Janica Kostelić: Nisem zagovornica življenja po pravilih

Sprošča jo opazovanje oblakov. Lahko jih gleda ure. Všeč ji je neobremenjenost ljudi na Reki, kjer si je ustvarila dom. V zadnjem času se največ druži z metalci. Obožuje potapljanje, rada bi se naučila leteti. Je zgovorna in topla oseba. Ko se pozdraviš z Janico Kostelić, v stisku roke začutiš tri velike kristalne globuse, šest olimpijskih kolajn, pet naslovov svetovne prvakinje in 30 zmag v svetovnem pokalu. Začutiš veličino. Z nekdanjo smučarsko kraljico smo se pogovarjali v Kitzbühlu, kjer je na tekmah za svetovni pokal spremljala brata Ivico.

Letos imate posebno obletnico. Minilo je desetletje, odkar ste končali kariero. Kako zdaj doživljate Janico tistega obdobja in koliko se je spremenila?

Zagotovo sem se spremenila in verjamem, da drugi to opazijo bolj kot jaz sama. Vsak vidi sebe morda celo v nerealni luči, hkrati pa prav radi ne prisluhnemo, kaj imajo drugi povedati o nas, saj se njihov pogled ne sklada z našo samopodobo. Ne glede na to, kakšno življenje sem imela prej, menim, da se vsem ljudem skozi življenje dogajajo raznovrstne stvari in te vplivajo nanje. Vprašanje je, ali dopustijo, da jih tudi spremenijo. Značajsko se nisem spremenila veliko. Se pa ves čas prilagajam tistemu, kar se dogaja okrog mene, se pojavi na moji življenjski poti. Preteklo obdobje je bilo zame super, prav tako pa uživam tudi zdaj – skratka, v vsakem obdobju mi je lepo. Če citiram Balaševića: vsak čas ima svojo barvo.

V kakšni barvi ste zdaj?

Vedno v vseh mogočih. Rada imam barve in pri meni je vedno pisano.

Tina Maze, ki se je lani umaknila z belih strmin v »drugo življenje«, je dejala, da v takih trenutkih športnik pomisli, kdo je in kaj bi lahko v življenju še počel. So vam občutki znani?

Obe sva delovali v športnem svetu, v katerem sva želi uspehe. Potem pa se je to aktivno življenje, v katerem je bilo vse podrejeno smučanju in narejeno za naju, ustavilo. Kar naenkrat se zgodi, da moraš začeti delati stvari zase. Prej, denimo, ni bilo treba skrbeti za to, kdaj boš šel na banko poravnat položnice za stanovanjske stroške, saj si bil vajen živeti v hotelih. Spremembe pri prehodu iz življenja vrhunskega športnika v tisto drugo zagotovo so. Vendar pa se jaz nikoli nisem vprašala, kaj bom počela. Grem za stvarmi, kot se pač dogajajo, prilagajam se tistemu, kar pride pred mene. Veliko sem jih načrtovala in se niso zgodile, veliko pa je bilo tudi takih, za katere mi nikoli ni padlo na pamet, da bi se lahko, pa so se. Nikoli namreč ne veš, kaj prinese jutri. Naša življenja so dinamična, obkroženi smo s številnimi ljudmi, možnostmi in predlogi – treba je samo prisluhniti dogajanju. Če ti je nekaj všeč, poskusiš. Če ugotoviš, da ti ne ustreza, pač izbereš kaj drugega.

Zdaj razumem, zakaj je vaše življenjsko vodilo »go with the flow« (pojdi s tokom).

Ni ravno življenjsko vodilo, res pa je, da me ta »flow« opisuje – to sem jaz. Nekdo je po opravljenem šolanju našel službo, si kupil hišo, gre vsak dan v službo, kjer preživi osem ur za računalnikom, se vrne domov, skuha kosilo, zalije rože, nahrani ptice ... Če mu to ustreza, super. Zame je to preveč monotono. Moj dan nima ne repa ne glave, niti en dan ni enak drugemu, ves čas se nekaj dogaja, vedno je zanimivo.

Mazejeva je naredila premor pri 32 letih, vi ste kariero končali pri 24. Gre za dve različni obdobji, v katerih človek razmišlja o drugačnih stvareh.

Katere so te stvari?

Pri dvaintridesetih, denimo, družina. Tina ne skriva, da bi nekoč rada izkusila materinstvo.

