Kdaj bomo imeli skupno strategijo teka in biatlona?

Janez Vodičar, prvi mož teka pri SZS, o neuresničenem cilju – finalu, Planici in biatlonski krizi.

Objavljeno
17. januar 2016 23.15
Siniša Uroševič
Siniša Uroševič

Med tistimi, ki so bili ob koncu tedna na planiški premieri svetovnega pokala v smučarskem teku pogosto v središču pozornosti, je bil Janez Vodičar. Z dolgoletnim športnim funkcionarjem, zdaj vodjo teka pri Smučarski zvezi Slovenije, smo se pogovarjali o naši reprezentanci, novem centru v Planici ter tudi krizi pri biatlonski izbrani vrsti, s katero je delal vrsto let.

Kako bi zdaj strnili vtise o Planici kot novi postaji svetovnega pokala v smučarskem teku pri nas, potem ko je tekmovalna karavana najvišje ravni nekoč že gostovala v Bohinju in nazadnje pred dobrimi štirimi leti na Rogli?

Najprej bi rad poudaril, da se res ni bilo prav preprosto spet uvrstiti na koledar tekaškega svetovnega pokala, za to smo pač lahko hvaležni kolegom iz Mednarodne smučarske zveze (FIS). Naša želja je bila le spremeniti termin, saj nam je nazadnje na Rogli pripadel decembrski konec tedna, ko so bile ponavadi vremenske razmere slabe. Tako je FIS celo vzel januarsko tekmo Szklarski Porebi na Poljskem in jo zdaj podelil nam. Sami ste omenili Bohinj in Roglo, prednost Planice je vendarle v zares ugodni mikroklimi, razmere na tej nadmorski višini so res dobre. Več pa je tudi možnosti za dober obisk, saj sta Beljak in Trbiž blizu, tudi Jesenice, kraj z izjemno športno tradicijo, niso daleč. Predvsem pa Kranjska Gora ponuja paleto različnih namestitvenih ravni, na Rogli pa so denimo vsi nagneteni na prizorišču. Zdaj nam je lažje organizacijsko spraviti pod streho takšen dogodek.

Pa ste morda občutili, da je ime Planica v smučarskem svetu vendarle precej bolj prepoznavno kot denimo Rogla?

O tem ni nobenega dvoma. Omenil sem vam prednosti glede vremena in logistike, a s svojo letalnico in lepim številom skakalnic ohranja prav poseben ugled v smučarskem svetu, res je drugače, ko nekomu na tujem pri FIS omeniš to prizorišče.

Kaj pa zdaj storiti, da bi bila v prihodnje prepoznavna tudi po lepem tekaškem štadionu, torej ne le po skakalnicah?

V Planici imamo zdaj res imenitne razmere za razvoj vseh nordijskih disciplin. Temelj je lahko zelo lep – na Jesenicah imamo več osnovnih šol, po eno v Mojstrani in Kranjski Gori, oddaljenost med njimi ni velika, tu v Planici je Center šolskih in obšolskih dejavnosti s telovadnico, trimskim kabinetom, zdaj imamo tudi nogometno igrišče, izleti s kolesom tudi do Italije in Belopeških jezer so imenitni, da o planinskih pohodih niti ne govorim …

Kako to približati širšim množicam in potencialnim tekačem?

Tu mora pomagati smučarska zveza s poudarkom na množičnosti kot temelju vrhunskega športa. Tudi kranjski državni center za skoke in teke mora še zaživeti. Oblikovali bi skupino štirih disciplin, ki bi lahko učinkovito delovala. Na Kokrici so uredili tekaško progo, za kar gredo zasluge Francu Rutarju, res bi se morali potruditi, da bi omogočali ustrezne razmere za razvoj teka tudi drugje. Vem, denarja nimamo kot nekateri na tujem, a pričakujem pomoč države pri spodbujanju tistih panog, s katerimi se lahko vsak ukvarja sam in se nato priključi skupini, denimo v klubu. Tu razmišljam o smučarskem teku, kolesarstvu, plavanju itn.

A zakaj takšnega skakalno-tekaškega centra v Planici ni bilo že prej? Prepoznavnost, ki jo omenjate, je tu doma že dolgo, osnovne šole prav tako – mar ne bi bilo s tem lažje kandidirati za nordijsko SP na tistem razvpitem kongresu FIS v Koreji in nato nazadnje v Barceloni?

