Ko je Tina prismučala v cilj, je Beaver Creek onemel

Beaver Creek – Ko je Tina Maze prismučala v cilj superveleslaloma in se je na semaforju pokazala številka 1, je snežna arena v Beaver Creeku, polna navijačev Lindsey Vonn, onemela. Domača superzvezdnica je doživela nokavt. Vendar pa velike predstave še ni bilo konec. Anna Fenninger je izkoristila svoje adute in osvojila zlato kolajno, Tino pa potisnila na drugo stopničko.

V igri stotink je bila olimpijska superveleslalomska prvakinja za tri hitrejša od branilke naslova. Prvega aduta je Avstrijka izkoristila že ob postavitvi proge, trasiral jo je namreč njen trener Assinger. Pisana ji je bila na kožo. Drugega ji je podaril Eol. Na štartu je Tino »ustavljal«, izjemno razpoloženi Avstrijki pa dovolil, da je v brezvetrju razvila hitrost, s katero je vso progo držala minimalno prednost. Začela je s 33 stotinkami naskoka, nato pa izgubljala. Mazejevi za zmago ni pomagalo niti sijajno smučanje v položnem delu proge, kjer je imela enako dober čas kot Vonnova.

Navkljub vsem dvomom, ki so jo prevevali, se je Mazejeva 100-odstotno osredotočila na vsako podrobnosti na progi in jo optimalno presmučala. Kako dobro je opravila svojo nalogo, povedo besede trenerja Andree Massija: »Četudi bi bil pikolovec in bi iskal najmanjše napake pri Tininem nastopu, jih ne bi našel. Prvič lahko rečem, da v danih razmerah ni mogla narediti niti doseči več.« Če to pove vselej kritični Massi, ki v želji po izboljšavah išče najmanjše napake, potem se lahko pridružimo njemu, trenerju Valeriju Ghirardiju, serviserju Andrei Vianellu in fizioterapevtki Nežki Poljanšek, ki so se priklonili veliki šampionki. Vsak je sijajno opravil svoje delo. To je bila ekipna zmaga. O Massijevi vlogi nima smisla razpredati, saj je alfa in omega ekipe aMaze. Ghirardi je Tino smučarsko tako pripravil, da je v superveleslalomu dosegla formo, ki jo je želela. Vianello je pripravil izjemno hitre smuči in našel pravo mažo za zahtevno podlago. Poljanškova je imela največ dela dan pred tekmo, ko je morala odpraviti posledice udarcev s smukaškega treninga, ki ga je Mazejeva opravila nekoliko »po veleslalomsko«, s smučanjem na kole.

Ne glede na to, da Mazejeva poudarja, da so zanjo vse kolajne enake, pa je prva v Beaver Creeku zagotovo ena najtežje osvojenih. Lahko bi jo primerjali s tisto iz Val d'Isera leta 2009. Pred tekmo je imela obilo težav s priklicem superveleslalomskih občutkov, ki so zanjo vselej zahtevni. Težave je imela tudi na ogrevanju, vendar je našla pot do kolajne. To pa je lastnost izjemnih smučark. Tina je to zagotovo potrdila s superveleslalomsko predstavo, ki jo lahko enačimo z zmagovito v St. Antonu pred dvema letoma. Mazejeva je imela smolo, da je imela na štartu bržkone najmočnejši veter med vsemi tekmicami za vrh. Še zlasti v tistem delu, kjer razvije hitrost. To dokazuje tudi podatek, da je bila v prvih dvanajstih sekundah za 5 km/h počasnejša od Vonnove. Massi, ki je stal v delu, kjer je najbolj pihalo, je po tekmi povedal, da je imela srebrna superveleslalomistka največji sunek vetra. »Po ameriško bi lahko rekel, da jo je zadel manjši orkan,« je opisal razmere na delu proge, kjer je imela najmanj vetra prav Fenningerjeva. Vendar pa to njene zmage ne zmanjšuje. »Anna je izjemna tekmovalka in tehnično zelo podkovana. O tem nihče ne dvomi,« je Massi pospremil vendarle srečno zmagoslavje Avstrijke, ki je tudi sicer najmočnejša prav v superveleslalomu.

Posebej čustveno je Tinino kolajno doživel Ghirardi. Dokler se ni povsem umirili in dojel, kaj je Tina naredila na prvi tekmi, je nekaj časa ponavljal, da je to izjemna predstava, a z malce grenkobe zaradi treh izgubljenih stotink. Na vprašanje, kako bi on postavil progo, če bi bil v vlogi avstrijskega trenerja, je odgovoril, da bi bile razdalje med vratci daljše in bolj superveleslalomske.