Nisem pristaš tega, da je treba živeti po pravilih. To je kalup in od tebe se pričakuje, da se boš vklopil vanj. A če v tem kalupu nisi srečen, ne vem, zakaj bi se moral temu prilagoditi samo zato, ker ga narekuje kultura. Menim, da midve s Tino nisva osebi za običajen vsakdanjik. Imeli sva drugačno življenje kot tisti, ki naju obkrožajo. Jaz nimam otrok, hiše, rož, ptic ... Tina je uresničila športne cilje in pač prišla do točke, ko si želi nekaj drugega.

Verjetno ste pogosto slišali, da ste kariero končali zelo mladi. Se strinjate?

Res je, bila sem mlada, vendar pa je ocenjevanje te mladosti odvisno od tega, kaj si v tem času dosegel. Jaz sem rezultate dosegala mlada. Bila sem zadovoljna s tem, kar sem osvojila, in spoznala sem, da se mi ni treba nikomur dokazovati. Hkrati sem imela skozi kariero veliko poškodb. Stvari so se povsem naravno povezale ena z drugo in odločila sem se, da se ne bom več ukvarjala s tekmovalnim smučanjem.

Pa vas je kdaj pozneje zagrabil tekmovalni naboj?

Vsi me to sprašujejo in sama pri sebi zato celo razmišljam, hm, ali bi me morda moral. Ne, nikoli nisem začutila potrebe po vrnitvi k tekmovanju. Še vedno smučam, na snegu uživam, a ne v tekmovalnem duhu.

Po karieri ste hitro preklopili na novo poglavje. Na Reki ste odprli kozmetični salon.

To se sklada s tistim, kar sem prej povedala. Nikoli prej mi ni padlo na misel, da bi imela kozmetični salon. Bili smo na kavi in klepetali, vmes sem si ogledovala nohte, razmišljala, kako bi jih uredila in pomislila: zakaj pa ne bi odprla kozmetičnega salona? In se je zgodilo.

Kako ste se znašli v podjetniških vodah?

Uh, vse mi je bilo novo in neznano. Bilo je veliko inšpekcijskih nadzorov za vse mogoče, na to se nisem prav nič spoznala. S tem, ko plačaš kakšno kazen, se učiš. Skrbiš za salon, soočaš se z administracijo, ki je ne razumeš, pa z zakoni in predpisi, s katerimi se ne strinjaš. A kakorkoli, država je to tako odredila in to je pač treba upoštevati.

Je mogoče znanje in izkušnje, pridobljene v športu, preslikati v posel?

Posredno je. Vse se dela na človeški ravni. Moj večni problem je, ker želim verjeti ljudem. Žal pa vsi gledajo na svojo korist. In potem se malo opečeš. Zato je šport, kot je smučanje ali atletika, tako super, ker je eksakten. Imaš samo štoparico. Odtekel oziroma odsmučal si takšen čas in to je to, ni nadaljnjih razprav, kdo je komu bolj simpatičen in podobno. Ko je prisoten človeški faktor, je stvar težja – ne moreš zadovoljiti vseh, ne moreš upoštevati interesa vsakega. Med tremi osebami bosta gotovo dve imeli različni mnenji.

Pogosto poudarite, da delate izključno to, kar vas osrečuje. Ena takšnih stvari je tudi vloga v Ivičevi ekipi. Spremljate ga devet mesecev na leto. Pridružili ste se mu takoj po koncu kariere?

Povsem takoj ne. Po odprtju kozmetičnega salona sem se za nekaj časa umaknila od vseh. Potem sem odšla na kakšno tekmo in tam pomagala. Vse življenje smo navajeni biti skupaj. Z bratom sva bila že kot otroka nerazdružljiva, pozneje, ko sva oba tekmovala, je bilo to težje, saj sva imela vsak svoje preizkušnje. Skratka, od tistih manjših pomoči na tekmah sem bila iz leta v leto vse več z njim. In kar naenkrat se je zgodilo, da sem prisotna ves čas. Lepo nam je skupaj. Naša reprezentanca je majhna, a smo kot ena velika družina, vsi se poznamo, odkar vemo zase. Malega Natka (Zrnčić-Dim, op. a.), ki že davno ni več mali, poznam, odkar je bil malček. Vsi smo povezani med sabo.

Ko sta oba z bratom tekmovala v svetovnem pokalu, sta se za sezono vselej pripravljala skupaj.

Ker sem mlajša od Ivice, sem prišla pozneje v svetovni pokal kot on. V obdobju otroškega smučanja sem se mu pridružila na vseh njegovih tekmah FIS, bila sem predtekmovalka in se družila z njimi.

Oče ni mogel biti na obeh koncih in je po tekmah v svetovnem pokalu spremljal vas.

Tako je. To se mi zdi povsem normalno, saj smo ženske bolj občutljive in potrebujemo to oporo.

