Jakov Fak: Ukrajinke naj premagujejo fante, a jaz se jim ne dam

Pri Jakovu Faku, edinem biatloncu slovenske reprezentance z naslovoma svetovnega prvaka, je spet opazen nasmeh. Dolgo ga ni bilo, za njim sta dve mučni sezoni, polni različnih težav. Že ob uvodu v olimpijsko zimo pa je na Švedskem potrdil vrnitev k eliti, še vidneje ga nato potrdil z zaporednima uvrstitvama na stopničke druge postaje sezone – v Hochfilznu na Tirolskem.

Resda ste tridnevni tekmovalni spored v Avstriji sklenili z nastopom v štafeti, toda vsem navzočim, ki smo vas tu spremljali, bo zagotovo najbolj v spominu ostalo napeto sobotno zasledovanje v gostem sneženju. Kako se zdaj, ko ste se umirili, ozirate k tej tekmi?

Na koncu sem bil navdušen nad razpletom! Drži, ni bilo preprosto tekmovati, predvsem sem se moral temeljito lotiti taktičnega načrta, razporeditve ritma. Razmišljal sem o tem, da se bosta Johannes Thingnes Bø in Martin Fourcade z najboljšim izhodiščem za to preizkušnjo v neposrednem boju ostro pomerila za vrh, kazalo jima je slediti, a obenem sem moral ostati zbran, v svoji tekmi. Tudi zato sem počasneje streljal kot v svojih najboljših časih, ni kazalo ničesar tvegati, ne nazadnje pa me dolgo ni bilo v tekmovalni smučini. Nočem se prepuščati niti evforiji niti pretirani zagnanosti.

Vseeno pa prve informacije s proge, češ da na smučeh niste tako hitri kot dan prej, še niso napovedovale scenarija, da boste tekmo sklenili tako visoko, na 2. mestu?

Res si od začetka v smučini nisem želel pretiravati, niti ni bilo razloga za to. Ničesar s tem ne bi pridobil, razmišljam sem o pomembnosti svežine in obenem sproščenosti ob prihodu na strelišče. Pa še v Hochfilznu sem se vedno dobro počutil, tu sem tudi dosegel pred petimi leti prvo zmago. Lahko si mislite, kako mi je bilo hudo, ko februarja prav tu nisem mogel nastopiti na svetovnem prvenstvu.

Omenili ste strelišče, na njem ste v teh dneh natančni kot že dolgo ne. Po statistiki s prvih dveh prizorišč ni nihče zadel toliko tarč kot vi. Resda ste omenili počasnejše merjenje kot v preteklosti, a vseeno bi bilo zanimivo slišati, od kod takšen vzpon. Ste morda kaj menjali v opremi, je bil strelski trening, zdaj pod vodstvom Uroša Velepeca, vidno drugačen od prejšnjih let?

Verjemite ali ne, a z opremo se sploh ne ukvarjam več. Nekateri res menjajo puške, morda vsaj njihova kopita, sam pa sem ponosen na spoznanje, da sem si leta 2009, ko sem osvojil svojo prvo kolajno na svetovnem prvenstvu, izbral kopito, ki ga imam še danes. Lahko si predstavljate, da sem takrat kot hrvaški reprezentant lahko le sanjal o razmerah, v kakršnih so vadili in tekmovali športniki uglednejših biatlonskih dežel. Zato sem si kar po fotografiji izbral kopito, za mere poskrbel v domači delavnici, odtlej po tej plati ni nobenih težav.

Kaj pa strelski trening, o katerem ste spregovorili tudi na novinarski konferenci v Hochfilznu, ko ste v poletnem pripravljalnem obdobju vadili skupaj z ukrajinskimi reprezentantkami?

Ker zdaj delam po programu Uroša Velepca, on pa je glavni trener Ukrajink, smo bili na pripravljalnih taborih skupaj. So natančne na strelišču, zame je bila ta primerjava prav enkratna. Sem zelo tekmovalen v športu, nočem se sprijazniti, da sem slabši od deklet. Naj koga drugega premagujejo, a jaz sem z njimi na strelišču tekmoval, kot bi šlo za točke svetovnega pokala. Zato je bil ta trening zelo koristen.