Če zdaj gledamo na to, moramo izhajati iz mednarodnega merila. Smučarski tek je na FIS pastorek ali privesek in tako je tudi pri nas. Ne glede na kolajni na zadnjih dveh olimpijskih igrah Petre Majdič in Vesne Fabjan se zdaj ubadamo s pokrovitelji. Ostali smo na enaki ravni, premalo je narejenega za prepoznavnost, le šprint je zanimiv za širše občinstvo. Hkrati pa smučarski tek ni navadnemu smrtniku oddaljena panoga. Z njo se lahko ukvarja vsak, s skoki, nordijsko kombinacijo ali biatlonom pa pač ne.

Kako pa si sploh predstavljate, da bo ta nordijski center deloval v prihodnosti?

Gre za državni center, upravlja ga javni zavod za šport Planica. A brez vsebine seveda ne bo šlo. Nekdo mora prevzeti vlogo vodje in organizatorja. Želel bi si več igral, da bi lahko prišle tudi družine. Otroci bi bili lahko v vrtcu v naravi, starejši pa lahko tečejo po rolkarski progi. Pozimi pa bi morali imeti slovensko šolo teka na smučeh, ponudba bi bila dostopna v hotelih. Vsak gost bi se lahko preizkusil na progi svetovnega pokala, dobil podatke o dosežkih najboljših tekačev in primerjal svoj čas s svetovno elito. Nekdanji tekmovalci so pripravljeni sodelovati, dolina je dala res veliko olimpijcev v teku, javni zavod pa mora podpreti ta program. Da se bo tu zares kaj dogajalo.

Omenili ste nekdanje olimpijce. Kako pa gledate na vlogo Petre Majdič, doslej najuspešnejše v slovenskem teku?

Petri bi morala v tej zgodbi pripadati posebna vloga. Štadion na Rogli je bil poimenovan po njej, najbrž bo v Planici drugače. A tu mora Petra sodelovati pri vsebini. Je komunikativna, prijazna, uspešna je na različnih področjih, upam, da bo sodelovala. Seveda pa smo lahko ponosni na center, kot ga imamo tu. Kajpak tudi po zaslugi tekmovalnih uspehov zadnjega desetletja, predvsem Petre Majdič in Vesne Fabjan.

Bo zdaj lažje dobiti prirejanje nordijskega SP?

Predsedstvo FIS naj se odloči, ali gre na kakšno novo prizorišče ali bo prvenstva v klasičnem smučanju nenehno podeljevalo Nemcem, Avstrijcem, Fincem, Švedom, Norvežanom. Planica ima tudi to prednost, da je domala na tromeji, pa tudi Hrvaška ni daleč. Imamo odlične skakalce, dobre tekače, na višjo raven bi lahko dvignili tudi nordijsko kombinacijo.

Kako pa gledate na pokljuško kandidaturo za SP v biatlonu, nekoč, februarja 2001, ga je že imela?

Pokljuka vedno znova ohranja možnosti za največje tekmovanje, sploh v teh zadnjih zimah. Med tekmeci za prirejanje SP 2020 sta, kolikor vem, Oberhof, ki ima vedno znova težave z vremenom, in Anterselva, ki so jo očrnili sumi o vpletenosti Gottlieba Taschlerja, vrsto let prvega moža tekme, v dopinško afero. Za Planico je očitno najresnejša protikandidatura Novega Mesta z imenitno urejenim štadionom, priljubljenost biatlona na Češkem pa je zdaj izjemna. Seveda bo vse odvisno od lobiranja, možnosti pa vsekakor so. Na kongresu za biatlonski šampionat odločajo delegati, pri prvenstvih pod streho FIS pa 14 članov predsedstva.

Sta hkratni kandidaturi Planice in Pokljuke lahko ovira za slovenske želje?

Mar ni pokljuška kandidatura za prvenstvo eno leto prej kot tista planiška?

Drži, a če Pokljuka ne bo uspešna v boju za SP 2020, se bo predvidoma potegovala za 2021.

Bolj gre za objektivne težave Pokljuke, težko bo tam zagotoviti obisk 15.000 gledalcev. S Planico je, kot veste, drugače. Si predstavljate, da bi se v naš osrednji biatlonski center pripeljalo 300 avtobusov po tisti ozki cesti? Res pa gre za čudovit štadion, zame je kot diamant v prav posebno lepem okolju.