Zdaj skupaj z očetom spremljata Ivico. Kakšna je vaša vloga v ekipi?

Vsi si pomagamo med sabo, delamo vse. Imamo sicer neke vloge, denimo, oče postavlja progo, pove, koliko ponovitev se odsmuča – to vse v dogovoru –, jaz spremljam Ivico, veliko se pogovarjava, naredim, karkoli je treba, nosim kole ... Če me kdo kaj prosi, to storim. Če ne, se ne silim.

Med vama z Ivico je videti izredno spoštovanje. Sta bila vedno tako složna?

Joj, ne. V otroštvu sva se cufala. Značajsko sva si zelo različna. On je bil vedno miren tip, ki filozofira, jaz pa tista, ki ima mravlje v riti. No in ko je v svojem slogu enkrat mirno risal, sem mu mahala okrog glave in ga provocirala. Ni se odzival, povsem miren je bil, dokler naenkrat nisem dobila klofute (smeh). Razumljivo, ne boš kar v nedogled trpel sestrine enourne provokacije. Skratka, igral je vlogo starejšega in pametnejšega.

Sta si značajsko v čem podobna?

(Pomisli in se nasmehne). To morate pa očeta vprašati. Jaz ne najdem nobene podobnosti.

Katere so tiste vrednote, ki so jih vama privzgojili starši in bi jih radi nekega dne predali svojim otrokom?

Zagotovo je to medsebojno spoštovanje in spoštovanje okolja. Je pa to zelo težko in tudi protislovno. Težko je namreč najti mejo med tem, da spoštuješ nekoga, hkrati pa zadržiš samospoštovanje; med tem, da si sam svoj in tudi od nekoga drugega. Če se ljudje veliko pogovarjajo – in treba se je –, lahko razrešijo in razjasnijo veliko stvari. Ne smemo narobe razumeti, če nekdo povedano dojame drugače kot mi. Odgovoren si za povedano in ne za to, kako je povedano razumel naslovnik. Da bi te razumel, pa mu moraš dati dovolj prostora in dovolj morata komunicirati, da ne bi narobe razumel. Ljudje se med sabo razlikujejo, v vseh odnosih. Vse je lažje rešiti, če obstaja komunikacija. Tako človeka bolje spoznaš. Ne izmišljuješ si svoje različice in zgodbe ...

... ampak se odpiraš.

Ni se dobro odpirati vsem. Treba pa se je odpirati ljudem, ki so ti najbližji. Poveš, tudi če komu kdaj ni kaj všeč in mu pustiš čas, da razmisli o tem, kar si mu rekel.

Mazejeva in njen partner Andrea Massi sta razkrila, kako težko je bilo preklapljati iz odnosa trener-tekmovalka v partner-partnerka. Kako je v primeru brat-sestra?

Brat in sestra imata isto kri, povezana sta od rojstva, partnerja pa si izbereš. Družinski odnos se zato težko primerja z ljubezenskim – ta je drugačen od vseh drugih. Kot trener ji je moral biti avtoriteta in predvidevam, da je to zares zelo težko. Ne bi se želela znajti v takšnem položaju. Kolikor je lepo, je tudi zahtevno.

Oče vam je bil vedno vzor. Kako močno se je zaljubil v smučanje, priča zgodba o njegovih prvih smučeh, po katere se je odpravil peš iz Zagreba v Ljubljano.

Po tem, kar sem slišala od njega in tudi njegovih prijateljev, so bili pravi smučarski fanatiki. Namenili so se v Kranjsko Goro in pomagali domačinom, nosili so drva, samo zato, da bi zaslužili za smučarsko vozovnico in potem cele dneve smučali. To so bili drugačni, romantični časi. Takrat je bila to resnična ljubezen, zdaj pa je vse posel. Ampak takšen je pač svet, v tej smeri gremo, tega ne moremo spremeniti, treba se je prilagoditi. Ljudje so prej bolj delali stvari, ki jih imajo zares radi. Manj so gledali na korist.

Na družbenih omrežjih ste zapisali, da je oče človek, ki ima toliko energije kot nuklearka. Kje jo črpa pri 78 letih?

Nikoli se ne zgodi, da je na minimumu in ne moreš iz njega izvleči ničesar več. Vedno je »uau«, kot bomba je. Kadarkoli lahko energijo črpaš iz njega.

Vas k smučanju v otroštvu ni vleklo, igrali ste rokomet. Prav zaradi rokometa pa ste nekaj časa tudi živeli v Sloveniji.