Pa če se vrneva k opremi, kako je s smučmi?

Izjemno sem hvaležen Anžetu Globevniku, vodji slovenskega servisa, za konec sta pred tekmo v igri vedno dva para, poskusimo izbrati najboljšega. Vem, da se serviserjem ne posreči prav vedno opraviti brezhibnega dela, a jaz njihov trud zelo spoštujem, tako kot oni mojega. Tudi jaz zgrešim tarčo ali dve, pa zato nihče ne obupa.

Da niste morda obupali nad dosedanjim opremljevalcem pri čevljih – kako to, da zdaj tekmujete s Fischerjevimi čevlji, na razglasitvi pa vas vidimo v Alpininih?

Uf, dokler je zgodba še v postopku okrog pogodb in dogovorov za prihodnost, ne vem, kako natančno bi se lahko spuščal v podrobnosti okrog čevljev na tekmah.

Kje pa tiči poglaviten razlog očitne selitve od Alpine k Fischerju?

Izključno v počutju noge. Dolgo smo vsi skupaj tekmovali v opravi slovenskega proizvajalca, kar je nenazadnje glede na pogodbo s smučarsko zvezo povsem razumljivo. Res pa je, da sem med pripravami čutil bolečine, preizkušal različne modele čevlja, si pomagal z vložki. Na taboru v Estoniji pa sem poskusil Fischerjevo obutev in se odtlej večkrat prepričal, da bolečine ni. Seveda se pri Alpini trudijo, poskušamo z različnimi modeli, bomo videli, kako bo v prihodnje. Sicer pa imam na avstrijskega proizvajalca lepe, četudi nenavadne spomine. Na SP v Koreji 2009 sem osvojil kolajno, ne vem, če jo je še kdaj med biatlonci dobil v prosti tehniki nekdo, ki je imel čevlje za klasičen tekaški korak. A meni je takšna obutev ustrezala. Očitno sem (bil) vedno malce drugačen (smeh, o. p.).

Kaj pa vaše prijateljstvo z Vasjo Rupnikom, nekdanjim sotekmovalcem in obenem sostanovalcem na tekmah in pripravah, ki je zdaj predstavnik žirovske tovarne na tekmah?

Veste, kako mi je bilo hudo, ko je prenehal svojo športno pot. Tako kot Janez Marič, Peter Dokl, še prej Jožko Mehle, Vid Vončina, Simon Kočevar itn. Malo je biatloncev v Sloveniji, zato se nam sleherni odhod pozna tako na tekmovališču kot v hotelu. Z Vasjo sem bil veliko skupaj od prvega dne mojega prestopa k slovenski izbrani vrsti, vem, da se tudi zdaj v novi vlogi zelo trudi, toda za vrhunske izide morajo biti vsi dejavniki na zelo visoki ravni. In če najdem čevelj, v katerem ne čutim bolečine, bom pač štartal s takšnim.

A bolj kot oprema vam je v zadnjih dveh sezonah, zlasti v tej 2016/17, nagajalo zdravje. Kako se zdaj ozirate na številne težave z vnetji, prehladi, tudi poškodbami?

Predvsem sem vesel, da je vse to za menoj. Ne bom si delal utvar, da bom vedno tako zdrav kot v teh dneh začetka nove zime, a vsaj zaenkrat ni skrbi. Predvsem pa sem spoznal, da je zdravje bolj pomembno od kakršnekoli uvrstitve, dosežka, udeležbe na tekmah. Razočaral me je odnos nekaterih do mene, sam pa sem se v teh sedmih letih, kolikor nastopam za slovensko reprezentanco, vedno trudil po najboljših močeh. Mar tega ni potrdil štafetni nastop na OI v Sočiju, ko sem imel najboljši posamični dosežek med vsemi nastopajočimi? Pa bi mi včasih dobro del tudi počitek. Zato sem pri sebi sklenil, da bom v primeru prvih znakov bolezni najprej ozdravel. Sploh ni pomembno, če se bodo olimpijske igre začele danes, jutri ali čez dva meseca. Tekmoval bom le povsem zdrav!

