Tiskane izdaje
Sprva mu je gospa Usoda namenila alpsko smučanje, a si je desetletje pozneje kruto premislila. »Kot mali deček sem bil zelo obetaven. V tistih letih največ šteje, koliko si na smučeh, in jaz sem bil zelo veliko. Razvil sem se v uspešnega veleslalomista, ponavadi sem bil med deseterico v državi,« se z nostalgijo spominja smučarskih časov, ki jih je brutalno prekinil padec na tekmi na začetku tekmovalne zime, ob katerem si je zlomil obe nogi naenkrat. Pa je šla cela sezona in bržčas bi šla še naslednja. Ker težavam z nogo ni bilo konca, mu je zdravnik odsvetoval tekmovalno smučanje. In ker Jure ni mogel ležat križem rok v sobi, se je v nogomet vrgel, pa tudi tam utrpel počeno kost na roki ...
Pa spet vskoči Usoda in ga – štiri sezone je od tega – pahne v telemark smučanje, ki je družinska panoga pri Aleševih. »Oče je bil demonstrator in na Krvavcu so imeli 'kampe', kjer so izposojali opremo. Ponavadi sem prišel po treningu, vzel opremo in naredil par zavojev. Oče me ni vzel pretirano pod drobnogled, ker je imel precej drugih stvari. Bil sem samouk, videl sem očeta in ga samo posnemal,« vrti časovni stroj nazaj 19-letni študent »organizacije« v Kranju. Nato mu je oče predlagal, naj gre na trening telemarka in presodi, ali je to šport zanj. »Skupaj smo šli v Avstrijo in mi je trener dejal, da mi gre za prvič kar dobro,« pojasnjuje mladenič, ki je imel doma popolno podporo, čeprav je denimo babico bolj skrbelo to, da se ne bi še enkrat poškodoval.
Telemark smučanje je kompleksna reč, mešanica vsega, kar diši po zimskih športih, predvsem alpskega smučanja, smučarskih skokov in teka. »Večina pozna telemark pristanek pri smučarskih skokih, ko mora tekmovalec narediti razkorak, v našem športu pa po pristanku v razkoraku v enakem položaju še izpeljemo zavoj. Vezi so sicer nekoliko drugačne, peta je sproščena in se lahko dvigne.« Na prosto peto se ni bilo lahko navaditi. »Na začetku se mi je zdelo nemogoče z obema smučema izpeljati čist zavoj, potreboval sem kaka dva meseca, da sem se privadil. V alpskem smučanju moraš tudi pritiskati s težiščem naprej. Če bi to počel v telemarku, bi se zaradi proste pete prevrnil na nos,« poudarja sogovornik.
Glava ni bila prava
Trening ne poteka bistveno drugače kot pri alpskem smučanju. Telo je treba zagnati že v ranih jutranjih urah, dve ogrevalni vožnji, ogled proge, nato pa akcija – osemkrat »zviz« navzdol. Potem pa zajtrk, počitek in popoldne še prosto smučanje. Pa seveda videoanalize, da znaš tisto, kar ti trener pojasni dan prej, udejanjiti na progi. »Sam grem proti večeru rad še v fitnes, ki mi zelo pomaga pri teku, v katerem sem zelo napredoval,« dodaja telemarker z Brega ob Savi, ki je lani pošteno švical tudi poleti, med mrtvo sezono. »Vsako jutro sem bil na štadionu, popoldne ali zvečer pa še kratek fitnes, odvisno od tega, kako naporen je bil trening na štadionu. Naštel sem tudi od sedem do deset vadb tedensko. Med sezono je treningov zelo veliko, en dan tedensko si vzamemo prosto, ostale dni treniramo tudi po dvakrat dnevno.« Na Golteh, slovenskem prizorišču tekme svetovnega pokala (20. in 21. januarja), imajo idealne razmere za trening, vse, kar potrebujejo, je na enem mestu.