V Celju sem končala 2. razred osnovne šole. Mama je bila rokometašica, oče rokometaš, meni sta bila v otroštvu zanimiva tenis in balet. Ne, v smučanje me ni vleklo – še vedno me zebe –, asociaciji sta bili mraz in klanec, hrib. Menim, da otroci izberejo svoje aktivnosti glede na družbo. Kot otrok greš tja, kjer je zabavno. Ko sem spoznala otroke iz smučarskega kluba, me je smučanje pritegnilo. In potem je enkrat postalo resno. Kdaj – tega ne znam povedati, preprosto zgodilo se je. In pri meni se tako dogaja veliko stvari (smeh).

Ste takrat spoznavali slovenska smučišča?

Šele ko smo se iz Celja vrnili na Hrvaško, sem se aktivirala v smučanju. Ivica pa je smučal v celjskem klubu in ima tam še veliko prijateljev, vsako leto imamo tudi smučarski dvoboj Zagreb – Celje.

S slovenskimi smučarji ste preživeli precej časa, v Ivičevem rodu so Mitja Dragšič, Mitja Valenčič, poznate se z Juretom Koširjem, Petrom Penom, Andrejem Jermanom, Tino Maze poznate od cicibanov ...

Ker sem bila ves čas z bratom, poznam vse, med njimi je bil tudi žal pokojni Drago Grubelnik. Druži nas mentaliteta z območja nekdanje Jugoslavije. Pustimo politiko ob strani, vedno smo imeli dober, pristen odnos z vsemi. Skupaj smo trenirali, nameščeni smo bili v istih hotelih, največ časa med vsemi ekipami smo preživeli z njimi. Tudi ko greš ven na pijačo, greš s Slovenci.

V svetovnem pokalu ste se vsako leto merili na Zlati lisici, kjer ste bili trikrat drugi. Kakšne spomine imate na mariborske tekme?

Lepo mi je bilo v hotelu Habakuk. Ampak ta hrib ... Mariborska proga je lahka. Treba pa je znati presmučati takšne proge. Če sem iskrena, nikoli nisem mogla obvladati te proge. Nisem vedela, kako. Nisem našla odgovora, kako dati od sebe 120 odstotkov in ne biti slaba. Podobno se mi je zgodilo v Kvitfjellu. Proga ni bila težka, ampak nisem vedela, kako bi se ji prilagodila. Nečesa ne morem prebrati in ni mi jasno, kaj to je, preprosto ne gre. Ne vem, kaj hočem od te proge. V Mariboru je bilo vedno lepo, tekma je bila kot domača, veliko Hrvatov je prišlo. Menim, da so bili Slovenci vedno naklonjeni nama z Ivico, vedno so navijali za naju. Čutim, da zelo spoštujejo našo družino in kar smo dosegli. Predvsem zato, ker Slovenci razumejo smučanje. Odkar živim na Reki, pa vidim še nekaj drugega. Zanimivo mi je to, kako »outdoorsy« so (naravnani k aktivnostim zunaj op. a.). Poznam veliko Slovencev, ki pridejo zjutraj pred službo na Preluk jadrat na deski. Pripeljejo se, odjadrajo in gredo v službo.

Med kariero ste imeli deset operacij kolena.

Ne vem, ne štejem.

Kakšne posledice čutite danes?

Koleno me boli vsak dan. To je bolečina, ki jo sprejmeš, nanjo pozabiš in se tu pa tam spomniš. Vendar to ni taka bolečina, kot je denimo glavobol. Ta je neznosen, ne trpim ga in takoj vzamem tableto. Bolečina v kolenu ne »ubija« direktno.

Če uporabim močno besedo, ste že deset let upokojenka. S čim vzdržujete kondicijo?

Res je, sem človek v pokoju (smeh). Nikoli ne grem iz hotela ali iz stanovanja brez jutranje vadbe. Ne pretečem denimo 6 kilometrov, ker tudi zaradi kolena ne morem preveč. Včasih grem na kolo, čeprav ga nimam najraje. Ko vstanem iz postelje, je najprej na sporedu joga. Super je in dobro se počutim.

Radi skočite iz športnih copat v pete, se elegantno oblečete in naličite?

Rada se prilagodim priložnosti. Če sem teden dni na smučanju, bom v hotelu v trenerki. Tudi zvečer, ker ponavadi ne odidem ven, saj se zjutraj zgodaj zbujamo. Če imam priložnost, pa se z užitkom uredim. Rada grem k frizerju, rada sem naličena. Če bi se znala ličiti, bi se vsak dan. Profesionalci to lepo in hitro naredijo, jaz porabim za to preveč časa (smeh).

Na facebooku ste za rojstni dan pozvali ljudi k lepi potezi: naj vas obdarijo s tem, da darujejo kri. Kakšen je bil odziv, ste dosegli namen?

