Kasai, bratje Prevc, to so zgodbe, za katere živimo

Portorož – Ne le »zimski« športniki, tudi funkcionarji so z eno nogo že vstopili v novo sezono. Te dni se mudijo na koledarski konferenci Mednarodne smučarske zveze (FIS) v Portorožu in razpravljajo o morebitnih spremembah, koledarjih itn. Med njimi je seveda tudi dolgoletni direktor moškega skakalnega svetovnega pokala Walter Hofer.

V prejšnji sezoni je bilo veliko govora o tem, da se poslavljate s položaja direktorja. Je v tem kaj resnice?

Nikoli nisem ničesar rekel o tej temi, je pa normalno, da se pojavljajo takšne govorice. Ljudje pričakujejo, da se bom kmalu poslovil. Sam sicer nikdar ne gledam več kot leto dni vnaprej, nimam dolgoročnih načrtov. Zaposlen sem pri FIS, delati moram do 65. leta, zakaj bi odšel sam, če me nihče k temu ne sili. Še vedno uživam v tem poslu in sem zelo motiviran.

Že 25 let ste na tem položaju. Na kateri svoj dosežek ste najbolj ponosni v vsem tem času?

Ne morem govoriti v ednini, ampak v množini. Skakalna družina je omogočila, da so postali skoki in poleti varnejši in to je najpomembnejši dosežek. Ko sem bil v 80. letih v nemški in avstrijski ekipi, smo imeli hude padce, zdaj so skoki varnejši. Niso povsem varni, so pa veliko bolj, kot so bili.

Z eno nogo ste že v novi sezoni, lahko v njej pričakujemo kakšne spremembe?

Dan prezgodnji ste za to ... Največje spremembe smo naredili v 90. letih, glede pravil, opreme, sistema tekmovanj, zdaj gre v veliki meri le še za podrobnosti, ki za javnost niso ravno zanimive. Ena ideja pa je zelo zanimiva, to je želena nadgradnja kvalifikacij. Zdaj ne štejejo za nič drugega, kot da z njimi zmanjšamo število tekmovalcev za tekmo. Bolje bi bilo, če imele tudi kvalifikacije pravi tekmovalni naboj, saj bi bile s tem bolj zanimive tako za medije kot za gledalce.

V slogu raw aira, kjer so štele v končni seštevek?

Nekaj v tem slogu, da. To novost bi si želel preizkusiti v poletni veliki nagradi, saj je ta odlična za takšne stvari, potem pa bomo videli, ali bo prišla v poštev tudi za zimo.

Omenili ste poletno veliko nagrado. Ste zadovoljni z njenim razvojem?

Da, seveda. FIS je zimska zveza in poletna velika nagrada je nekaj povsem drugega kot zimska sezona. Večkrat jo uporabljamo za preizkušanje novih pravil, oblik tekmovanj, opreme. To je dobro tako za nas kot za skakalce. Ne gre za najvišjo tekmovalno raven, lahko pa preizkušamo res številne stvari.

Lahko pričakujemo kmalu nova prizorišča v skakalnem koledarju?

Seveda, Peking prihaja z olimpijskimi igrami 2022, center bomo tam preizkusili prej, včeraj sem se sestal z ljudmi iz Belorusije, Estonci si želijo prirediti tekme. Države nekdanje SZ se prebujajo, tu smo bili nekdaj že močni in zdaj se tja vračamo. V ZDA bo prva letalnica na plastiki, pričakujemo tekme v indijanskem rezervatu v Minnesoti.

Imate vi svoje priljubljeno prizorišče?

Ni jih mogoče primerjati med sabo, ker so si tako različna. V 35 letih sem bil na vseh prizoriščih, a hkrati nikdar na istem dvakrat. Vse se vseskozi spreminja, razvija, nikdar se ne vrneš na isto mesto. Oslo je vsako leto drugačno, Willingen, Planica je tako ali tako povsem nova.

Ponosni ste na odlično televizijsko gledanost skokov, na številne sponzorje, a vendar imate zelo nizke nagrade. Zakaj?

Denarni sklad je 70.000 švicarskih frankov na tekmo. Pred leti smo jih razdeljevali med najboljšo deseterico, kar pomeni, da so najboljši dobro služili. A na slovenski predlog smo denarne nagrade razširili na 30 tekmovalcev, kar je dobra zamisel. Tisti, ki so med trideseterico, lahko od skokov živijo. Vzemiva primer nekoga, ki se uvršča okrog 20. mesta. Če mu to uspe v enem mesecu petkrat, šestkrat, sedemkrat, lahko zasluži 5000, 6000, 7000 frankov in s tem lahko normalno živi. Najboljši pa imajo tudi druge dohodke. Glede denarja moramo tudi sprejeti dejstvo, da ima naša panoga pomanjkljivost, ker ne moremo prodajati naše opreme. Kdo ima doma skakalni dres, skakalne smuči? Pred dvema letoma smo sicer predlagali povišanje sklada na 100.000 frankov, a je bil predlog zavrnjen. Sicer pa je 70.000 minimum, prireditelji lahko razdelijo več, če želijo.

