Išče prave nastavitve tako v glavi kot pri smučanju

Val Gardena – Za najboljšega slovenskega smučarja Boštjana Klineta se olimpijska sezona ni začela po željah in pričakovanjih, saj je na »hitri« severno-ameriški turneji dosegel le eno uvrstitev med dvajseterico (19.), enkrat je ostal brez točk, dvakrat je bil med 25. in 29. mestom. Seveda upa, da bo bolje ob selitvi na evropski sneg, začenši z Val Gardeno, kjer pa doslej ni ravno blestel, saj je bil najvišje – lani – na 15. mestu.

Uvod v sezono se vam ni najbolj posrečil, saj ste se na severnoameriški turneji na štirih tekmah osvojili zgolj 20 točk. Kaj vse je šlo narobe?

Nič posebnega ni šlo narobe, tako v športu kot v življenju prihaja do vzponov in padcev. V Lake Louise sem smuk presmučal dobro, a čas ni bil takšen, kot bi si želel, medtem ko sem v superveleslalomu naredil napako, sicer bi bil precej višje. V Beaver Creeku pa nisem dovolj napadal, nisem iskal idealne linije, ampak sem se osredotočil bolj na hitrost, nisem ubral prave taktike in rezultata ni bilo. A po eni strani super, da se je to zgodilo, zdaj bom skušal že na treningih bolj napadati, iskati tekmovalno linijo. Padec oziroma neuspeh vedno dobro vpliva na posameznika, saj ga naredi močnejšega, iz tega se vedno kaj nauči.

Torej bo imel slab začetek bolj pozitiven kot negativen vpliv?

Seveda. Ko je na morju vihar, ne nehajo veslati, ampak ravno obratno, veslajo še močneje, osredotočajo se le na to, kaj morajo narediti in tako se tudi jaz osredotočam na smučanje. Še vedno znam dobro smučati, še vedno sem lahko pri vrhu. Moram poiskati prave nastavitve tako v glavi kot pri smučanju, kdaj se bo to zgodilo, pa bomo videli, čez dan, mesec, leto, dve ... Treba je biti potrpežljiv.

Bo Val Gardena bolj realen pokazatelj vaše pripravljenosti, kot sta bili severnoameriški postojanki?

Sicer tudi v Gardeni doslej še nisem dosegel rezultata, s katerim bi se lahko prav hvalil. Velikih pričakovanj, apetitov tako nimam, skušal bom vzeti čim več, vzeti, kar se mi bo ponudilo, pokazati največ in bomo videli, kam me bo to pripeljalo.

So se zdaj pritiski glede OI kaj spremenili, ker se je poškodovala Ilka Štuhec? Sicer bi bila vsa pričakovanja javnosti usmerjena nanjo, zdaj pa ste vi takorekoč glavni slovenski adut v alpskem smučanju.

Ne, ni dodatnega pritiska. Ne ženem si k srcu, ali bodo oči uperjene vame, kaj bodo ljudje rekli, če bom slab. Skušam se osredotočati nase, na to, kaj delam, kar mi je všeč v prostem času. Je pa to sicer del športa, da si v ospredju, da si pod pritiskom in da se naučiš delovati v takšnih okoliščinah.

Visokih pričakovanj ne skrivate več, večkrat ste jih že izpostavili. Se ne bojite, da bi bilo razočaranje toliko večje, če se ne bi izšlo po vaših željah?

Ne, ker je povsem vseeno, ali povem cilje na glas ali jih držim v sebi. Če imam visoka pričakovanja in se ne uresničijo, bom enako razočaran, ne glede na to, ali sem o njih govoril javno ali ne. Logično je, da ima vsak športnik v svoji karieri določene cilje, sanje, želje in da sta cilj vsakega olimpijske igre in svetovno prvenstvo. Ne vem, zakaj ne bi upal tega povedati.

No, tudi vi še v prejšnji zimi niste bili tako odločni v besedah. Ste se odločili, da ne boste več skromni, da si zaslužite olimpijsko kolajno?

Vem, da si jo zaslužim, ker si jo vsak zasluži. Zaslužim si jo, ker živim, ker obstajam, ker smučam, enako velja za vse ostale. Tako kot bi si vsi zaslužili primerne razmere za življenje, a imamo na eni strani ljudi, ki služijo milijarde, na drugi strani pa ljudje spijo na cesti. Ne zaslužim si je zato, ker sem delal tisoč ur v fitnesu in ker sem tisoč ur smučal, ampak ker obstajam. Sicer pa v moji glavi, v načinu priprave, razmišljanju ni velikih sprememb. Napredujem vsak dan, a to ni posledica rezultatov, ampak duhovnega, mentalnega dela, ki se mu dnevno posvečam.

Bi si želeli več takšne odločnosti, kot smo jo na koncu poznali pri Tini Maze, pri kateri se je zdelo, da bo osvojila točno tisto, kar se je odločila?

