Tiskane izdaje
Hochfilzen – Teja Gregorin, doslej pri nas edina z olimpijsko kolajno v biatlonu, je že od začetka te sezone hrepenela po odmevnem dosežku. Včerajšnje 12. mesto na 15-kilometrski preizkušnji svetovnega prvenstva je njena najvišja uvrstitev zime, tako si je tudi zagotovila nastop v nedeljskem skupinskem štartu. Novi naslov je osvojila Nemka Laura Dahlmeier.
Če smo pogosto pisali, da je Francoz Martin Fourcade nesporni kralj biatlona zadnjih let, je zdaj Nemka v biatlonskih krogih že prav blizu naziva kraljice. Njene predstave so tako kot na prejšnjih postajah sezone tudi na tej najpomembnejši v Avstriji izjemne. Resda ji Čehinja Gabriela Koukalova, lastnica kristalnega globusa za zmago v skupnem seštevku prejšnje sezone, poskuša slediti po najboljših močeh, a vladavina zdaj pripada 23-letnici iz Garmisch-Partenkirchna, znanega bavarskega smučarskega središča.
Tako se je po zahtevni predstavi na 15 km v kar toplem vremenu in zato tudi počasnejši smučini veselila še svoje četrte kolajne na tem prvenstvu, tretje zlate. »Saj to je noro. Ostajam brez besed,« je dejala številnim nemškim poročevalcem, ki so se takrat prav nasmehnili, saj je Laura znana klepetulja, ki ji le redko zmanjka besed … A tokrat so jo premagala čustva, pozneje se je spomnila izjemne predhodnice Magdalene Neuner: »Ne bom pozabila, ko je Lena prišla na prvo prvenstvo pred desetimi leti in osupnila konkurenco s tremi zlatimi kolajnami. Zdaj pa se je podoben podvig na enem prvenstvu posrečil tudi meni. Nisem si mislila, da bom že trikrat na vrhu, pred menoj pa sta še dva nastopa.« Tekma je ponudila tudi nekaj presenečenj: bron je pripadel italijanski reprezentantki Alexii Runggaldier, za katero je pri 22 letih to sploh prva sezona med elito in tako tudi prvo svetovno prvenstvo. Nase pa je z 11. mestom opozorila tudi biatlonka domače vrste, sicer koroška Slovenka, Dunja Zdouc.
Teja Gregorin, mesto za njo, pa je vnovič, tako kot že v šprintu in zasledovanju, potrdila izjemno tekaško pripravljenost, pri kateri stroka opaža, da je dejansko na ravni sanjske olimpijske forme 2014. Toda z napakami na strelišču v prvih dveh posamičnih nastopih letošnjega prvenstva preprosto ni mogla višje od 30. oziroma 35. mesta. Tudi tokrat brez spodrsljajev s puško ni šlo – tri zgrešene tarče so ji preprečile želeno uvrstitev med deseterico, a vseeno je z 12. mestom dosegla svoj najvidnejši izid sezone kot tudi sploh najvišjo uvrstitev slovenske reprezentance tako na tem prvenstvu kot tudi tistem prejšnjem v Hochfilznu, marca 2005. Slednje ostaja za našo izbrano vrsto po dosežkih najslabše v zadnjih dveh desetletjih, izjemna telesna pripravljenost Gregorinove pa vliva optimizem tudi za nedeljsko prestižno tekmo s skupinskim štartom. Prej, in sicer jutri, jo čaka še štafetna preizkušnja, a s sotekmovalkami Anjo Eržen (včeraj le 76.), Urško Poje (79.) in novinko Polono Klemenčič realno nima možnosti za vidnejši ekipni dosežek.
»Vesela sem, ker pri 36 letih potrjujem, da sem še vedno konkurenčna v smučini. Z nastopom preprosto moram biti zadovoljna, saj gre nenazadnje za najvišjo uvrstitev v sezoni, seveda bi bilo še bolje, ko bi odpravila težave na strelišču,« je poudarila po tej predstavi, po kateri si želi pred zadnjim koncem tedna na SP izboljšati svoj učinek s puško: »Trenutno ne vem, kje se skrivajo težave. A napake se ponavljajo iz tekme v tekmo.« Precej bolj nasmejana pa je ob omembi smuči, saj sta bila tako izbira kot priprava tokrat imenitni. Četudi je bil v kar nenavadno toplem tirolskem februarju sneg počasen, za bronasto olimpijko v teku ni bilo ovir.
