Tiskane izdaje
Planica – Vsak, ki je spremljal sezono vzponov in padcev najizkušenejšega v slovenski reprezentanci Roberta Kranjca, mu je včeraj v Planici iskreno privoščil zmago. »Skozi vso kariero sem si želel zmagati doma. Uspelo mi je leta 2012, odtlej sem čakal, kdaj bo spet prišel ta trenutek,« je po sedmem vzponu na najvišjo stopničko na svoji športni poti povedal Kranjec.
Kranjec si bo sezono 2015/16 zapomnil po dveh težkih preizkušnjah – jeseni je hudo padel v Innsbrucku, si zlomil komolec in moral pod nož, še en grd padec se mu je pripetil februarja v Trondheimu. Zmaga na poletih v Vikersundu je bila obliž za rane, včerajšnja planiška pa potrditev njegove veličine na letalnicah. Poplačane so bile vse bolečine in težave. Na račun komolca se je včeraj še pošalil, češ da mu sodniki namenjajo nižje ocene za slog zaradi njegove izkrivljenosti.
Obe zmagi pod Poncami – tisto pred štirimi leti in včerajšnjo – je doživel čustveno. V finalni seriji je včeraj čakajoč na svoj nastop pospremil polet Petra Prevca. Ponavadi se ne ukvarja z rezultati tekmecev, ki nastopajo pred njim, ampak se osredotoči zgolj nase, na pripravo. »Kamerman mi je povedal, koliko je poletel Peter. Med nastopom gledaš zeleno črto, skušaš jo preseči. Nisem vedel, ali mi je uspelo. Na koncu sem bil vesel, saj premagati Petra ni preprosto. Vse se ti mora sestaviti. Čakal sem na ta trenutek,« je razmišljal junak tekme, ki ga je do zmage ponesla pesem Metallice Enter Sandman. Kakor je Kranjec vso sezono ploskal Prevčevim uspehom, tako se je Prevc včeraj iskreno razveselil zmagoslavja 34-letnega kolega.
Srčno je zmago doživel tudi zaradi prisotnosti hčerke Pike. »Podeliti slavje v družinskem krogu je zelo lepo. Takšne trenutke si otrok zapomni. Tako kot se jaz denimo spomnim, ko sem šel z očetom prvič na Hrvaško z vlakom. Toliko je že stara, da že dojema dogajanje okoli sebe,« je Kranjec vesel, ker deli trenutke sreče z najbližjimi. Prisotnost Pike in soproge Špele mu pred domačimi tekmami dobro dene. »Ne bi mi pa ustrezalo, da bi me spremljali vse leto, saj imam svoj ritem, potrebujem mir. V Planici si pač zastavim vse skupaj drugače in je prijetno,« je odgovoril na vprašanje, koliko mu pomeni njuna bližina pred preizkušnjami.
Sezona je bila za Kranjčana psihično zahtevna. Prav zato bi sklepali, da tudi poleti, ki so največji zalogaj v tem športu, ob koncu sezone, ko sta telo in glava že izčrpana, pomenijo kar precejšen napor. »Dobro je, če prideš na polete v solidni formi. Hitrosti so veliko večje, vsaka napaka se lahko močno pozna, padec na letalnici terja visok davek, strah je ves čas prisoten. Ko pride tekma, moraš kdaj iti prek sebe, z glavo skozi zid. Pri vsakem nastopu je treba malo dodajati, ni kar tako, da se usedeš, spustiš in skočiš,« je opisal priprave za polete.
Kaj si želi na jutrišnji tekmi? »Treba se bo spočiti in ohraniti zbranost,« je za finalno dejanje zime napovedal včeraj najsrečnejši v dolini pod Poncami.