Ne, ker sva si povsem različna tako v zasebnem kot smučarskem življenju. Poznam njene odlike, imel bi jih, a ne bi rekel, da je rezultate dosegala zaradi odločnosti. Prinašala jih je njena celotna naravnanost, ne zunanji vtis.

Je po zmagi v Kvitfjellu težko brzdati željo, nestrpnost po ponovitvi rezultata?

Za zdaj še ne. Težko je bilo takoj po tem, ko sem zmagal, ker so bili občutki še sveži, zdaj pa ne več. Skušal bom delati v smeri, za katero vem, da mi prinaša dobro smučanje, rezultate, vem, da je to prava pot, skušal bom biti potrpežljiv, tako kot sem bil, ko ni bilo rezultatov, oziroma ko so bili, pa potem spet ne. Treba je vztrajati in biti osredotočen na delo. Vem, da sem sposoben, upam, da se bo to še potrdilo. Vsekakor pa drži, da je pot navzgor težka, še težje pa se je na vrhu obdržati. Meni se za zdaj ni uspelo, saj so rezultati šli navzdol.

Bodo vaš vrhunec OI v Pjongčangu ali nato v Pekingu?

Upam, da bodo to še ene po Pekingu. Ampak seveda bo veliko odvisno od tega, kako se bom počutil, če bom zdrav, če bom imel motivacijo, če bom še videl smisel. Resda za smukače velja, da dozorijo nekoliko kasneje, a so leta zelo relativna, še vedno nekateri zablestijo že pri 20, drugi precej po 30. rojstnem dnevu. Na igrah 2026 bo moja starost pri 34 letih tudi še idealna, a že zdaj se počutim zelo dobro. Realno je, da dosežem vrhunec že v Pjongčangu, lahko je to Peking, a dotlej se lahko še marsikaj zgodi, nikoli ne veš, kam te zanese življenjska pot. Dokazal sem, da lahko zmagam, OI pa vedno prinesejo presenečenja, saj lahko favorite premagata pritisk in živčnost.

Igre v Pjongčangu bodo vaše prve. Se jih že veselite?

Ne prav posebej, ni nekega vznemirjenja. Tudi za zmago sem si vedno mislil, da bo nekaj posebnega, ko sem zmagal, pa je bilo, kot da bi šel v trgovino po kruh. Predstavljam sicer si, da bodo olimpijske igre odlična izkušnja, a ko bom prišel domov, bo verjetno enako, kot bi se vrnil iz Gardene. Morda imam nekoliko drugačen pogled, res me ne prevzema evforija.

Ste si že velikokrat zamislili, kako bo vse skupaj potekalo?

Obe progi sem že velikokrat predelal v glavi, šel čez valove, pasti. Velikokrat sem že vizualiziral, da bi lahko v Pjongčangu izvedel popoln nastop, ki bi lahko prinesel zmago ali drugi dober rezultat.

Smuk na OI je znan po presenetljivih zmagovalcih, denimo Matthiasu Mayerju, Tommyju Moeju, Antoinu Deneriazu, Jean-Lucu Cretieru. Nekateri niso nikdar dosegli zmage v svetovnem pokalu. Ste se kdaj zalotili pri razmišljanju, kaj če bi bili naslednji vi?

To se verjetno sprašujemo vsi že od otroštva. Seveda bi bilo izjemno, če bi se nekaj takšnega zgodilo prav meni. A na štartu je recimo 60 tekmovalcev in vsak si želi zmagati, a trije upajo to reči na glas, morda si želijo celo preveč, potem pa pridejo Deneriaz, Moe, Mayer, ki ne občutijo nikakršnega pritiska in nimajo česa izgubiti ter zmagajo ...

Da držiš stik s konkurenco, je treba vseskozi napredovati. Kje ste pred sezono naredili korak naprej?

Izboljšal sem tehniko, skoke, štart, boljši sem pri psihični pripravi pred štartom, kondicijsko se bolje počutim oziroma mislim, da sem boljši, tako da mislim, da sem povsod napredoval.

Sezona se je začela z dvema smrtnima primeroma – Poisson, Burkhart –, kako je vplivalo to na karavano, na vas?

Ob smrti Poissona je bil šok vsekakor velik, pri Burkhartu je bilo nekoliko drugače, ker ga nisem poznal. Ne vem, kako se ta čas počutijo Francozi, a vse skupaj je videti precej normalno, običajno. Smrt je pač del življenja, a danes smo nanjo bolj občutljivi, kot so bili včasih. Sprva res pomisliš, da se lahko kaj takšnega zgodi tudi tebi, zaveš se minljivosti, spet ceniš veliko bolj določene stvari, a to traja kratek čas, potem pa se spet vse vrne v stare tirnice.