veliko ste jih naučili. Kaj pa so oni vas?

Naučili so me, da je vsak skakalec drugačen. Na začetku trenerske kariere se ti zdi, da imaš jasno vizijo o vsem: tehniki, pristopu, delu. Potem pa se skozi čas naučiš, da se vsi razlikujejo po osebnosti, tekmovalnem značaju, biomehaniki, telesnih sposobnostih ... Moraš biti odprte glave, da vsakemu zagotoviš prave informacije ob pravem času. Razmišljati moraš v tej smeri, da ne boš nikoli v svoji karieri srečal isti tip tekmovalca.

Veliko dela torej.

Drži. In veliko razmišljanja, komunikacije. Treba se je veliko pogovarjati, tudi ko se umaknemo od skakalnic. Ne samo o tehniki, ampak skušati razumeti tekmovalčevo osebnost. Skoki so zelo psihološki šport, ker so zelo tehnični. Osebno počutje je zelo pomembno za uspeh in dobro skakalno tehniko.

V tej sezoni imate naslov svetovnih prvakov v poletih, pokal narodov, tu so še posamične zmage, olimpijske kolajne. Kaj je vaš največji trenerski izziv prihodnosti?

Največji trenerski izziv je ohraniti fante in trenerje motivirane. Da bi delali trdo, kot smo lansko poletje. Imeli smo jasen cilj – zlato olimpijsko kolajno. Vsak je delal 110-odstotno zanj. Zdaj, ko smo ga dosegli, je vprašanje, kaj je naš naslednji in kako nadaljevati s tako trdim delom. Imamo potencial, veliko tekmovalcev, odlične trenerje, fantastičen duh, ampak potrebuješ tisti kanček več, da ostaneš na vrhu.

Sedem let že delate z Norvežani. Koliko ste vnesli avstrijskega načina dela in koliko ste prevzeli norveške miselnosti?

Približno polovica je enega in drugega, dobra mešanica. Pomembno je bilo vnesti tehnično sliko skokov, ki sem jo pridobil skozi izobraževanje v Avstriji, saj so imeli v norveški vrsti malo drugačno idejo, kako tehnično skakati. Pa kako organizirati delo s tekmovalci po regijah, saj prebivajo po vsej državi ter kako komunicirati. To sem prinesel iz Avstrije na Norveško. Na Norveškem pa sem se naučil veliko o izjemnem ekipnem duhu, o tem, da so vsi enaki, enakopravni, nihče ni privilegiran. V takšnem okolju je zelo prijetno delati.

S fanti se sporazumevate v angleščini?

Ne, v norveščini. Odraščal sem v dvojezični družini, saj moja mama prihaja iz Anglije, od majhnega govorim angleško in nemško. Če sta ti ta dva jezika osnova, se ni težko naučiti norveškega. Zame je bil to velik cilj. Če delaš v tujini in hočeš zgraditi sistem, moraš razumeti kulturo. In če hočeš razumeti kulturo, moraš govoriti isti jezik kot tvoji sodelavci.

V sistem vključujete tudi nekdanje tekmovalce: Bjørna Einarja Romørna, Henninga Stensruda ...

Tudi Rune Velta je zraven. Trenira mlade v Oslu. Za sistem je pomembno, da obdržiš ljudi s kompetencami, s katerimi usmerjajo nove rodove. Na vseh področjih. Romøren se, denimo, ukvarja z marketingom. Pozna panogo, ves ustroj, prizorišča, ve, kaj je za nas pomembno, kako prodati naš šport občinstvu. Ravnokar je končal kariero Tom Hilde, on je tehničen tip, ima odlične ideje pri opremi. Zato ga skušamo zadržati, da nam pomaga pri tehničnem razvoju, kaj je pomembno za varnost, učinkovitost v letu ...

Menite, da je to norveški koncept?

To je splošen koncept: zadržati v sistemu ljudi, ki imajo znanje. Kar velja tudi pri uspešnih podjetjih. Vlagaš v ljudi, razvijaš njihov potencial in ko na neki točki končajo, jih skušaš zadržati v sistemu, da predajo znanje in miselnost naslednjim rodovom.

Slovenci so bili v tej zimi daleč od uspehov preteklosti. Kako jih vi vidite?

V svetovnem pokalu je prisotnih nekaj novih imen, treba jim je dati čas, da se razvijejo in navadijo na svetovni pokal. Težko pa kaj bolj komentiram, ker ne poznam njihovega sistema in dela. Navzven opažam mlade, ki jim gre, nekaj dobrih rezultatov so imeli, starejši rod pa je morda na odhodu. Je pa Jurij Tepeš že v kvalifikacijah zelo dobro skočil, vidi se, da so še pripravljeni trdo delati. Morda bo kaj drugače v naslednji sezoni.

Radi imajo polete. Kot Norvežani. Kje je ključ, da so Norvežani tako uspešni na letalnicah?

To me zelo pogosto sprašujejo. Še vedno ne poznam glavnega razloga. V splošnem imajo držo do rekordov, premikanja meja. Imeli smo krasno izkušnjo pred kratkim v Vikersundu. Jutro pred nedeljsko tekmo smo bili gostje na mini turneji raw air za otroke v starosti od šest do deset let, tekmovali so na 30-metrski skakalnici. Bilo jih je 40, pogovarjali smo se z njimi, se fotografirali ... Prva stvar, ki so jo izrekli, je bila, da hočejo nekega dne, ko bodo veliki, skakati na največji letalnici na svetu, želijo si svetovni rekord. To držo imajo v sebi. Pa še ena zadeva je. Na Norveškem predvsem poleti piha več različnih vetrov, veter se zelo spreminja, razmere so težke v primerjavi s Srednjo Evropo. Norveška je bolj ravna, blizu morja, vetrovi pridejo z vseh smeri. Menim, da se Norvežani zato navadijo na različne razmere precej zgodaj v svoji karieri. To je moja razlaga. Da zmoreš dober odriv v raznovrstnih razmerah, je nekaj v glavi, povezano s samozavestjo.

Pogodba vam poteče leta 2022. Predvidevam, da ponudb že zdaj mrgoli.

Ne, ker vsi vedo, da pogodbe ne bom prekinil. Dobil pa sem klic iz Avstrije, zanima jih, če se bom vrnil v prihodnosti.

V svoji trenerski karieri ste dosegli že ogromno.

Tekmovalno kariero sem končal pri 21 letih in leto pozneje začel trenersko, najprej v otroških kategorijah. Velika prednost trenerja je, če gre skozi vse korake, vse selekcije. Pomembno je, da veš, kaj se s skakalcem dogaja v različnih razvojnih fazah, preden prideš na najvišjo raven. Tako se naučiš, skozi kaj vse je šel. In spoznaš, kaj je tista zadnja stvar, ki ga popelje do statusa najboljšega. Imel sem priložnost, da sem šel čez vse te korake – delal sem z otroki, mladinci, bil pomočnik trenerja v reprezentanci, deset let sem delal na smučarski gimnaziji v Stamsu. Skozi vse to sem sestavil celo sliko. Hvaležen sem, da sem pridobil vse te izkušnje, preden so me povabili v reprezentanco.