Ivica Kostelić: Pomagamo. Tudi drugi so nam. To je naša dolžnost

Ljubljana – Prav prijetno je bilo videti nekdanjega smučarskega šampiona Ivico Kostelića, kako na tekmi na Sljemenu sproščeno uživa ob soprogi Elin, sinu Ivanu in sestri Janici, umaknjen od bremen, ki jih prinaša vrhunski šport. A 38-letnik pravi, da vendarle pogreša iskanje svojih meja. Lani ob tem času je v Wengnu zadnjič tekmoval v svetovnem pokalu. Zdaj je svetovalec na Hrvaški smučarski zvezi.

Pred enim letom ste nam v Zagrebu dejali, da se glava in telo borita, kako naprej. Je zdaj glava mirna in telo zadovoljno?

Točno tako je, glava je mirna in telo zadovoljno.

Tedaj ste razkrili, da ste 10 mesecev na leto jemali tablete zaradi bolečin v kolenu. Kakšno je stanje, ko ne tekmujete več?

Koleno ni več primerno za tekmovalno smučanje. Dobra stvar je, da lahko zdaj sam izbiram svojo hitrost. Ni mi treba pritiskati nanj preko vseh meja in od njega zahtevati rezultata, več smučam za užitek. Obremenitve so manjše, bolečine pa močnejše, ker zdravil ne jemljem več. Vesel sem, da sem se jih znebil, saj slabo vplivajo na telo.

Veliko športnikov pade v krizo po koncu kariere. Vi ste hitro našli nove izzive, vedno ste bili aktivni na različnih področjih. Kakšno je bilo soočenje z vsakdanom – pričakovano ali nenavadno?

Pomembno je preusmeriti misli. Imam veliko hobijev, kar je pri prilagajanju na »novo« življenje dobro. Naenkrat namreč dobiš ogromno prostega časa. Vso energijo, ki si jo prej usmerjal v eno stvar, lahko zdaj po lastnih željah usmeriš v nekaj drugega. Prečkal sem Grenlandijo. Ta projekt in priprava nanj sta zasedla precejšen del obdobja – marec in april –, ko sem delal prve, najtežje korake, ko sem se odvajal od smučanja, načina življenja, ki me je zaznamoval. Kmalu zatem sem šel na morje in se ukvarjal z drugimi stvarmi. Veliko zadovoljstva sem našel v vseh teh hobijih, ker sem končno imel čas zanje. Dobil pa sem tudi priložnost, da ostanem v stiku s smučanjem kot svetovalec na Hrvaški smučarski zvezi.

Koliko pa pogrešate beli cirkus in tekmovalni duh?

Morda najbolj pogrešam to, da bi bil pogosto blizu svojih mej. Obdobju po končani karieri pravim življenje v četrti prestavi. Kot vrhunski športnik si ves čas vajen živeti v šesti. Zdaj je vse upočasnjeno. Sem pa tja bi si rad privoščil prestaviti v šesto, sicer ne bom zadovoljen.

Januar je bil vaš mesec, mesec klasik v Wengnu in Kitzbühlu. Kombinaciji, disciplini, ki kaže širino smučarja, so šteti dnevi. Mednarodna smučarska zveza (FIS) sili s paralelnimi dvoboji. Je to prava smer?

Številne poteze, ki so jih naredili, se zdijo kot sabotaža alpskega smučanja. In tudi ta je strel v lastno koleno. Kombinacija je simbol tega športa, je prva in osnovna disciplina. Ljudje so nekoč premagovali hribe, v zgornjem delu, kjer ni bilo dreves, so smučali smuk, v spodnjem pa so slalomirali mimo njih, premagovanje hriba je bila torej kombinacija – to je duh smučanja. A s takšnim pogledom se nihče ne ukvarja. Preteklost je že pokazala, in tudi prihodnost bo, da je to zgrešena odločitev.

Vodstvo FIS si želi s paralelnimi tekmami pritegniti več pozornosti javnosti.

V svetovnem pokalu se izvaja diktatura mediokritete. Kolikor se šport umika od obremenitev in izzivov, ki jih določa vrhunskost, manj je vrhunski, bolj je rekreativni. Vrhunski šport mora biti najtežja oblika aktivnosti. Kombinacija povezuje dve diametralno nasprotni si disciplini. To je brez razprave najtežje in nosi največjo vrednost, ki jo smučanje lahko ponudi. Umik od tega je korak nazaj, degradacija vrhunskega športa. Vsaka specializacija je za šport slepa ulica. Tekmovalci so z usmeritvijo v eno disciplino dobili možnost linije manjšega odpora, kar se v športu ne sme zgoditi. Specializacija pomeni, da nekaj ni v redu v sistemu, v katerem se tisto, kar je težje in ima največjo vrednost, nagrajuje kot manjvredno.