V prejšnji sezoni so skakalci iz 15 držav osvajali točke. Je to za vas dovolj?

Zelo sem zadovoljen, da so se menjavali zmagovalci. Tretje leto zapored smo imeli osem ali devet različnih zmagovalcev. Šibka točka je, da je FIS sestavljena iz več kot 120 držav, skače pa jih 20, mednarodna tekmovanja jih organizira še manj. Omejeni smo geografsko in po letnih časih. Tu se vidi, kako smo majhni.

Da, ampak zimo imajo tudi v ZDA in Kanadi ...

Da, a zadnjih pet, šest let sem bil veliko bolj osredotočen na vzhodno Evropo, Poljsko, Rusijo, Kazahstan, tam so zdaj dobra prizorišča, zdaj pa se moramo spet vrniti na zahodno polovico zemeljske oble. Vsekakor potrebujemo tekmovanja v ZDA in Kanadi. Smo majhni, a imamo potenical za rast. Je pa seveda dejstvo, da se bodo morale v tem primeru velike nacije odpovedati nekaterim tekmam.

Kaj pričakujete od OI? Lani se prav veliko gledalcev na skakalni generalki v Pjongčangu ni zbralo ...

Če bi bilo po moje, bi bile igre seveda tam, kjer imajo skoki tradicijo. A dejstvo je, da je po letu 1976 in Innsbrucku le še norveški Lillehammer od tradicionalnih skakalnih držav gostil OI. Lake Placid, Sarajevo, Calgary, Albertville, Nagano, Salt Lake City, Torino, Vancouver, Soči, so se zvrstili, zdaj Pjongčang, nato še Peking ... Seveda pa je to za nas tudi priložnost za rast. Gradijo se nove skakalnice na novih območij in to je seveda za nas odlično. Pri Pjongčangu bo sicer zelo pomembno, da bodo skakalna tekmovanja časovno prilagojena, da jih bodo lahko videli gledalci v tradicionalnih skakalnih državah ob normalni uri.

V prejšnji sezoni smo premierno videli norveško turnejo raw air, ki je zaslovela po svoji napornosti. Ste bili zadovoljni z njo?

Sodeloval sem pri ustanovitvi te turneje in moram reči, da sem s premiero zadovoljen. Najpomembnejše je bilo, kako bo poskrbljeno za skakalce in bilo je odlično. Imeli so najboljše hotele, hrano, odlične prometne povezave med prizorišči. Začetek je bil zelo dober in lahko nadaljujemo.

Kako pomembne pa so za skoke zgodbe, kot je denimo zgodba bratov Prevc, ki so lani vsi trije nastopili na isti tekmi svetovnega pokala?

To je čudovito, za takšne zgodbe živimo. Ne moreš jih ustvariti umetno, ampak se morajo pojaviti same od sebe. Noriaki Kasai, Janne Ahonen, bratje Prevc, to je res nekaj posebnega. To daje skokom barvitost, ponosen sem, da so naši športniki vzor številnim. Znajo se vesti, so ambasadorji našega športa. So prava mešanica karakterjev.

Si Planica končno zasluži organizacijo svetovnega prvenstva? Seveda so tu zelo tudi pomembni teki ...

Ko govoriva o nordijski družini, si vsi prireditelji zaslužijo organizacijo SP, ni pa mogoče pričakovati, da so panoge povsod enako priljubljene. Seveda si Planica zasluži svetovno prvenstvo, a ne smem dajati pozitivnih ali negativnih opazk, ker sem član ocenjevalne komisije ...

Za konec: pogrešate Mirana Tepeša? Je bilo zanj nujno, da je odšel iz moških skokov?

Pogrešam ga seveda ne, ker se redno srečujeva. Še vedno je moj najboljši vir za skoke, ima izjemno znanje in izkušnje. A naše delo je zelo težavno. Že prej sem pričakoval, da bo prišlo do negodovanja javnosti zaradi posebnega položaja, v katerem se je znašel, ker je tekmoval njegov sin. Tudi v Oslu je bilo takojšnje razburjenje, ko naj bi sodil oče bratov Prevc .... Miran je čutil pritisk in skupna odločitev je bila, da se umakne iz moških skokov ter se preseli k ženskim, nad katerimi je prav tako navdušen.

Ste tudi vi navdušeni nad ženskimi skoki?

... Khm, seveda ...