Jelenko v imenitni družbi Kojonkoskega

Falun – Slovenska reprezentanta v nordijski kombinaciji se bosta z mešanimi občutki odpravila na štart današnje uvodne preizkušnje na tem SP. Medtem ko sta Gašperja Berlota jezila skoka na včerajšnjem treningu, Marjan Jelenko še ni stoodstotno nared po decembrski poškodbi zadnje stegenske mišice na levi nogi. A njegov prvi včerajšnji poskus kljub vsemu veliko obeta.

Jelenko je bil namreč s 95 metri (6. ocena) najdaljši med 49 tekmovalci, kolikor jih je bilo na včerajšnjem »ogrevanju«. V drugo je preizkusil nekaj novega, a se mu ni izšlo, saj je pristal že pri 81 metrih, kar je bilo dovolj za 38. mesto. »Nekako vem, kaj moram narediti, zdaj moram to le še udejanjiti,« je črpal optimizem iz 95-metrskega poskusa, ki ga bo skušal ponoviti na tekmi. Ob tem je razkril, da leva noga, čeprav si je vzel čas, da bi se natrgana mišica zacelila, še ni tako močna kot desna.

»Ni še prava, kar se pozna tudi pri gibljivosti. Najbolj me ovira pri skokih, saj se ne morem spraviti v položaj, ki sem ga vajen, zato se v počepu tudi ne počutim najbolje,« je z enega od naslanjačev, ki jih imajo tekmovalci na voljo v šotoru ob zaletišču, razpredal 23-letni Zrečan. Mimogrede: tik ob njem je med pogovorom sedel sloviti trener Mika Kojonkoski, ki so ga pred dnevi izvolili za predsednika odbora za skoke pri Mednarodni smučarski zvezi (FIS).

Jelenko se je pošalil, da ga bo vprašal za kakšen nasvet, po vsem, kar se mu je dogajalo v tej zimi, pa za tekmo nima posebnih pričakovanj. »Želim si, da bi naredil, kar sem ta čas sposoben. Če bom hotel več, bom pristal tam, kjer sem pri zadnjem skoku za trening – pri 81 metrih. Tega pa seveda nočem,« je poudaril in prikimal predlogu, po katerem bi se na štart odpravil z mislijo, da nima česa izgubiti, lahko pa veliko pridobi. »No, strinjam se predvsem s prvim delom. Če bom razmišljal o tem, kaj vse lahko dobim, pa ne bo v redu.«

Zato bo mladinski svetovni prvak in podprvak iz Otepääja, ki se je na prejšnjem članskem SP v dolini Fiemme '13 izkazal s 7. mestom, zadovoljen tudi – če bo dobro skočil in tekel – s 17. mestom.

Podobno je razmišljal tudi Jelenkov reprezentančni in klubski kolega Berlot (SSK Velenje). »Z napravo sem se ujel že s prvim skokom, no, z drugim, če sem natančen. Na zadnjem treningu so se razmere zelo spreminjale, poleg tega smo skakali s precej nizkega zaletišča. Če se potem ozračje umiri, je težko skočiti daleč,« je pojasnil 24-letni Velenjčan, potem ko je s skokoma, dolgima 80,5 in 85 metrov, včeraj obakrat pristal na 32. mestu.

Pred tekmo se bo skušal čim bolj umiriti in se na njej odrezati čim bolje, rezultatskih ciljev pa si ne postavlja, ker si noče nalagati dodatnega pritiska. V tej sezoni sicer tekmuje kot prerojen, saj se bolj ali manj redno uvršča med dobitnike točk. »Uživam v tekmah in se ne živciram več tako kot prej, ko me je s tira vrgla vsaka malenkost. Že en slab skok mi je znal pokvariti dan,« se je spomnil obdobja, ko mu ni šlo po načrtih.

Zasluge za napredek pripisuje individualnemu delu s športnim psihologom Alešem Vičičem in seveda celotnemu strokovnemu štabu, ki se je lani povsem zamenjal; za skakalni del sta odtlej zadolžena Jože Berčič in Igor Jelen, za tekaškega pa Robert Slabanja, nekdanji trener Petre Majdič. »Igor je moj klubski trener, pozna me že od otroštva, Robert pa je velik strokovnjak za tek in že od vsega začetka mu popolnoma zaupam. Nov veter pa je zavel tudi z Jožetom, poleg tega sem še zamenjal proizvajalca smuči,« je Berlot našteval razloge za svoj napredek, ki ga potrjuje tudi zdajšnje 35. mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala. Tako visoko namreč še ni bil ...