Če pogledamo, kdo je sploh še ostal med vsestranskimi smučarji, ugotovimo, da so takšni zelo redki.

Jaz sem bil eden izmed zadnjih. Vendar nikogar ne krivim za to. Zakaj bi slalomist tvegal in treniral smuk, če je povsem zadovoljen z eno ali dvema disciplinama. Sistem mu je omogočil, da mu ni treba vaditi štirih. Ampak to je problem, ki nikogar preveč ne zanima. Ko so v Kitzbühlu ukinili klasično kombinacijo (v sezoni 2013/14 je več ni bilo; sestavljena je bila iz smuka in dveh slalomskih nastopov, ki sta bila na sporedu dan po smuku, op. p.) in uvedli ta cirkus (smuk oziroma superveleslalom in en slalomski nastop, vse v istem dnevu, op. p.), sem rekel, da bo to po treh letih razpadlo. In točno to se je zgodilo.

Kratkoročne rešitve?

FIS o dolgoročnih ne razmišlja. Imajo pa njihove poteze posledice, s katerimi se morajo soočiti. Denimo skupina 30, ki so jo uvedli v sezoni 1991/92. Storjena škoda traja že dolgo, kmalu bo prišlo do tega, da je zelo malo mladih tekmovalcev v svetovnem pokalu, ker se niso mogli prebiti med najboljših 30. Počasi so dvignili roke in zdaj imamo veliko luknjo. Slalom je sistematična disciplina z velikim številom 30-letnikov in tekmovalcev, ki so starejši od trideset. Če ni sveže krvi, začne kakovost športa padati in tudi prihodnost panoge ni več tako svetla. Sprašujem se, če sploh obstaja kakšna strategija za prihodnost, ker je politika zelo kratkovidna.

Vedno ste povedali, kaj vas moti, zaradi kritičnosti vas pri FIS niso hoteli slišati.

Veliko interesov se skriva v ozadju. Ti pa so za šport neugodni. Interesi sponzorjev, televizije ... Skupina 30 na drugi progi je posledica pakiranja športa v izdelek, ki bo všečen televiziji. A to za šport ni dobro, potrebni so kompromisi.

Kako bi se vi lotili sprememb?

Moj predlog je bil sistem 20-30-40. To pomeni, da bi se 20 najboljših s prve proge v obratnem vrstnem redu dokazovalo na drugi, 30 bi jih prejelo točke, v finale pa bi se jih uvrstilo 40. Najboljših 20 bi televizija pokazala v prenosu, ti smučarji bi dobili več medijske pozornosti. Hkrati pa bi se odprl prostor za tiste med 30 in 40, torej za mlade, zelo dobre tekmovalce, ki so ostali pred vrati skupine 30. Po zdajšnjem sistemu so, ker se niso prebili skozi, izginili. In to je treba ustaviti, če hočemo, da se šport razvija. FIS je zapletena organizacija z veliko interesi, ki jih vodijo velike nacije, denimo Avstrija. Menim, da to ni dobro, saj smučanje ni srednjeevropski šport, ampak globalni. Ampak oni držijo vajeti trdno v svojih rokah, zato se jim zaprt krog izplača. Nisem prepričan, če sploh hočejo kaj drugega, verjamem pa, da na koncu niti avstrijsko prvenstvo ne bo več zanimivo.

Andrej Šporn nam je v nedavnem intervjuju razkril, kako so Avstrijci iskali bližnjice in izigravali sistem. Vi ste pazili na vsak cent, oni, bogata reprezentanca, so delali nešportne poteze. Koliko se vas je to dotaknilo?

Pogosto smo lahko videli nenavadne prijeme; ilegalne ali pollegalne, iskanje lukenj v pravilih. Ne bom rekel, da se ni nihče drug s tem ukvarjal, ampak jaz sem videl samo Avstrijce, ki so se s tem ukvarjali organizirano. Morda imajo še vedno korist od tega. Naj to zveni kot tolažba ali ne: športni uspeh, ki ni dosežen pošteno in častno, ne pomeni nič. V vojni je morda normalno goljufati, ampak v športu ne, to je džentlemenski posel.