Lani sem imela prijetno praznovanje, lepo smo se oblekli in šli na večerjo. Prejela sem kup daril, ki so bila sicer odlična, ampak jih ne potrebujem. Nočem, da zveni nehvaležno. Vesela sem, da imam vse, kar v življenju potrebujem. Ne sanjam pa o nakupu prestižnih avtomobilov ali jaht, rada imam lepe stvari, a nikakor ni nujno, da so drage. Razmišljala sem, da še enih novih superg, čevljev ali česa drugega ne potrebujem. Pomislila sem, kaj pa če bi darila donirala ali odnesla na Rdeči križ. Ugotovila sem, da je morda neumno ljudem vsiljevati točno to, kar je meni nekdo podaril. Po drugi strani je tudi neugodno, da se odrečeš darilu, ki ti ga je nekdo namenil. Potem sem pomislila na hrano. Na takšnih večerjah nam ostane veliko nedotaknjene hrane. Odnesemo jo brezdomcem ...

... zelo lepa poteza. Brezdomcem v Zagrebu?

Tako je. Veliko peciva nam ostane za božič in jim odnesemo tudi takrat. No, lani pa mi je v spominu ostalo iskanje darovalcev krvi zaradi določene krvne skupine. Vedno sem hotela na krvodajalsko akcijo, ampak nikoli nisem našla časa in z rojstnodnevnim pozivom sem spodbudila še sebe. Prijateljem sem poslala sporočilo, naj za rojstni dan, namesto da mi kupijo darilo, darujejo kri. Zelo sem zadovoljna z odzivom. Pred božičem sem želela v Zagrebu kri darovati tudi sama, a so me zavrnili, ker sem imela julija operacijo kolena. Pol leta mora namreč miniti od operacije, da bi postal darovalec. Ker sem poleti potovala po Nikaragvi, so me morali testirati še za malarijo. Konec tega meseca poskusim znova.

Vaše objave na družbenih omrežjih sicer kažejo, da zares uživate v življenju. Skačete s padalom, deskate na valovih, plavate z morskimi psi, raziskujete svet. Kaj je za vas največji čar potovanj?

Moja potovanja temeljijo na potapljanju, tako izbiram tudi destinacije. Letos bi rada obiskala Islandijo, kjer sem sicer že bila, saj svakinja prihaja od tam, tudi potapljala sem se že. Velika letošnja želja je Južna Afrika, o kateri sanjam, odkar vem za potapljanje. Na dopust grem lahko samo poleti in lani sem takrat morala na operacijo, zato se ni izšlo, upam, da mi letos uspe. Tam je tudi super za deskanje na valovih. Rada bi šla še na safari, gledala divje živali, se objemala z levi, čeprav vem, da se ne morem (smeh). Ko sva že pri željah: zelo rada bi se naučila leteti, želela bi postati pilotinja. A to se ne bo zgodilo, saj sva matematika in jaz dve različni galaksiji. Da bi opravil vse te izpite, pa jo moraš imeti v malem prstu.

Potujete sami ali v družbi?

Rada potujem sama, da me nihče ne omejuje. Ne maram situacij, ko si nekdo želi v en muzej, drug v drugega in je preveč medsebojne odvisnosti. Če potuješ z nekom, s katerim se dobro razumeš in mu ni težko, da se kakšen dan ločita in se potem spet najdeta zvečer v hotelu, je to super. Da moram pa zaradi nekoga nekam, kar me ne pritegne, tega pa na potovanjih ne maram. Opažam tudi, da spoznam veliko več ljudi, če potujem sama. Bolj si primoran vzpostavljati stik. Če potuješ s kom, se redkeje odpiraš drugim.

Boste svet športa in potovanj predstavili tudi nečaku Ivanu, ko bo večji?

Upam da. Seveda, če mi bodo to pustili njegovi starši.

Kako preživljate čas z njim?

Vsi smo radi z njim, borimo se za njegovo pozornost, je zelo zabaven malček, vedno je akcija. Vsak v družini ima svojo vlogo in on dobro razume, od koga lahko kaj dobi. Jaz sem tu, da ga zabavam in zafrkavam.

Je spregovoril?

Govori nek svoj islandsko-hrvaško-indijanski jezik. Islandsko razume verjetno bolje kot hrvaško, kar je logično, saj največ časa preživi z mamo. To je njegov materni jezik in zdi se mi pomembno, da ga zna. Lepo je, da zadrži vikinga v sebi.

Že veste, kam se boste usmerili, ko bo Ivica končal kariero?

Ne vem. O tem ne razmišljam.

»Go with the flow«?

Točno tako (nasmešek).