Ko končam, bi rad pustil vtis poštenega športnika

Norveški šampion Aksel Lund Svindal v pogovoru za Delo o preglavicah s kolenom, težkih trenutkih in odnosu s tekmeci.

Objavljeno
16. december 2017 09.00
Posodobljeno
16. december 2017 09.00

Val Gardena – Smučarski as Aksel Lund Svindal si želi, da bi si ga, ko bo nekega dne končal svojo športno pot, v smučarskih krogih zapomnili kot poštenega in pravičnega tekmovalca. Čeprav je bilo videti, da so težave s kolenom, s katerimi se sooča že drugo sezono, preteklost – med tekmece se je vrnil z zmago in 3. mestom, dosegel jih je v petih nastopih –, se zdi, da ga bodo spremljale do konca kariere.

Štirje nastopi, trikrat na stopničkah, operacija – takšen je bil vaš izkupiček prejšnje sezone. Letos vam koleno spet kljubuje.

Upam, da bom v tej zimi tekmoval na več preizkušnjah in se bo koleno bolje odzivalo. Res pa je, da imam težave.

Na koliko odstotkih tekmujete?

Ko se koleno dobro odziva, kot se je v Beaver Creeku, ocenjujem, da sem na 100 odstotkih. Vendar po ameriških tekmah pa do preizkušenj v Val Gardeni (10 dni, op. p.) nisem smučal niti en dan. Koleno je bilo precej otečeno, v ne prav dobrem stanju. V premorih med tekmami ne morem trenirati, kar je slabo.

Pravzaprav v stalni pripravljenosti čakate na odziv kolena. Je to nov občutek za vas?

Rad trdo treniram in pridem na tekme z zavedanjem, da sem dobro pripravljen. Trenutno stanje ni idealno, a je edina možnost, ki jo imam. Dokler se lahko pripravim za tekme, ni problema. Težje je, ko se pojavijo bolečine, kot so se, denimo, po prvem uradnem treningu smuka v Val Gardeni, sprožili so jih veliki skoki. To stanje je zame nekaj novega, ker v smučanju nikoli nisem bil v položaju, ko ne bi mogel trdo delati. Zdaj grem iz dneva v dan. Morda bom moral kakšne tekme tudi izpustiti.

Kdaj v karieri ste dosegli najnižjo točko? Je bilo to ob hudem padcu v Beaver Creeku pred 10 leti ali pri zadnji poškodbi?

Zdravstveno gledano v Beaver Creeku. Če govoriva o smučanju, pa je poškodba kolena precej hujša. Poškodba v Beaver Creeku mi ni ogrozila življenja, izgubil pa sem, denimo, veliko krvi. Prvi meseci rehabilitacije so bili zelo težki. Dva meseca sem potreboval pomoč, veliko stvari nisem zmogel sam, denimo, voziti avta. Živel sem pri očetu, da mi je pomagal. Vendarle pa v primerjavi s težavami, ki jih imajo ljudje po svetu, ne bi to označeval za nek velik problem.

Kako se pobirate po težkih trenutkih?

Zastaviš si cilj in greš za njim. Stremiš k napredku. Postavljaš si majhne etapne cilje na poti okrevanja: ko ležiš v postelji, je to lahko sprehod, pozneje vrnitev za volan in tako naprej. Skratka, cilje za majhne stvari, ki se dogajajo vsak dan. Preko njih se približuješ tudi smučanju. Zavedati se moraš, da ne moreš več vplivati na to, kar se je zgodilo. To je mimo, zgodilo se je, zdaj pa sem na novi točki in to je dejstvo, ki ga je treba sprejeti. Počasi moraš spet graditi zgodbo.

Januarja se boste prvič po poškodbi kolena soočili s Kitzbühlom. S kakšnim sporočilom prejšnjih vrnitev se boste podali na Streif?

Napadaj, smučaj dobro, ampak tudi uporabi glavo. Če hočeš biti hiter, se je treba še bolj truditi, ampak moraš biti tudi pameten. Ne moreš samo zapreti oči in noro tvegati, potreben je tudi zelo dober načrt. Če vem, da postajam starejši, moje koleno pa je vse slabše, moram vsaj biti pameten.

Kolikšna je najvišja hitrost, ki so vam jo izmerili?

Pred leti so nam v Wengnu namerili skoraj 160 km/h.

Kaj čutite pri tako visoki hitrosti?

Vajeni smo smučati s 130 km/h, pri takšni imaš dobro ravnotežje. Hitreje, ko greš, težje je biti stabilen.