Novi reprezentančni trener je vsestranski Urban Simčič, nekdanji telemark smučar in skakalec. »Ko smo začeli sodelovanje, nas je vse 'razštelal' do obisti, povsem smo morali spremeniti smučanje, dosti je bilo tudi nasprotovanja, nekaj časa je trajalo, da nam je vse razložil in smo mu dali prav. Mene je že prepričal in zdaj smučam, kot on hoče, ker natanko ve, kaj je za nas najboljše,« priznava mlajši od bratov Aleš, ki mu v veleslalomu manjka kilometrina, saj je vso minulo sezono prisilno počival, njegova šibka točka pa je (bila) tudi glava. »Predlani sem začel dvomiti o opremi, pa so rezultati samo padali. Sam sem bil kriv, nisem našel pravega občutka, pa sem iskal razloge vse povsod drugje, le pri sebi ne. Zaradi operacije kolena sem prejšnjo sezono izpustil, v to pa sem štartal zrelejši, saj sem doumel, da je oprema taka, kot mora biti, in je bil problem zgolj v meni. Psihično naporen je predvsem paralelni šprint, v katerem imaš tekmeca ob sebi, in se je zelo težko zadržati, da ne gledaš prek rame, kako nastopa on. Biti moraš trden, če veš, da je boljši od tebe. Iti moraš na vse ali nič in se zavedati, da lahko največ izgubi on.« Jure ima najraje šprint, ker je ravno prav dolg, pa še sam si na progi.
Nekaj kratkih, a sladkih faktov. Telemark smučanje je dokaj drag šport, cenejši od alpskega, dražji od nogometa. »Z njim se ne da preživeti, ni ekonomske računice.« Je tudi nevaren šport, veliko je padcev po skoku, poškodbe so neizogibne. »Jih je pa manj kot pri alpskem smučanju, saj so hitrosti nižje, a po drugi strani si na progi manj stabilen.« Ne, telemark ni za vsakogar. »Ko so se v njem preizkusili kar dobri alpski smučarji, so imeli sprva veliko težav, kaj šele, če bi dali poskusiti nekomu s povprečnim znanjem smučanja.« Telemark še ni olimpijski šport, »na prihodnjih igrah ga zagotovo še ne bo, gre pa v smer, da bi se že čez osem let to spremenilo.« Vrhunski telemarker obvlada tehniko smučanja, zavoje, zna voziti po grbinah, je dober skakalec in tekač. »Biti mora eksploziven, vzdržljiv, zelo kompleten športnik.« Smuči so podobne tistim za alpsko smučanje, le z izrazitejšim stranskim lokom, »je pa okovje tako narejeno, da peta ni pritrjena, tudi smučarski čevelj se mora na nartu prepogniti, da lahko naredimo poklek.«
Byggmark in mama
Pa še kratka osebna izkaznica nekdanjega dijaka predšolske vzgoje na Jesenicah. Na tekmah med obema vožnjama posluša glasbo, »malo mešano, največkrat pa rock,« zatrdi Jure Aleš, ki ima specifičen stilski ritual: »Pri oblačenju pred tekmo večina najprej obuje 'pancerje', jaz si najprej nadenem čelado. Smešno izgleda, ampak tako sem se navadil.« Nekajkrat ga je že dajala tudi naveličanost: »Sploh na kondicijsko zelo zahtevnih poletnih treningih, ko moraš denimo s kolesom na Pokljuko, imaš že vsega dosti, komaj še zbereš moči, da stojiš na nogah. Na koncu pa se spomniš, da je trud vselej nagrajen.« Čez deset let se še vidi v telemarku, »upam, da še kot tekmovalec, če bo seveda zdravje vzdržalo. In seveda čim bolj pri vrhu. Če v nekaj letih ne pridem na vrh, bom zelo razočaran in se bom morda preusmeril za učitelja telemarka.« Ko je presedlal na prosto peto, je sam sebe presenetil v prvi sezoni, ko je bil, »glede na to, koliko telemark zavojev sem imel za sabo, kar uspešen. Predlani se celo sezono nisem našel, v tej zimi sem začel z 9. mestom v Hintertuxu, cilj pa je čimvečkrat se uvrstiti med prvih 15, če se bo dalo, kdaj tudi med deset. Na mladinskem SP pričakujem kolajno, če je ne bo, bom razočaran.« Hobiji? Tenis, nogomet, košarka, sproščanje v fitnesu, knjige, glasba – svojčas je tudi klavir igral. Njegova vzornika sta »švedski smučar Jens Byggmark, ker mi je všeč njegov slog smučanja, pa tudi kot osebnost, in moja mami, ker je nasplošno velik človek.«
Naj članek zabeli anekdota. »Ko smo šli nekoč poleti na priprave v Argentino, so mi na letališču izgubili vso prtljago, z oblačili vred. Takrat sem bil zelo majhen in suh in ko smo šli smučat, sem moral nabrati opremo od kolegov, vsak mi je nekaj posodil. In sem imel prevelik dres, preširok pulover, čelada ni ustrezala. Izgledalo je kot ena zelo smešna karikatura,« v smehu konča Jure Aleš.