Če bi se ozrli k oceni tekmovalnega učinka slovenske tekaške reprezentance doslej v sezoni, kaj bi podčrtali?

Vodilna vloga seveda pripada ženski ekipi s petimi članicami, med katerimi so Nika Razinger, Lea Einfalt in Anamarija Lampič predstavnice novega vala, pred njimi je še lepa prihodnost. Doslej smo v sezoni pričakovali vsaj en finale, a ga še nimamo. Pri moški vrsti je napredoval Miha Šimenc, se približal na 6 desetink uvrstitvi v finale. Ne smemo pozabiti 10. in 14. mesta Alenke Čebašek ter zdaj nazadnje 7. planiškega mesta Vesne Fabjan. Ocena je lahko pozitivna, a s priokusom višjih pričakovanj.

Kje se skrivajo razlogi, je strokovna baza preozka?

Marko Gracer je že zelo dolgo trener, lahko je tudi moteče, da je že predolgo pri reprezentanci, a strokovno dela na izjemno visoki ravni, tu ni težav. Rezervo pa opažam pri motivaciji, tu bi morali več delati z ekipo, tekmovalce med seboj bolj povezovati, kar je tudi Markova naloga, saj je trener in hkrati vodja ekipe.

Kako pa bi pristopili k odpravljanju te pomanjkljivosti?

Pri tem ne razmišljam le o reprezentanci A, temveč tudi o uspešnejšem prehodu iz mlajših selekcij. Vzdržljivostni športi pač zahtevajo trdo delo, bistro glavo, razumevanje samega sebe in odzivnost na okolje. Cilje si moraš postaviti visoke, ne pa prelagati odgovornosti na druge. Seveda ne morejo biti vsi tako dobri hokejisti kot Anže Kopitar ali šprinterji kot Matic Osovnikar, a odgovornost za svoj učinek lahko prevzame vsak, mar ne?

Kaj pa odgovornost za dosedanji porazni izplen biatlonske reprezentance, ki jo kot njen dolgoletni član dobro poznate?

Sploh ne vem, kaj bi vam dejal …

Pa vseeno, so izjemni uspehi posameznikov v zadnjih letih kar skrili pomanjkljivosti v ozadju?

Najprej bi izpostavil izostanek skupne strategije teka in biatlona. Najti moramo najboljšega tekača in najboljšega strelca. Ne sme se zgoditi, kar se je zgodilo v Bolgariji, Romuniji, tam je tek kar čez noč izginil. Tek ima svoje poslanstvo, iz dobrega tekača boš naredil dobrega biatlonca. A naj vam neposredno odgovorim na to vprašanje – res je, predolgo smo pozabljali na bazo ob dosežkih dveh ali treh vrhunskih športnikov. In ko je bolezen prekrižala načrte Jakovu Faku in Teji Gregorin, smo spoznali, na kako nizki ravni je reprezentanca. A težava se skriva tudi v selekciji. Kar vsak, ki pride v biatlon, je že v neki reprezentančni ekipi. Pri tem pa ni krivo le naše vodstvo, temveč predvsem IBU, ki denarno podpira prihode na tekmovanja, v teku je vendarle drugače. Pokal narodov pa nam kaže žalostno podobo: zdaj je naša moška vrsta 16., ženska pa še dve mesti nižje.

Pa prav na dan objave tega pogovora, torej 18. januarja, bo minilo natanko 20 let od prve slovenske zmage v biatlonskem svetovnem pokalu, ki jo je dosegla Andreja Grašič v Osrblieju na Slovaškem.

Mar je res minilo že 20 let? Uf, takrat je res imenitno tekmovala. Andreja je bila najprej tekačica, z biatlonom se je začela ukvarjati v sezoni 1992/93, uspehi so prišli hitro. Bila je res zagnana, dobro je delala.

Kaj pa sedanje delo v biatlonu, mar se ni okrog glavnega trenerja Tomaša Kosa nagnetlo preveč sodelavcev in svetovalcev?

Nedvomno, ne sme se vsak vmešavati v vse.Nadgrajevati moramo dobro, ne pa spreminjati. Povrhu pa kaže trmasto iskati talente in jih navajati na trdo delo.