Kline piše novo poglavje slovenskega smučanja

Ljubljana – Boštjan Kline je prvi iz sedanjega rodu slovenskih alpskih smučarjev prestopil prag prvokategornikov. V superveleslalomu se je z 2. mestom v Hinterstoderju povzpel na 14. mesto v svetovnem pokalu. Na svetovni lestvici FIS je sicer šestnajsti, vendar pa ni nobenega dvoma, da bo sezono končal v petnajsterici. Če bo tako smučal, kot je od Kitzbühla naprej, ni daleč niti od sanjske sedmerice.

Vendar pa je to le matematično-statistična računica, o katerih najboljši slovenski smučar ne razmišlja. Njegovo vodilo je: potrpežljivo in počasi, korak za korakom naprej. Noče prehitevati niti iskati bližnjic, ki so mu bile v minulih letih kot bumerang. Zato je po najboljšem slovenskem superveleslalomu v zgodovini svetovnega pokala (Klemen Kosi je z 10. mestom dosegel svojo najboljšo superveleslalomsko uvrstitev) dejal, da »zmagoviti« mozaik še sestavlja oziroma, da mora drugi mesti najprej še potrditi z dobrimi uvrstitvami v deseterici najboljših, da bo lahko stopil na višjo stopnico. Na vprašanje, če mu je superveleslalom prva disciplina, je odgovoril, da sta s smukom enakovredna. »Superveleslalomska pot je sicer bolj strma kot smukaška, vendar pa razlik ne bom delal, ker se obe disciplini dopolnjujeta in nadgrajujeta,« se Kline drži načela, da ena lastovka ne prinese pomladi.

Z drugim mestom v Hinterstoderju pa je obrnil nov list zgodovine slovenskega smučanja. Za Tomažem Čižmanom, nosilcem bronaste kolajne na SP leta 1989 v Vailu in devetim na OI v Calgaryju 1988 ter Juretom Frankom, dvakrat tretjim na tekmah svetovnega pokala (v Val d'Iseru 1983 in Oppdalu 1984) je naš tretji superveleslalomski prvokategornik v svetovnem pokalu. Za razliko od veleslalomistov Čižmana, Franka in Aleša Gorze (dvakrat je bil tretji leta 2008 v Whistler Mt. in Bormiu), je, tako kot Andrej Jerman (v superveleslalomu ima dve četrti mesti) predan hitrim disciplinam. V superveleslalomu ima, glede na sodobne postavitve prog, ki poudarjajo hitrost, veliko bolj odprta vrata, kot so jih imeli njegovi predhodniki. Nedvomno piše novo veliko poglavje slovenskega smučanja. O nastopih v svetovnem pokalu v veleslalomu pa ne razmišlja tako kot denimo Norvežan Aleksander Kilde (letos je nastopil na treh), vsekakor pa bi ga tekmovalno rad dodal smuku in superveleslalomu. V Hinterstoderju je v veleslalomskem delu superveleslaloma, kjer si je Marcel Hirscher zagotovil tretje mesto, smučal na ravni najboljših veleslalomistov. Avstrijec, ki je sicer na najboljši poti, da osvoji veliki kristalni globus, je bil hitrejši le za 0,48 sekunde. Kline očitno ima talent tudi za to disciplino, saj je v zelo zahtevnih razmerah na najbolj zavitem delu proge dosegel tretji čas. Za razliko od dvakratnega zmagovalca veleslaloma Alexisa Pinturaulta, ki je bil sicer za slabe tri desetinke počasnejši, je odlično povezal prehode iz strmih v položne, smukaške dele. Ta teden se bo Kline preizkusil na dveh veleslalomih FIS na Cerknem.

Najboljši slovenski smučar se je ne glede na rezultate tekem v Kvitfjellu konec prihodnjega tedna uvrstil v finale v St. Moritzu tudi v smuku, v superveleslalomu pa se mu bo bržkone pridružil tudi Kosi, ki je brez poškodovanih v letošnji sezoni (Svindala, Meyerja, Ligetyja in Franza) na 23. mestu. Lepe možnosti za finale ima tudi Žan Kranjec. Po zelo dobrem smučanju v petkovem veleslalomu in 13. mestu, je v nedeljskem ostal pri repu osvajalcev točk. Po mnenju Kranjca in tudi trenerja Klemna Berganta so na slabši izid (28.mesto) vplivale zanj neugodne razmere. »Žan potrebuje izredno trdo, ledeno podlago za dober nastop,« je Bergant komentiral nedeljsko smučanje Kranjca. Za finale bosta odločilna dva kranjskogorska veleslaloma konec tega tedna. Za 25. mestom, ki vodi v finale v St. Moritz, Kranjec zaostaja za 17 točk.