Pa razmišljate kaj o igrah v Pjongčangu?

Ne, ne razmišljam. Najprej si želim ohraniti zdravje, dobro počutje in nadaljevati sezono v uspešnem slogu. Še precej postaj je na poti do Pjongčanga.

O čem pa ste razmišljali v vseh teh dnevih in večerih, ko niste mogli nastopati?

Ah, tega zdaj ne ohranjam v prav lepem spominu. Ni šlo le za klasično bolezen, temveč tudi za psihično zelo zahtevno obdobje. Ne moreš počenjati tistega, kar najbolje znaš, kar si vadil že od otroštva. Raziskuješ po računalniku o značilnostih posamezne bolezni, dobesedno ni mirnega spanca. Brez podpore najbližjih v Gorskem Kotarju in zdaj v ljubljanskem domu spremljevalke Matee in hčerke Mie bi bilo vse skupaj še težje.

A zdaj se nameravate preseliti iz Ljubljane na Gorenjsko.

Drži, v Lescah bomo imeli hišo. Upam, da bo zima dovolila nadaljevanje gradnje, v naslednjem poletju bi bili lahko vsi trije že Gorenjci …

Predvidevam, da ste si kraj novega bivališča izbrali tudi zaradi bližine Pokljuke?

Nedvomno! Okrog biatlona se bo še nekaj časa sukal moj vsakdan, vsaj upam tako, zato mi bo po naši selitvi precej lažje. Poglejte, marsikaj v Sloveniji, tudi v športu, občudujem, nikakor pa mi ne gre v račun, da je res edini primeren center za biatlonsko vadbo na Pokljuki. Sam sem zadnja tri leta v Ljubljani: v Tivoliju, na Šišenskem hribu, Rožniku je ni poti, ki je ne bi za trening ali kar tako prehodil ali pretekel. In vedno znova pridem v Mostec, ta center skakalnic sredi mesta. Tudi v Kranju je lep objekt za skakalce, pa še marsikje drugje. Slovenski biatlon pa vsaj že 15 let, pravzaprav dve desetletji, dosega vidne uspehe. Pokljuka je res lepa, za trening in tekme nadvse primerna, toda za marsikoga je le pretirano odročna.

Kako vi gledate na dopinški primer Teje Gregorin, vaše dolgoletne sotekmovalke?

Sploh ne vem, kako bi vam opisal trenutke, ko sem izvedel, da so našli njen pozitivni dopinški vzorec. Kot da bi mi nekdo hotel odrezati noge! Res jo že dolgo poznam, ne vem, kaj naj vam rečem, dokler ne bodo sklenili tega primera. Še vedno si želim, da je šlo za napako ter da bo imela uspešen zagovor. Doping v športu? Če se izkaže za resnično, zame ni opravičil. Če se to zgodi komurkoli, tudi meni, mora slediti kazen. Kakšna bi bila v Tejinem primeru dolgoročna posledica, pa zdaj niti nočem razmišljati.

Razmišljali pa ste precej o trenerjih, z Urošem Velepcem in Tomašem Kosom ste dosegli največ uspehov. Zdaj ste očitno novo uspešno pot začrtali s prvim?

Vedno iščem pot, kako biti najboljši v tem, kar delam. Spoštujem vsakogar, obema sem lahko le hvaležen za izjemno sodelovanje. To je tudi zdaj med nami na visoki ravni, kar verjetno opažate tudi vi na prizorišču. Tako kot zaupam serviserjem, zdravnikoma Nadi Kozjek Rotovnik in Mateju Svetcu, novim znancem pri ukrajinski reprezentanci. Verjamem, da vsi skupaj vračajo zaupanje tudi meni. Težke dneve sem prestal, zdaj pa sem spet na visoki športni ravni. V katerih ni več zapletenih enačb s številnimi oznakami x in y tako kot v zadnjih dveh zimah …