Kar je veljalo za Tino Maze, ni nujno, da tudi za druge

V alpskem smučanju se med sezono poškoduje tretjina tekmovalcev. Najpogosteje nastrada koleno.
Objavljeno
12. marec 2018 22.10
zlata lisica
Mojca Finc
Mojca Finc
Slovenska smučarska reprezentanca je olimpijsko zimo začela in končala s poškodbo. Ilka Štuhec in Tina Robnik, tekmovalki, ki sta morali na prisilni počitek, sta si strgali sprednjo križno vez v kolenu. Gre za najpogostejšo poškodbo v tem športu. Norveška znanstvena raziskava v svetovnem pokalu med letoma 2006 in 2015 razkriva, da se med sezono poškoduje tretjina alpskih smučarjev.

Alpski smučarji vselej pravijo, da so poškodbe sestavni del športa in jih je treba vzeti v zakup. Enako so odgovarjali tudi na novinarska vprašanja na uvodu sezone oktobra lani v Söldnu, saj se je zdelo, da je seznam bolniško odsotnih med pripravljalnim obdobjem za olimpijsko zimo postajal vse daljši. Znanstveni članek, objavljen v British Journal of Sports Medicine, v katerem so norveški avtorji proučevali poškodbe v svetovnem pokalu med letoma 2006 in 2015, navaja, da si tekmovalci v svetovnem pokalu največkrat poškodujejo koleno. K porastu teh poškodb naj bi vplivala tudi oprema, smuči s poudarjenim stranskim lokom so povečale tveganje zanje.

V zadnjih dveh sezonah so si koleno poškodovala največja imena belega cirkusa: Anna Veith, Lara Gut, Aksel Lund Svindal, Ted Ligety, Eva-Maria Brem, Felix Neureuther ... Med redkimi, ki med kariero nikoli niso bili poškodovani, je bila nekdanja smučarska kraljica Tina Maze.

Massi: Recepta ni

»Če pride do skrajne napake oziroma obremenitve, te ne reši nobena kondicijska priprava, pride do poškodbe in zadeva ni rešljiva. Treba pa je delati na tem, da ne pride do te skrajne situacije. Gre za proces, v katerem sodelujejo trener, športnik in serviser. Pogosto se dogaja, da imajo v alpskem smučanju kondicijske trenerje doma in ne vedo, kaj se dogaja na smučišču,« je razmišljal vodja ekipe aMaze Andrea Massi in opozoril, da je tveganje beseda, ki je ne spoštuje.

Kako jima je s Tino Maze uspelo, da je ostala vso kariero nepoškodovana? »Nimamo recepta, to je vsakodnevni proces, koliko greš do meja svojih zmogljivosti, kar se počne na treningu in ne na tekmi. Tekma je šolska naloga, za katero se športnik pripravi. Na njej športnik ne tvega, ampak naredi, kar zna. Proces, ki pelje do tega, je največja preventiva. Improvizacija in tveganje v zadnjem trenutku – to je loterija. Nekaterim tudi uspe. A to ni znanstveni proces,« je razmišljal Massi.

Inteligenca trenerja

Za preprečevanje poškodb ni 100-odstotnega zagotovila, poudarja sogovornik, a dodaja, da je pri preprečevanju pomemben celosten pristop. Ta vključuje treninge, ponovitve vadbe, kondicijo, opremo, mentalno pripravo, pogovore s tekmovalcem, njegovo trenutno počutje ... Ko gre za kondicijsko pripravo opozarja, da je treba testiranja znati interpretirati.

»Pri tem ne obstaja absolutna vrednost. Kar je veljalo za Tino, ni nujno veljalo za drugo tekmovalko. Tisti, ki bere testiranja, mora znati interpretirati podatke. Izhajam iz atletike, a nikoli nisem bil suženj teh testov. Treba je pogledati vsebino vseh parametrov, od materiala, tehnike, psihologije ... Kako boš pojasnil podatke, je stvar občutka, koliko poznaš svojega športnika. Prepričan sem, da je Janica Kostelić imela drugačne podatke kot Tina in obratno, saj sta si različni. To je inteligenca trenerja, da ve, kaj dela. Ker delamo s človekom in ne z računalnikom,« je dejal.

Šporn: Vrhunskost v skrajnost

Vprašanje, kakšen vpliv ima na poškodbe kolena oprema, smo postavili nekdanjemu smukaču Andreju Špornu. »V obdobju pred smučmi s poudarjenim stranskim lokom se ni smučalo vseskozi po robniku. Smučka ni sama tako zavila, je malo drsela. Z odrsavanjem se energija iz smučke izgublja, s tem, ko se smuča po robniku, pa se ohranja. In ta energija se mora nekam usmeriti. Kar pomeni: več, ko jo daš v smučko, več jo smučka vrne. Ko pride do napake in ti denimo zvije nogo, energijo smučka vrne v zvito nogo,« je razmišljal sogovornik, ki je v tej sezoni končal kariero. V to ga je prisilila zadnja poškodba – strgana sprednja križna vez v kolenu.

»Vrhunski šport gre v takšne skrajnosti, da se tekmuje vse bolj na mejah svojih sposobnosti. In tudi zato pride do poškodb. Priprava prog se izboljšuje, a najbolj problematično je, če se menja podlaga. Ko smučaš s hitrostjo 120 km/h, težko oceniš, na katerem metru se bo sneg spremenil. Če priletiš v agresiven sneg tako, kot bi na led, nastopi težava,« je sveže upokojeni smukač razmišljal o poškodbah.

Nevaren tretji mesec

Fizioterapevt Matej Ipavec je pojasnil, da koleno najbolj trpi ob agresivnejših podlagah in zaradi geometrije smučke, ki sili v agresivno smučanje: »Pri tem so sile, ki gredo čez stopala, koleno, v hrbtenico, izrazito močne. T. i. valgusi kolena, ki nastajajo ob močnih silah, ko gredo smučarji v zavoj, ali ko sedejo na zadnjico oziroma jih obrne, je najbolj stresno obremenjujoče za kolenski sklep. Pri tem pride do poškodb. To se lahko zgodi takrat, ko so kolena utrujena, tudi sezone so dolge, pride trenutek nezbranosti, ki ima lahko svoje posledice.«

Po sogovornikovih besedah je rehabilitacije po operaciji sprednje križne vezi, ki jo je treba nedomestiti, konec med devetim in dvanajstim mesecem. »Težava nastopi, ko se športniki dobro počutijo že po tretjem mesecu. Mišica, ki obdaja kolenski sklep, je izrazito močna in stabilna. A predstavljajte si jabolko, ki je navzven lepo, rdeče, v sebi pa ima črva, ki ga ne vidite. Prav zato sta tretji in četrti mesec najbolj nevarna. Najbolj varna vrnitev je od devetega do dvanajstega meseca,« je povedal o dolgi in naporni poti okrevanja.

Občudovanja vredno je, kako vrhunski športniki stisnejo zobe, ko je najhuje, in se poberejo po poškodbi. Nekateri se celo vrnejo še močnejši.