Ključ uspeha v razumevanju vrhunskega športa

Zmagovalci pokala narodov: trener norveške reprezentance Alexander Stöckl je skušal s sodelavci mladi rod čim bolj osamosvojiti.

Mon, 21.03.2016, 16:00

Norveška skakalna reprezentanca je bila v tej sezoni po ekipni plati razred zase. Najbližje zasledovalce Slovence je premagala za 1442 točk. Med deseterico v skupnem seštevku je imela kar štiri svoje tekmovalce, najvišje Kennetha Gangnesa na tretji stopnički. Eden od glavnih tvorcev uspeha je zagotovo glavni trener Alexander Stöckl. Z Avstrijcem smo se pogovarjali v Planici.

V tej sezoni so bili Norvežani v pokalu narodov neustavljivi. Kakšna zgodba se skriva za tem uspehom?

Zmaga v pokalu narodov je rezultat dobrega dela skozi daljše obdobje, v katerem so se tekmovalci razvili na visoko raven. Vnesli smo tudi nekaj sprememb, predvsem, kako naj skakalci gledajo in dojemajo vrhunski šport. Imeli pa smo tudi srečo, pravzaprav pravi tajming. Ko je starejši rod končal kariero, so se pojavili mladi. Dobili so priložnost, da pokažejo, kaj zmorejo v svetovnem pokalu. Ta pomemben korak so storili sproščeno. Čeprav smo v tej sezoni lepo sestavili sestavljanko, pa je presenetljivo, kako so ti mladi fantje dosegali visoko raven skozi vso sezono. To se mi zdi osupljivo.

Sprememba, ki jo omenjate – gre za miselni premik?

Tako je. Spremenili smo delo z mlajšim rodom. V preteklosti je bilo pomembno, da tekmovalci dosegajo čim daljše daljave precej zgodaj, v mlajših letih. Zdaj pa se osredotočamo na to, da so, preden začnejo skakati daleč, za to pripravljeni najbolje, kolikor so pač lahko.

Koliko se ta mladi rod razlikuje od stare garde, kako se odziva v pristopu do treninga in smučarskih skokov na splošno?

Našim reprezentantom skušamo razširiti trenažno perspektivo. Naredijo več bazičnega treninga, dobijo več znanja o tem športu in posledično razumejo delovanje trenažnega procesa, spoznavajo, kako učinkuje tehnika, opravijo izobraževanje za trenerje, da bolje razumejo šport. Tekmovalce skušamo narediti neodvisne, jih osamosvojiti, kolikor lahko. Za to pa jim moramo nuditi znanje.

Je to ta filozofija, ki ste jo prinesli v ekipo?

To je bil najpomembnejši korak, da so manj odvisni od trenerjev, s katerimi delajo ves čas.

Johann Andre Forfang, Kenneth Gangnes in Daniel Andre Tande so v tej sezoni vknjižili premierne zmage v svetovnem pokalu. Čemu pripisujete eksplozijo trojice?

Malo smo imeli tudi srečo, da so vsi trije v isti zimi dosegli vrh. Nanje gledam kot na tri različne zgodbe. Kenneth je imel vedno zelo visok potencial. Ni več najmlajši tekmovalec, spopadal se je s poškodbami kolena – strgal si je vezi. Po takšni poškodbi se je težko vrniti, a uspelo mu je, prišel je na vrh. Zdaj je brez zdravstvenih težav dve leti. Daniel je dobre skoke kazal že zgodaj, a imel je nihanja, bili so vzponi in padci. Zelo pomemben korak je bil zanj, ko smo ga vzeli na olimpijske igre pred dvema letoma, da je videl, kje bi si želel biti čez štiri leta. Spremenil je svoj odnos do dela, zelo veliko vlaga v svojo kariero. Johanna pa poznam le kratek čas, skupaj delava šele prvo sezono. Je zelo mlad tekmovalec, star je 20 let, lani je bil mladinski svetovni prvak. Za sabo ima zelo dober učni proces, v katerem je razvijal svoje sposobnosti, tudi psiho.

Pot mu je utiral tudi starejši brat Daniel Forfang, ki je tekmoval v generaciji Tommyja Ingebrigtsna, Roarja Ljøkelsøya, Andersa Bardala.

Drži. Prav gotovo mu je bila prisotnost brata skakalca v pomoč. Daniel se ponaša z veliko izkušnjami v svetovnem pokalu. Menim, da je to za Johanna pomembna vez, preko katere je dobil veliko navdiha in koristnih smernic.

Predvidevam, da med močno trojico Gangnes-Tande-Forfang vlada močna motivacija.

Vsekakor je motivacija visoka. Ko vse deluje, kot je treba, je super. In takrat je zelo lepo uživati skupni čas. Jaz našemu moštvu pravim zabavna druščina. Ekipni duh je zelo močan. Vesel sem, ker sem del te zgodbe.

Kdo med njimi pa je vodja ekipe?

Pravzaprav ga nimamo. Vsak v ekipi ima svojo vlogo. Zato je skupina tista, ki vodi.

Kakšen način dela in napredek potrebuje omenjena trojica, da bo rezultatsko stabilna skozi vso sezono na, denimo, ravni Petra Prevca?

Prvo, kar bi izpostavil za napredek, so izkušnje, ki jih ti fantje ves čas pridobivajo. Potem so tu še fizične, tehnične in psihološke veščine, ki jih je treba izpiliti. Da bi bili sposobni redno zmagovati, potrebujejo sklop vsega omenjenega na individualni ravni.

Koliko časa ocenjujete, da bi potrebovali do osvojitve velikega kristalnega globusa?

Težko je reči. To bomo izvedeli med prihodnjo sezono.

Zadnji planiški svetovni rekorder Bjørn Einar Romøren je dejal, da Norvežane v Planici od tekmecev loči to, da so drugi že utrujeni, sami pa imajo v mislih, da se sezona konča z zadnjo planiško tekmo.

Res je, tekmovalne zime je konec, ko zadnji skakalec poleti s planiške velikanke, do te točke pa smo delali trdo, kot smo zmogli, razvijali smo svoje sposobnosti na najvišji ravni in tako skušali doseči najboljše rezultate. Vsi v ekipi so garali in s tem sem zelo zadovoljen. Seveda tudi z letošnjimi predstavami v Planici.

S kakšnim ciljem ste pravzaprav štartali v sezono?

V mislih smo imeli tri boje za vrh: v pokalu narodov – nalogo smo odlično opravili –, skupnem seštevku svetovnega pokala in razvrstitvi poletov. Z izplenom sem zelo zadovoljen. Prihodnjo sezono bodo cilji enaki, dodali pa jim bomo še vrh na svetovnem prvenstvu na Finskem.

Prijavi sovražni govor