Med reprezentancami ste si sicer veliko medsebojno pomagali, kajne?

Tekmovalci s(m)o na splošno v dobrih odnosih, jemo iz istega krožnika in skupne so nam iste stvari. Čeprav s tekmeci nisi prijatelj, te razumejo bolje, in enako ti njih, kot večina drugih ljudi. Ker vsi mi vemo, kaj vse moraš dati skozi, da bi postal dober tekmovalec.

Ilki Štuhec je vaša družina rešila kariero, ko jo je povezala s kirurgom Friedrichom v Švici.

Rešili ali ne, mi hočemo pomagati. Tudi drugi so nam. Menim, da je to naša dolžnost.

Vam je v zadnjih letih kariere pomagala sestra Janica, spremljala vas je na tekmah in treningih. Kakšna je bila njena pomoč?

Zame je bila zelo pomembna njena prisotnost. Vse življenje smo bili v smučanju. Smučanje je zame asociacija na družino. Ko je Janica končala kariero, mi je bilo zelo nenavadno, da je ni več zraven, manjkala mi je. Ko se je vrnila v drugi vlogi, kot spremljevalka, se mi je zdelo, da se je spet vse postavilo na svoje mesto. Ona oddaja pomirjenost in odločnost, vedno sem rad prisluhnil njenemu mnenju o čemerkoli, naj bo to tehnika, taktika ali kaj drugega.

Zdaj vi svetujete mlajšim rodovom. Kako jim vsaditi zmagovalno miselnost, je to sploh mogoče? In koliko so drugačni od vaše generacije?

Precej drugačni so. Ali je mogoče vsaditi zmagovalno miselnost – to je dobro vprašanje, na katerega nimam pravega odgovora. Zagotovo je najpomembnejša od vsega izkušnja. En dober izrek pravi, da je izkušnja bistvo, verbalizem pa prazna abstrakcija. Nekomu lahko pripoveduješ zgodbo, ampak če tega ni sam izkusil, bo težko razumel, kaj mu govoriš. Hkrati boš težko verbalno nekoga naredil mentalno močnega. Tovrstno moč lahko pridobi skozi svoje izkušnje, svojo pot. Z zgodbo lahko nekomu pomagaš, da nekaj izboljša, ne verjamem pa, da ga lahko spremeniš v zmagovalca, če ni zbral dovolj izkušenj, da bi bil pripravljen za to. Tako menim zdaj, morda pa vam bom čez 20 let odgovoril drugače.

Ampak vaše mnenje mladim veliko pomeni, gotovo vam prisluhnejo.

Upam, da mi. Najbolj jih zanimajo praktične stvari; kako razmišljaš, ko si dober, in kaj, ko si slab, kako se rešiti iz težkih položajev ... Mi izhajamo iz povsem drugačne situacije. Morali smo prehoditi precej dolgo pot, da smo dosegli točko, do katere so drugi prišli relativno lažje. Iz te perspektive je zato težko deliti izkušnje. Smučanje je verjetno eden najlepših športov, ne vem pa, če to vidi ta nova generacija. Morda so malo razvajeni.

Drugačni časi so?

Verjetno. Zelo veliko je nepotrebnih informacij. Precej stvari je, ki so se spremenile.

Kateri bo vaš naslednji izziv?

Če bo do konca meseca sneg, bom prečkal Velebit na turnih smučeh. Približno 110 km. Marca in aprila grem na Norveško in Islandijo. Nič ekstremnega ne bo, kot je bilo prečkanje Grenlandije. Islandijo sem nazadnje na smučeh prehodil z oskrbo, tokrat nameravam to storiti brez nje. Ko se bom vrnil domov, grem jadrati.

Čas za družino vedno najdete?

Vsekakor. Moram ga najti. Verjetno mi ni treba govoriti, kako čustveno pomembno je za vsakega, da je ob družini. Hkrati so ta majhna bitja (z ženo Elin imata dva sinova, op. p.) na nek način odvisna od tebe in ne moreš ignorirati svoje odgovornosti zanje.

Tudi po koncu kariere ste v stiku s Tino Maze.

Vsekakor, drži.

Kakšni so ti stiki, umaknjeni od belih strmin?

Slišali smo se za novo leto. Spremljamo, kako napreduje njeno blaženo stanje. Zelo sem vesel, da se ji končno uresničuje tudi ta sen. Vem, koliko si je to želela. Veselimo se prihoda novega bitja na svet. In nadejam se druženja naših otrok v prihodnosti.