Leteli ste tudi v lovskem letalu. Kakšna je bila ta izkušnja?

Bilo je zabavno, a občutkov ne moreš primerjati s tistimi med smukom. Nimaš nadzora, zaupaš pilotu. V smuku pa si 100-odstotno osredotočen nase, ker če narediš napako ...

Bliža se vaš 35. rojstni dan. V svetovnem pokalu ste med najstarejšimi. Kakšen pečat bi želeli pustiti, ko boste nekega dne končali kariero?

Rad bi pustil vtis pravičnega, poštenega tekmovalca, ki je strastno delal, se močno trudil in bil dober zmagovalec. Menim, da je zelo pomembno, da znaš zmagovati, a tudi sprejemati poraze. Včasih nam ponagajajo vremenski izzivi, enkrat imaš srečo, drugič je nimaš, a tekmujemo v športu, ki je večino časa pravičen.

Vas mlajši tekmovalci, tudi tuji, vprašajo za kakšen nasvet?

Včasih. Prednost naše reprezentance je, da veliko časa preživimo skupaj, novi rod se lahko uči od starejših na treningih, v pripravljalnem obdobju, skoraj vse leto.

Tudi z Boštjanom Klinetom kdaj prideta v stik?

Zelo prijeten, bister fant je. Občutek imam, da ve, kaj dela, zato ne potrebuje veliko nasvetov. Njegova tehnika je zelo solidna. Kadar je hiter, nisem presenečen. Če si dober samo enkrat na leto, potrebuješ veliko sreče, da zmagaš. Če so razmere težke in ima nekdo drug svoj dan, ne boš zmagal. Zato potrebuješ stabilnost in tvoj čas bo prišel. On se zdi stabilen in to je način, kako priti do vrhunskih rezultatov čez čas.

Vajin odnos s Kjetilom Jansrudom – kako je, ko mlajši prijatelj, sostanovalec na poti, postane tvoj največji tekmec?

Vajena sva tega, že nekaj let je tako. V tem vidim prednost, ne slabosti. Zdaj je zraven še Aleksander Aamodt Kilde. Veseli smo, ker imamo dobre tekmovalce v ekipi.

Če Jansrud zmaga, vi pa ste drugi, ste srečni zanj ali ste razočarani zaradi sebe?

Odvisno od tega, kako se je razpletala tekma. Če sem storil neumno napako, brez katere bi zmagal, sem razočaran. Če sem smučal zares dobro, on pa je bil še boljši, pa sem seveda vesel za oba. Ni prav prijetno, če si vodil vso tekmo, na koncu pa vknjižil 2. mesto, ker je vmes posijalo sonce in je proga postala hitrejša. Če si dobro nastopil in je bila tekma pravična, pa je v redu, tudi če si drugi.

Kaj ste se v uvodnih letih v svetovnem pokalu naučili od legend Kjetila Andreja Aamodta in Lasseja Kjusa?

Imel sem to srečo, da sem prišel v reprezentanco, ko sta še tekmovala. Družil sem se z njima, kot se zdaj mlajši družijo z nami starejšimi. Veliko sem se učil od njiju, ves čas majhne, a pomembne stvari. Spomnim se prvega kampa, ko sem prišel k skupni večerji, imel sem 18 let. Od prvega dne sem dobil občutek, da sem član moštva 100-odstotno. Ni bilo tistega: Ah, še en mladec je med nami. Enako zdaj počnemo mi z mlajšimi; če si član ekipe, si član ekipe – enakovreden član.

S kakšnimi cilji se boste odpravili na olimpijske igre?

Rad bi bil hiter. Najbolj vznemirljivo je, ko se boriš za kolajne. In upam, da bo vznemirljivo.

Kaj pogrešate v svetovnem pokalu?

Najpomembneje je, da vodilni obdržijo, kar je dobro v tem športu in to so klasične tekme. Menim, da mestne preizkušnje niso pomembne. Alpsko smučanje živi od velikih klasik. In moramo poskrbeti, da tako ostane.

Vam predstavniki Mednarodne smučarske zveze prisluhnejo pri tem?

Pravzaprav ne govorim z njimi.

Kaj menite o ideji o dveh nastopih na tekmi hitrih disciplin namesto enega?

Če izvedbo tekme preprečujejo vremenske razmere in je treba zaradi tega znižati štart, nimam nič proti. Ampak uvesti tekme z dvema nastopoma namesto tega, kar imamo zdaj, s tem se pa ne strinjam. Klasični smuk je najbolj priljubljen v tem športu in tega ne bi spreminjal.