Tiskane izdaje
Planica – V zadnjem letu se je Peter Prevc opazno sprostil, njegove izjave so postale še bolj iskrive, obrazne poteze mehkejše, trenutki veselja ob uspehih daljši, tudi njegov najbolj tesen spremljevalec od otroških skakalih let, Jani Grilc, se strinja, da je našel samega sebe. Naraven talent ali velik garač? »Oboje,« pravi njegov klubski trener in priznava, da se od njega lahko vsi učijo.
Zdaj, ko je na vrhu sveta, se zdi, da mu nič ne more iti narobe, športne uspehe niza kot za stavo, za njim vreščijo najstnice, mame si ga želijo za zeta, babice za vnuka, podjetja se tepejo, da bi krasil njihove oglase ali reklamne panoje, otroci si ga želijo za starejšega brata, s katerim bi se ponašali po soseski. Peter Prevc je ta čas najbolj zaželeno »blago«, fant z naslovnic, a se redki vprašajo, ali ga sploh poznajo. Primož Peterka, ki edini ve, kakšno obdobje preživlja njegov naslednik v svetovnem pokalu, je pred kratkim v pogovoru za Delovo revijo Rekord, ki bo izšla v četrtek, priznal, da ga razen njegovih bližnjih v resnici na vrhuncu kariere nihče ni res poznal. Niti to nikogar ni zanimalo. Prevc se tega že dolgo zaveda, ve, da je vse del igre, del posla, del uspeha, zato svojo zasebnost skrbno varuje, svoje prijatelje in najbližje pa ščiti in spoštuje.
»A se nikoli ne vpleta v to, kako dela z njegovimi brati. Morda zdaj, ko je nekoliko starejši, včasih le pove ali nakaže, da jih s strani še vedno pozorno spremlja, kdaj tudi opozori, da bi jih bilo treba priviti ali pohvaliti, a nevsiljivo, ravno toliko, da je v pomoč. V njem je nekaj očetovske figure, takšne prave, zdrave, kakršno bi si pri starših želel vsak otrok,« je prepričan Grilc, eden redkih, ki ve, da je bil Prevčev vzpon na vrh posledica dolgega in zelo sistematičnega dela, med katerim se je 22-letnik izkazal kot izjemno bister učenec, ki hitro vpija nasvete in ki predvsem zelo hitro osvaja nova znanja, zato ni čudno, da je že v mladih letih zavrnil pomoč psihologov, ki so svojčas redno poskušali stopiti skozi njegova vrata. Prevc ima namreč izjemno sposobnost »praznjenja« uma, na vrhu letalnice ali skakalnice lahko povsem prečisti svojo glavo, se na treningu osredotoči zgolj na piljenje mikrofinese, zaradi katere mu ne steče.
»Peter je naravno inteligenten fant, nikoli ne gre v ekstreme, a želi razumeti vse, kar vidi in opazi v svetu okoli sebe. To je velika stvar, takšni posamezniki so v življenju vedno uspešni. Zanj skoki niso obsesija, a ga v tem času izpolnjujejo in osrečujejo. A ko se bo odločil obrniti nov list v življenju, s tem ne bo imel težav,« je prepričan Grilc, velik nasprotnik testiranj v smučarskih skokih, ki je pred slabim desetletjem, ko so pri SZS prav na osnovi meritev sestavili seznam mladih nadarjenih skakalcev in potencialnih kandidatov za Soči 2014, v Prevcu prepoznal biser, ki pa se tedaj ni znašel na izbranem seznamu. »Meritve so morda dobre le pri mladih, da se vsaj malo vidi, kakšne so njihove telesne sposobnosti, a Petru niti to tedaj ni pomagalo. Zato sem sledil občutkom, ki sem jih imel o njem,« pravi Grilc, da gre pri Prevcu za šolski primer športnika, ki v karieri ni preskočil niti ene stopničke športnega zorenja, ki je vse dosegel s trdim delom skozi niz let in je ob tem sam odlično pilil tudi svojo psiho. Primož Peterka je denimo po zaslugi talenta eksplodiral že pri 16., Prevc pa je zorel postopno.
Za masko brezizraznosti čustvena inteligenca
»On nikoli ni bil evforičen, še kot najstnik je znal opraviti z neuspehi in uspehi in iti dalje. V njem je tičalo prepričanje, da bodo nagrade sledile, če bo delal prav oziroma da mora delati še več in bolje, če jih še ni. Ima neverjetno sposobnost, da na tekmi prikliče najboljše občutke s treningov, preprosto prečisti glavo in odmisli, da je pred njim tekmovalni nastop, osredotoči se na to, kar je na treningu naredil najbolje in potem to ponovi. Zelo, zelo malo je športnikov, ki jim to uspe,« Grilc poudarja, da se za masko brezizraznosti, ki jo slovenski skakalni as tako pogosto in rad nosi, skriva zelo čustveno inteligenten in sproščen posameznik, ki se iskreno veseli svojih dosežkov in življenja. Pred dnevi je denimo med potjo v Planico razkril, da je zdaj prišel do točke, ko športno samozavest vse bolj čuti tudi v vsakdanjem življenju, kar je tudi logična posledica odraščanja in zorenja mladega človeka, ki skozi športne uspehe in pot sicer veliko bolj intenzivno zori kot marsikdo od njegovih vrstnikov.
»Njegova mama Julijana mi je nekoč dejala, da se Petru pozna odraščanje na vasi, ko je bil otrok, so namreč še živeli v Dražgošah in skozi igro v naravi se je očitno naučil na stvari gledati z logiko. Včasih še mene preseneti, ko se šalimo o kakšni stvari, on pa jo pojasni na tako premišljen način. To pri športnikih ni v navadi. Preprosto je zvedav, rad spremlja ogromno stvari, pri čemer se ne ustavi pri tem, da jih zgolj zazna, ampak o njih razmisli. Hoče vedeti, zakaj se je nekaj zgodilo, potem pa si ustvari mnenje. Zato pa se pri tako rosnih letih že ponaša z življenjsko širino, ne le v športu, ki trenutno določa njegovo življenje. Mislim, da je izredno zrel za svoja leta, a do tega pride tudi skozi domačo vzgojo. Že zdaj opažam, da ga kdaj mlajši v reprezentanci že želijo posnemati, a vsak ima svoje značilnosti in nihče ne more delati na identičen način kot Peter. Lahko pa se zavejo, da gre za leta piljenja in nalaganja znanj, odpravljanja napak in odločnosti,« se celo Grilc razneži, ko govori o svojem varovancu, ki v marsičem ni le učenec, ampak že tudi učitelj celo za strokovni štab.
