Kasaijev jubilej v Planici

Ljubljana – Ko je pred poldrugim desetletjem Vasja Bajc kot trener japonskih skakalcev pripomogel k temu, da je svet letalcev z vzhoda postal razumljivejši tudi naši kulturi, si ni mislil, da bo eden njegovih varovancev pisal presežke skakalnega športa. Mejnik Noriakija­ Kasaija, danes bo njegova 500. tekma v karieri, bo težko presežen, 44-letnik pa bo to zimo lovil že osme stopničke.

Kasai je svojevrsten sociološki pa tudi športni fenomen. Od 17. decembra 1988, ko je v Saporu prvič tekmoval za svetovni pokal, namreč teče že 28. sezona njegove športne poti. V tem času je zbral tri kolajne z olimpijskih iger, sedem s svetovnih prvenstev, leta 1992 postal svetovni prvak v poletih, se 78-krat povzpel na oder za zmagovalce na tekmah svetovnega pokala, dvakrat pa končal zimo tudi kot tretji najboljši skakalec. Prav Planica ima na njegovi športni poti posebno mesto, le še v domačem Saporu je doslej zbral več nastopov kot v dolini pod Poncami (50), zato Peter Prevc pred petimi dnevi ni nikogar presenetil, ko si je zaželel odpoved tekme v Titisee-Neustadtu zgolj zato, da bi izjemni Japonec, ki bi mu bil zlahka tudi oče, svoj jubilejni nastop danes zaznamoval prav na planiški velikanki.

Z zdajšnjim trenerjem slovenskih orlov Goranom Janusom sta tako rekoč ista generacija in Ljubljančan priznava, da v devetdesetih letih ni mislil, da bo Kasai pisal posebno poglavje skakalne zgodovine. »Predvsem ne, da bo imel tako dolgo kariero. V četrt stoletja, kolikor skače na najvišji ravni, je zelo napredoval v tehniki, v šali bi dejal, da mu je pri 44 letih pravzaprav prav vse steklo, kot mora, pri čemer je tudi zelo poseben skakalec, saj edini pogosto izpušča uradne treninge in poskusne skoke ter pride naravnost na zaletišče prve serije,« pravi Janus, prepričan, da je Japonec našel mesto v Guinessovi knjigi rekordov tudi zaradi sistematičnega in urejenega načina življenja. Že vrsto let ima zagotovljene odlične razmere za delo, v podjetju, v katerem je zaposlen, ima dobro plačo in s tem urejeno finančno plat, letos je dobil prvega otroka in se menda tudi poročil.

»Če je vse to na mestu, lahko dolgo vlečeš kariero,« je prepričan Janus, čeprav slovenski orli ob včerajšnji poti v Planico niso skrivali, da moraš biti za tak podvig tudi svojevrsten posebnež, saj je v vrhunskem športu ob odrekanjih in posebnem režimu življenja težko vztrajati četrt stoletja.

»Želim si, da bi lahko tako dolgo skakal, a dvomim, da ga bo še kdo presegel. Pri tem se mora uresničiti več pogojev, predvsem pa moraš biti zelo prilagodljiv, saj se je skozi čas marsikaj spremenilo, od tehnike do opreme, trenerjev, pravil. Ponavadi je z leti ravno nasprotno, manj si se pripravljen prilagajati in težje je. On je v resnici po duši še vedno zelo mlad, ničesar ga ni strah, in to je nekaj, kar bi si želel vsak skakalec oziroma letalec,« Jurij Tepeš del recepta za uspeh veterana iz Sapora pripisuje tudi kulturi in genetiki, medtem ko je Robert Kranjec prepričan, da je del kamenčkov v mozaik prispeval tudi japonski sistem, ki se v marsičem razlikuje od evropskega, tamkajšnjim skakalcem pa predvsem zagotavlja mir tudi v kriznih obdobjih, kakršnih v Kasaijevi­ karieri ni manjkalo.

»V slabih letih je bil zaščiten, pustili so ga, da je ostajal del sistema, pri nas tega ni, če si v krizi, odpadeš oziroma ostaneš brez sredstev za preživetje,« Kranjec razmišlja, da se mora za takšno »delovno dobo«, kakršno je Japonec pridelal v svetovnem pokalu, uresničiti več dejavnikov, tudi zdravstvenih, saj 44-letnik nikoli ni imel večjih zapletov s ­poškodbami.